Nedokončana osamosvojitev

Gledala sem, slišala sem in prebrala sem izjavo predsednika vlade Janeza Janše, da slovenska osamosvojitev še ni končana in da jo je treba končati - in nisem vedela, ali sem dojela njen smisel ali ne. Doslej sem menila, da smo se osamosvojili leta 1991 in da smo osamosvojeni vsaj od takrat, ko so našo državo priznale druge države, oziroma od sprejetja v OZN. Zdaj nenadoma izvem, da bo osamosvojitev treba šele dokončati!

Koga boš osamosvajal? Koga - potem, ko je država že samostojna? Zoper koga boš koga osamosvajal, če ni več zunanjega nasprotnika ali celo sovražnika? In s kakšnimi metodami boš koga osamosvajal zoper koga? In koliko časa bo še trajala ta notranja vojna - če pač zunanjega sovražnika ni!? Bolj sporne in skrb zbujajoče izjave od te Janševe že nekaj desetletij nisem slišala, po osamosvojitvi (!) pa sploh ne!

Poudarjam: če sem izjavo razumela primerno Janševemu namenu - čeprav skoraj ni mogoče dvomiti, da je izjavo mogoče razumeti le tako, kot sem jo. Če drži analiza Vanje Pirc, v članku Kaj je dejansko povedal Drnovšek?, Mladina, št. 24, gre za prosto interpretacijo sicer kritičnih Drnovškovih besed o stanju v medijih in sicer v družbi. Dejansko pa tega, da je danes na splošno slabše kot leta 1980, ali celo, da bi bilo bolje, da se sploh ne bi bili osamosvojili, ni javno trdil nihče. Sicer pa ima Janša že "prakso" s potvarjanjem misli in podtikanjem svojih svobodnih interpretacij inkriminiranim osebam, recimo Milanu Kučanu ob govoru v Novi Gorici.

Izjava, da osamosvojitev še ni končana in jo je treba končati, ni le skrb zbujajoča, je strašna. Zakaj? Zaradi svoje logike. Naj mi bo dovoljeno, da poskusim podati njeno analizo!

Osamosvojitev, ki naj ne bi bila končana, pomeni, da osamosvajanje še traja in mora trajati še naprej. Do kdaj? Do tedaj, ko se bo nekomu zdelo, da je končana. Da je dosegel svoj namen in cilj. Kdo naj bi to bil? Tisti, ki ugotavlja in izreka, da osamosvojitev še ni končana;

tisti, ki je osamosvajanje - tedaj, ko je dejansko potekalo - vodil oziroma sodeloval pri njem; tisti, ki si lasti vedenje o tem, kaj naj bi dejansko pomenila končana osamosvojitev. Tisti, ki iz osamosvojitve ni potegnil - po njegovem mnenju - dovolj političnega kapitala. Tisti, ki bi največ pridobil, če bi "vojna" proti sovražnikom tekla kar naprej - saj bi bil na ta način permanentno potreben, hkrati pa bi bil - in to je bistvo - neogrožen od kakšnih družbenih gibanj ali celo volitev itd. Če osamosvajanje poteka permanentno, mora tudi vojaška logika vladati permanentno.

Posledica osamosvajanja, ki še ni končano, ki se torej dogaja kar naprej, je ta, da pravzaprav ne vemo, kdaj naj bi se dejansko osamosvajanje končalo in bi bila osamosvojitev tu. Še manj: tisti cilj, ko naj bi se osamosvojitev "končala", se vedno bolj pomika v prihodnost in skriva v neki metafizični Cilj, ki načelno ni in ne more biti nikoli dosežen - "vmes" pa osamosvajanje kar traja in traja, s tem pa seveda tudi oblast tistega, ki naj bi jo vodil. Osamosvajanje, ki teče - je to Revolucija, ki teče? Permanentna revolucija?

In proti komu naj bi se osamosvajali, pravzaprav? Najbrž proti tistim, ki res mislijo, da je bilo v socializmu zanje bolje (tudi takih je precej, saj se dejansko marsikomu danes slabše godi), in pa seveda tistim in predvsem tistim, ki jim Mi, osamosvojitelji (ali bolje: permanentni osamosvojevalci), podtikamo, da tako mislijo, kajti tako misliti je sovražno. In tisti, ki so Nam, osamosvojevalcem, sovražni, morajo tako misliti. Sicer ne bi bili sovražniki, kajne? Da pa so, vemo, ker so nasprotni Nam! - In tako je tukaj celotna struktura revolucionarne logike, logike revolucije, ki teče ... Z njo pa tudi vsa permanentna histerizacija celotne družbe, ki jo politična paranoja osamosvojevalcev, ki se bojujejo z lastno senco, permanentno zbuja in goji. To je logika Revolucije, ki teče, in mnenja, da je Janša po strukturi svojega mišljenja revolucionar boljševiškega tipa, so videti bliže, kot bi si človek predstavljal in želel.

Vsi pojavi, vsa dejanja, vsi dogodki imajo v tej strukturi mišljenja drug pomen. Dogodki, že končani, se spreminjajo v proces. Recimo osamosvojitev je zdaj osamosvajanje. Enako je s terminom "uravnoteženje" medijev: dejansko je pod liberalnodemokratsko oblastjo leva opcija imela v njih prevlado, uravnoteženje torej pomeni večjo prisotnost tudi desnih pogledov - toda danes pomeni uravnoteženje permanentno uravnoteževanje, se pravi podrejanje vseh medijev desni opciji. "Uravnoteženje" zdaj pomeni to, da morajo novinarji premisliti, ali bodo pisali proti opciji, ki je dobila volitve ..., ali je normalno, da tako rekoč vladni časopis objavi na prvi strani nekaj v zvezi s prvakom ene od opozicijskih stranki itd. Vsi termini so pomešani in nadomeščeni. Recimo samoumevno se postavlja enačaj med javnim, nacionalnim in državnim, kar recimo pomeni: RTV Slovenija je kot javna televizija nacionalna, se pravi državna televizija ali, še natančneje, vladna televizija! Ministru se tako ni treba držati pravil pri popravkih, on gre - normalno - kar prek novinarke. Če ta kaj godrnja, jo premestijo oziroma ji odredijo drugo delo.

Podobno je s terminom sproščanje: tistim, ki smo termin sproščenost (!) uvedli in uporabljali, je sproščenost pomenila notranjo, duhovno samoosvoboditev, torej osvoboditev od strahu, osvoboditev za ustvarjanje. Recimo pri pisanju prispevkov za nacionalni program v 57. št. Nove revije - če govorim v svojem imenu: vzela sem si svobodo, tudi možno tveganje nase in bila sem srečna pri tem, ko sem pisala, kar sem mislila, poimenovala stvari s primernim imenom, brez sprenevedanja in leporečja. (Ta sproščenost seveda nima nič opraviti s Heideggerjevo Gelassenheit!) Pisci smo se notranje, duhovno osvobodili, se pravi, pisali smo sproščeno ... Zdaj pa se je sproščenost spremenila v proces, v "sproščanje" in se uporablja v pomenu: nimamo še vseh medijev pod kontrolo; tisti, ki niso pod našo kontrolo, so pod kontrolo drugih in te je treba "o(samo)svojiti" oziroma "sproščati" ... Sprostiti moramo vse, se pravi, polastiti se moramo vsega, vse olastniniti. Najbolj oziroma edino sproščena je danes pri nas vlada s premierom Janezom Janšo načelu. Objektom takega "sproščanja", nam, državljanom in državljankam, zato sproščanje ne pomeni osvobajanja od česa - ali za kaj, kvečjemu nasprotno, kar kompenziramo s posmehovanjem in zavračanjem. Tako je danes tudi "sproščenost" (osebna svoboda in dostojanstvo, bivanje po lastni meri) sama diskreditirana in primerna kvečjemu za zasmehovanje.

In kako je premier pravzaprav opredelil to "končanje" osamosvajanja? Osamosvojitev bi morali končati "tudi v kulturnem smislu"! Tudi zato naj bi bila vlada poimenovala brniško letališče po Jožetu Pučniku! Če je še kdo verjel, da gre pri poimenovanju letališča po Pučniku za izraz spoštovanja do njega, za izraz pietete, pa je s to Janševo izjavo povsem jasno, za kaj gre: gre za takšno "končanje" osamosvojitve, ki se bo polastila tudi kulture, jo unificirala, da nihče več ne bo mislil, da je bilo v prejšnjem sistemu bolje, da bomo vsi mislili enako. O osamosvojitvi in tudi sicer. Da nam gre dobro, ker se sproščamo kar naprej ... Preprosto rečeno: ni dovolj, pravzaprav ni prav, da razumemo osamosvojitev kot sistemsko možnost za boljše, svobodnejše življenje, prav je in za to gre, da moramo osamosvojitev kot proces osamosvajanja sprejeti notranje, se pravi - ljubiti. In tu je srčika fundamentalizma: gre za duhovno polaščanje raznovrstne, notranje diferencirane in svobodne (!) kulture! Gre za obvladovanje naših duš in src! Da gre hkrati za manipuliranje z Jožetom Pučnikom, je jasno: Pučnik naj bo emblem takega kulturnega unificiranja! - Če je kaj nasprotno Pučnikovemu duhu, mu je takšno prizadevanje za ukalupljanje duha prav gotovo.

Nobeni razločki niso več dovoljeni, samoumevno "naša vsebina" napolnjuje vse pojme. Skratka: spet imamo vsebinsko demokracijo, ki se bo uresničevala kot permanentno osamosvajanje, se pravi "ponašenje" vsega živega in mrtvega ...

V analizi volitev leta 1992 (spomnimo se, tedaj je Socialdemokratska stranka komajda prišla v parlament!), ki jo je Janša razposlal svojim (nekdanjim) sodelavcem (osamosvojiteljem) in prijateljem, je zasluge za osamosvojitev razumel in imenoval "osamosvojitveni politični kapital". Mene je tedaj taka oznaka šokirala: osamosvojitev sem razumela kot dobro za vse državljane in državljanke, za vse prebivalce Slovenije - ne le v socialnem ali političnem smislu, temveč tudi ali celo predvsem v duhovnem. "Kapital" pa je nekaj, kar prinaša dobiček, politični kapital torej politični dobiček. Politični dobiček je oblast. Politična oblast. Ki omogoča tudi vse druge vrste oblasti, ekonomsko, duhovno ... Pa še to ni bilo dovolj! Janša je še dodal, da se ta, torej osamosvojitveni politični kapital, "prodaja enako kot puloverji". "Prodaja" je mišljeno kot "reklamira" za volitve ... To pa je preseglo moje dojemanje osamosvojitve, za katero si je prizadevala večina prebivalstva in je marsikdo tudi kaj tvegal. In nekateri so celo izgubili življenje za osamosvojitev (ne za nekakšno osamosvajanje!). Prilaščanje osamosvojitve kot lastne zasluge kogar koli (pa če je zanjo še tako osebno zaslužen!) zato po mojem mnenju nikakor ne pride v poštev; to je blasfemija! Osamosvojitev se mi je videla - in še danes jo vidim tako - kot nekaj eksistencialnega, kot nekaj "več" od pragmatike, predvsem pa nekaj trajnejšega, kot je recimo neki pulover. ... No, ampak taka Janševa oznaka je bila še vedno boljša - saj je bila nihilistično liberalistična, strogo pragmatična, brez vsakršne duhovne dimenzije -, kot pa je sedanje njegovo razumevanje osamosvojitve, ki jo je sicer treba končati - toda če ne priznaš, da dejansko že je dogodeni zgodovinski dogodek, je njen konec vprašljiv, predvsem pa izstopi osamosvajanje kot dogajanje, kot proces. Osamosvajanje kot proces permanentno potrebuje svojega vodjo, velikega osamosvojitelja, ki ima apriorno legitimno pravico do vodstva, se pravi do oblasti. Tako mišljenje pa pomeni padec nazaj v fundamentalizem boljševiškega tipa: komunisti so nas osvobajali kar naprej, Janša pa nas bo kar naprej osamosvajal. Kdaj bomo pa živeli kot odrasli, samostojni, avtonomni ljudje? Nismo se osamosvojili zato, da se bomo zdaj osamosvajali ....

Tisti, ki si dovoljuje misliti, da bo kar naprej nekoga osamosvajal, je nadut v metafizičnem in osebnem smislu. Se ima ne le za heroja, temveč za neke vrste nadčloveka - če pa bo druge ljudi osamosvajal, celo proti njihovemu prepričanju (saj prav to hoče spremeniti!!!), se pravi tudi proti njihovi volji. ... Takšen človek mora imeti absolutno oblast. Hkrati pa ga grabi panika, paranoični strah, da bo prav to absolutno oblast izgubil, saj potem bi izgubil vse, ker vse pač hoče imeti. To je vzrok, da Janša govori (z izjemo dveh, treh) na vseh proslavah, kar po vrsti. Zasedati mora dobesedno vsa mesta odločanja in povsod mora biti slišana edina resnica, njegova. Za doseženje in/ali ohranitev absolutne oblasti so dovoljena vsa sredstva, laži, kravje kupčije, prodajanje nacionalnih interesov. Težko, res težko, skorajda že ne verjamem, da bi se bil Janša pred volitvami 2004 dogovarjal s predsednikom druge države o provociranju obmejnih incidentov, da bi si povečal volilno prednost - toda tako dejanje ne bi bilo v nasprotju z logiko prizadevanja za absolutno oblast. Nasprotno, v tej perspektivi je prav to mogoče. Makiavelizem je srčika, tehnologija težnje po absolutni oblasti, ki se ne ustavi niti pred nacionalnim izdajstvom.

Problem fundamentalističnega stremljenja po oblasti je, da ne zna odnehati. Janša ne zna odnehati in je zato sebi največji nasprotnik - po njegovem: sovražnik. Sovo je začel sesuvati zato, da se bo pred nečim obvaroval ali nekomu maščeval, zdaj pa se mu vračajo lastna dejanja kot bumerang. Ob tem izgublja država, izgubljamo vsi.

Z izjavo o osamosvajanju kot nedokončani zadevi je Janša ponovno načelno odprl polje boja zoper notranjega sovražnika. In tega si pri moji duši nismo zaslužili!

Pripis

V intervjuju na TV Slovenija, ki je bil objavljen 18. junija, je Janša omenil "gospo", ki da je "nekoč zaustavljala desnico, zdaj pa so jo poslali v DeSUS" ... Če bi imel gospod Janez Janša več srčne kulture in bi znal spoštovati vsaj svoje nekdanje sodelavce, bi vedel in povedal, da ima ta "gospa" svoje ime in priimek: Spomenka Hribar. Toda takšno anonimiziranje ljudi - skupaj z mišljenjem, da "nekdo" kar pošilja nekoga nekam in da ta tudi kar gre tja, kamor ga kdo pošlje ali postavi kot šahovsko figuro, da torej nima svojega mnenja, svoje svobode - je značilno, prav paradigmatično za fundamentalistično logiko, o kateri je prej tekla beseda: ljudje so nič, Proces je vse!