Dogovarjanje ni kaznivo

Kmalu po izbruhu afere Sova so člani vladajoče SDS začeli izpostavljati sum, da jim je Sova prisluškovala. V nadaljevanju pa se je oglasil bivši premier Anton Rop in zatrdil, da je Sova v sklopu svojih aktivnosti zasledila dogovarjanje v tistem času opozicijskega voditelja Janeza Janše in premiera Hrvaške Iva Sanaderja o incidentih na meji. Za kategorično sodbo o tem, kaj je res in kaj ne, je še prezgodaj. Lahko pa že zdaj domevnemu ravnanju enega in drugega premiera določimo pravno kvalifikacijo in predvidene sankcije. Zato moramo najprej postaviti dve hipotezi. In sicer, da se je Janša dejansko dogovarjal o incidentih in da je Sova z vednostjo Ropa prisluškovala Janši.

Recimo torej, da Ropu uspe dokazati, da je do dogovarjanj med Janšo in Sanaderjem prišlo in da sta se dogovarjala, da bodo hrvaški policijski in ribiški čolni namenoma prehajali morsko mejo oziroma razmejitveno črto med ozemljem nadzora ene in druge policije. Že na prvi pogled se ponuja kar nekaj členov Kazenskega zakonika (KZ), ki bi utegnili zajeti Janševo ravnanje. Gre za člene triintridesetega poglavja z naslovom "Kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev". Prvi tak je 350. člen z naslovom "Napad na neodvisnost države", ki pravi: "Državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let." Pri tej zakonski definiciji kaznivega dejanja ni najti velikih razhajanj z dejanskim stanjem. Druga morebitna pravna kvalifikacija Janševega ravnanja se ponuja v členu z naslovom "Kršitev ozemeljske nedotakljivosti": "Kdor vdre na ozemlje Republike Slovenije z namenom kršitve njene teritorialne nedotakljivosti, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let." Pod predpostavko, da zgoraj zapisana hipoteza drži, sicer dejansko niti Janša niti Sanader nista vdrla na ozemlje Slovenije, bi pa oba lahko bila napeljevalca k vdoru, kar je po naši zakonodaji enako kaznivo, kot se kaznuje dejanski storilec. Tretji člen, ki bi lahko pravno opisoval domnevno Janševo ravnanje, pa je 357., ki nosi naslov "Sabotaža" in ima malo daljši opis: "Kdor z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, na prikrit, zahrbten ali drug podoben način povzroči pri opravljanju svoje delovne obveznosti veliko škodo državnemu organu ali organizaciji, v kateri dela, ali drugemu državnemu organu, ali organizaciji, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let." V tem primeru, čeprav je ime člena izredno privlačno, je pogoj za obstoj kaznivega dejanja nastanek velike škode, kar bi načeloma lahko predstavljala morebitna za Slovenijo neugodna odločitev o morski meji v postopku arbitraže. Poleg tega pa ta člen od storilca zahteva tudi namen ogrožanja ustavne ureditve, česar Janša prav gotovo ni nameraval. Če zgoraj zapisana hipoteza drži, je bil namen pač le ustvarjanje incidentov in težav vladi, ki bi posledično prepričali določen del volilcev, da na volitvah namesto vladnih strank obkroži opozicijske.

Gre pa pri kaznivih dejanjih, ki jih vsebuje triintrideseto poglavje, za dejanja, ki jih je zgodovina izpostavila kot zelo huda in moralno sporna kazniva dejanja, zato zanje veljajo zelo visoki dokazni standardi, primerov in obsodb pa je malo. Za mnenje, ali je mogoče pri tej hipotezi sklepati na omenjena kazniva dejanja, smo vprašali zaslužnega profesorja na ljubljanski Pravni fakulteti, dr. Ljuba Bavcona. Po njegovem mnenju morebitno dogovarjanje med Sanaderjem in Janšo, opisano v prvi hipotezi, ni kaznivo dejanje: "Prelistal sem poglavja slovenskega kazenskega zakonika, ki bi utegnila priti v poštev, vendar takšnega kaznivega dejanja ne najdem. Gre očitno za politična ravnanja in za njih obstaja politična odgovornost v zelo različnih oblikah - vse tja do tega, da politik s takšnimi grehi na glavi ne bo več izvoljen na prihodnjih volitvah."

Kar pa se tiče druge hipoteze, ki smo jo postavili, in sicer, da je Rop ali odredil prisluškovanje Janši ali pa da je bilo le-to izvedeno z njegovo vednostjo, pa Bavcon ne izključuje možnosti obstoja kaznivega dejanja. "Če bi bilo v preiskavi ugotovljeno, da je premier Rop neupravičeno prisluškoval ali odredil prisluškovanje določeni osebi, je izvršil znake kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja ali zvočnega snemanja po 148. členu kazenskega zakonika." Ker bi Anton Rop v tem primeru nastopal kot uradna oseba, je to dejanje pregonljivo po uradni dolžnosti, zagrožena kazen pa zapor od treh mesecev do petih let.