„Avtonomija je le še floskula“

Brez dvoma gre za resen poseg v avtonomijo medijev. Pri STA gre za tipičen primer preventivne cenzure, ko se je nekaj umaknilo iz dostopa javnosti zato, ker je nekdo na podlagi neznanih kriterijih menil, da bo povzetek komentarja problematičen za tistega, v čigar interesu se cenzura izvaja. V osnovi je urednik tisti, ki bi moral v skladu s programsko zasnovo in profesionalnimi standardi vedeti, zakaj so določene vsebine v medij uvrščene, druge pa ne. Če posega po kriterijih, ki niso znani, imamo opravka z mehanizmi discipliniranja medijev, novinarjev in dogodkov. Gre za ustvarjanje kriterijev o tem, kateri dogodki so pomembni in kateri ne, katere osebe lahko nastopajo in katere ne. Pri tem javnost ne ve, zakaj je neki dogodek sploh problematičen. Ni torej jasno, kdaj se je uredniška politika na STA spremenila, kdo jo je spreminjal in s kakšnim razlogom. Pri STA je zadeva dvojno problematična, saj gre za agencijo, ki je v stoodstotni lasti države, kar pomeni, da bi moralo državo še dodatno skrbeti, kaj se dogaja v mediju, nad katerim ima neposreden nadzor. Namesto tega država pristaja na to, da se v mediju počnejo nezakonite stvari. Takšni posegi neposredno napadajo verodostojnost kot primarno vrednoto medija. Medij, ki ni verodostojen, pa na trgu nima vrednosti.

Pomenljivo je, da sta bila oba incidenta povezana z izrecnim omenjanjem Janše. Je higiensko, da državni radio in tiskovna agencija preventivno ščitita premiera?

Ne. Očitno obstajajo ljudje, ki imajo več pravic kot vsi ostali. Če je z medijskim delovanjem komur koli okrnjena kakršna koli pravica, zakon o medijih jasno določa, kakšni so postopki za uveljavljanje prizadetih pravic. Če ima kdo privilegiran položaj, da medij že vnaprej preventivno razmišlja, s čim bi bila ta oseba lahko prizadeta, in zato vsebino preventivno umakne iz javnosti, to ni nič drugega kot cenzura. V primeru STA nimamo opravka z informacijo, ki bi pomenila resno kršitev komunikacijskih pravic, ampak za voluntaristično odločitev nekoga, ki servilno predvideva, kaj bi lahko bilo problematično. Če novinarji to počnejo za gospodarstvenike, politike in druge znane osebnosti, potem ne opravljajo svojega dela. Zadeva s STA je šla celo tako daleč, da na spletni strani agencije niso objavili protesta društva in sindikata novinarjev zoper poseg v avtonomijo.

Ironija je, da tu sploh ne gre za povzetek avtorskega prispevka STA, ampak povzetek komentarja iz Financ. Se pravi, da se z izbrisom v resnici ni preprečil dostop javnosti do informacije ...

Cenzura temelji na tem, da javnost obravnava kot mladoletnike, ki do informacij niso sposobni priti. Tak poseg mediju, ki je komentar objavil, naredi reklamo, in to ne glede na relevantnost informacije.

Gre v primeru STA za zunanji pritisk predsednika vlade?

Po mojem gre predvsem za nesvobodo, ki so jo določeni ljudje ponotranjili zato, da počnejo nekaj v korist drugih.

Kdaj, če sploh kdaj, je izbris informacije upravičen?

V Sloveniji se je ustvarilo prepričanje, da je vsak izbris legitimna uredniška odločitev, se pravi, da ima urednik pravico do izbrisa zato, ker meni, da je informacija pripravljena neprofesionalno, da ni v skladu s programsko zasnovo ali ker je domnevno žaljiva. Lahkota, s katero se brišejo stvari, kaže na to, da se pri nas uredniška avtonomija nevarno enači s pravico do poseganja v javno razpravo. Uredniško delo ni isto kot cenzura. V zakonu o medijih obstaja člen, ki pravi, da novinar, če deluje v skladu s profesionalnimi standardi in programsko zasnovo, ne more biti kaznovan zaradi izražanja svojih mnenj in stališč. Urednik določa teme, o katerih se bo poročalo, in avtorje, ki bodo o teh temah poročali. Slab urednik bo za temo izbral napačnega avtorja, ki bo pripravil neprofesionalen prispevek. Vendar to ne pomeni, da je slab novinar, pač pa, da je slab urednik. Pri nas profesionalne standarde določa novinarski kodeks. V primeru STA pa se je nekdo za izbris odločil po kriterijih, ki niso zapisani ne v kodeksu ne v programski zasnovi agencije.

STA in Val 202 sta samo zadnja v nizu posegov v avtonomijo medijev. Pred tem smo bili priča 'uravnoteženju' Dela, Primorskih novic, Večera in RTV. Kako daleč smo od zloglasnega 133. člena, ki ga je poznal nekdanji partijski režim?

V prejšnjem režimu je bil 133. člen zapisan v zakonu. Danes pa se deluje v skladu s 133. členom, čeprav tega člena v zakonodaji ni. To pomeni, da nekdo živi v totalni amneziji. Naša zakonodaja mnenjskega delikta v takšnem pomenu, kot smo ga poznali pred dvajsetimi leti, ne pozna. Pozna pa mehanizme, ki od novinarjev zahtevajo, da profesionalno in odgovorno opravljajo svoje delo in mehanizme, ki popravljajo morebitno nespoštovanje omenjenih kriterijev. Mnenjski delikt temelji na tem, da nekdo s svojim posredovanjem informacij vznemirja javnost. V čem pa je bila javnost v primeru STA vznemirjena in kdo je tisti, ki to sploh lahko reče? Mogoče pa javnost meni, da sploh ne gre za tako pomembno informacijo, da bi bilo o njej vredno razmišljati. Cenzorji se ne zavedajo, da ob posegu doživljajo učinek bumeranga. Danes je z informacijo, ki so jo hoteli izbrisati iz javnega prostora, seznanjenih več ljudi, kot bi jih bilo, če do izbrisa ne bi prišlo.

V. d. direktorice STA Alenka Paulin je priznala, da je bilo besedilo umaknjeno v dogovoru med njo in novim urednikom STA Borutom Meškom. Si direktorica lahko privošči tak poseg?

Nikakor ne. V primeru STA je zadeva potekala tako, da je del uredniške funkcije prevzel poslovodni organ, ki z urednikovanjem nima praktično nič. Po drugi strani pa se urednik, ki bi moral skrbeti za spoštovanje standardov, obnaša kot nekakšen transmisijski mehanizem poslovodnega organa. Treba se je vprašati, kateri so tisti posegi, ki so legitimni in do katerih ima urednik dejansko pravico, kateri pa tisti, s katerimi urednik preseže svojo uredniško pristojnost in omejuje svobodo izražanja. V konkretnem primeru STA bi o legitimni uredniški odločitvi hipotetično lahko govorili, če bi bili novinarji vnaprej seznanjeni z novo uredniško politiko in če bi bili kriteriji vnaprej jasno postavljeni. Tega pa tu nismo videli. Pri objavi povzetka komentarja iz Financ je šlo za izvrševanje dolgoletne uredniške politike STA, za dejanje, ki je bilo povsem skladno s programsko zasnovo agencije, novinarji pa niso bili opozorjeni, da je bila programska zasnova spremenjena.

Meško je izjavil, da je besedilo s spletne strani STA umaknil, ker da ni ustrezalo novim kriterijem za objavo. Dodal pa je, da kot tiskovna agencija ne bodo več posredovali komentarjev, ki so 'mnenje nekoga tretjega', temveč bodo objavljali izključno relevantne informacije.

Po aktu o ustanovitvi STA je ena od nalog agencije priprava dnevnega pregleda pomembnejših objav slovenskega in tujega tiska o Sloveniji. Če vodstvo STA takšno povzemanje cenzurira, s tem posega v akt o ustanovitvi. Če se pripravljajo novi kriteriji in zaposleni z njimi niso seznanjeni, to pomeni, da so kriteriji prilagojeni vsakodnevni politiki.

Se strinjate z oceno, da aktualna oblast tovrstnih pritiskov ne izvaja, ker bi čutila moč, pač pa ker čuti paniko?

Gre za obsesijo z mediji. Hkrati pa za globoko nezaupanje do medijev, kar se kaže na več načinov. Od tega, da imamo 24-urni prenos iz parlamenta, ker da bo javnost samo tako deležna realne preslikave parlamentarnega dogajanja, do tega, da si dovoljujejo primerjavo, kaj počne en ali drug medij, in da natančno vedo, kje se pojavljajo določene novice. Vse to so indici, ki kažejo, da ta oblast medije dojema kot svoje sovražnike. Narediti medij za sovražnika pa je popolnoma neproduktivno. Ali to počnejo zaradi nemoči, v končni fazi ni pomembno. Pomembno je, da se soočamo s posledicami. Posledica pa je, da je težko predvideti, kdaj se bo zgodil naslednji poseg in ali bo novinar kaznovan zato, ker ni bil seznanjen s spremembo uredniške politike. Vzpostavlja se orwellovsko ministrstvo za resnico, v katerem se sproti popravljajo kriteriji. Imajo slovenski politiki res tako kratek zgodovinski spomin, da so pozabili, da s cenzuro stvari ni mogoče utišati?

Za vlado, ki se hvali z etičnim kodeksem, ni ravno higienično, da je za v. d. direktorice STA imenovala vidno članico SDS, ki je bila do julija letos svetovalka za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika vlade ...

Če izhajamo s pozicije, da mora biti medij pri svojem delovanje neodvisen, potem to seveda ni higienično. Osebno se mi zdi problematično, da gredo novinarji v piar ali politiko, nato pa se spet vrnejo v novinarstvo. Mediji imajo informativno vlogo, piarovci pa prepričevalno. Pri čemer prepričevalci delujejo v interesu naročnika, novinarji pa v interesu javnosti. Nekdo, ki je opravljal funkcijo piarovca in se vrne v novinarstvo, ni več verodostojen vir za javnost, zato bi bilo najmanj, kar bi lahko naredili, uvedba inkubacijskega obdobja.

Nastavljanje urednikov kljub nasprotovanju novinarskega kolektiva v zadnjem času postaja folklora. Borut Meško je bil za odgovornega urednika STA imenovan kljub temu, da so zanj glasovali le štirje novinarji STA, 44 pa jih je bilo proti. Podobna zgodba se napoveduje v primeru Janeza Markeša, saj ga uprava Dela namerava imenovati za novega odgovornega urednika kljub nezaupnici novinarskega kolektiva. Kako takšno politično kadrovanje vpliva na razpoloženje v medijih?

Mnenje uredništva je bilo v zakon o medijih uvrščeno zato, da se zagotovi avtonomija urednikov in novinarjev. Zdaj je to mnenje postal le še nepotreben ritual, ki se ga lastniki poslužujejo zato, da odpravijo z zakonom naloženo obveznost. Sploh se ne potrudijo, da bi dejansko razumeli, zakaj je ta mehanizem potreben. Običajno gre postopek tako, da se formalno zaprosi za mnenje uredništva. V tem ritualu so novinarji samo statisti. Na koncu uprava medija reče, da so zaprosili za mnenje uredništva, ki pa ni zavezujoče. Mnenje novinarskega kolektiva torej dejansko nima nobene teže več. Namesto da se pretvarjamo o obstoju avtonomije, bi bilo bolj korektno, če bi spremenili zakon in upravam omogočili povsem prosto pot do nastavljanja urednikov. Če pogledate obrazložitev k zakonu o medijih iz leta 2001, boste videli, da je zakonodajalec naredil mrežo povezanih postopkov, ki zagotavljajo uredniško avtonomijo. Od tega, da je treba pred imenovanjem in razrešitvijo urednika pridobiti mnenje novinarskega kolektiva, da mora biti uredništvo seznanjeno z vsako, tudi najmanjšo spremembo programske zasnove, do tega, da je programska zasnova del pogodbe o zaposlitvi novinarja, ki mu zagotavlja, da ne more biti kaznovan, če svoje delo opravlja profesionalno. Danes smo prišli v situacijo, ko je avtonomija le še floskula, mrtva črka na papirju. Imenovanje urednika z minimalno podporo zaposlenih ni problematično samo za odnose znotraj uredništva, pač pa tudi za samega urednika. V takšnih okoliščinah se urednik po pomoč običajno obrne na upravo, zaradi česar nastajajo nezdrave povezave. Namesto da bi bil urednik prvi med novinarji, je po novem zadnji v upravi. Urednikovanje se tako počasi seli v poslovodno sfero.

Skrb zbujajoče je tudi ravnanje uprave Dela in njenega odgovornega urednika v odstopu Petra Jančiča v primeru dunajskega dopisnika Matije Graha. Nad Grahom se že od lanskega poletja izvaja psihično nasilje, ki je v zadnjih tednih preseglo vse meje dobrega okusa. Ker je napisal komentar, ki ni bil po volji zunanjega ministra, je bil kaznovan s predčasnim odpoklicem z Dunaja, nato pa še z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po Grahovi sodni pritožbi mu je Jančič zdaj prepovedal pisanje o Avstriji.

Uprava Dela ne spoštuje temeljnih določil zakona o medijih in zakona o delovnih razmerjih. Prepoved poročanja o dogodkih iz Avstrije je absurdna. O čem pa naj kot dopisnik iz Avstrije sploh poroča? Mogoče je ravno v tem catch - danes smo v fazi prepovedi, že jutri pa lahko sledi faza zapovedi, ko se bo poročalo samo še o tem, kar bo zapovedano s strani lastnikov. Pri novinarjih, ki so osebno vpleteni v te zgodbe, gre za pretresljive zgodbe. Ne vedo več, kaj je prepovedano in zakaj. O njih se javno govori, da so slabi novinarji, da ne znajo opravljati svojega dela, hkrati pa se to nikoli konkretno ne dokaže.

V Sloveniji je vse bolj razširjena maksima, da so novinarji odgovorni lastnikom, upravi podjetja in ne javnosti.

Gre za razmišljanje, ki izhaja iz dojemanja lastnine kot absolutne kategorije. Po zakonu o medijih ima lastnik medija pravico spremeniti njegovo programsko zasnovo. Trdim pa, da mora to narediti transparentno. Če namreč stvari niso transparentne, imamo opravka s skupkom dnevnih kriterijev. Tipičen primer je Murdochov Fox News, kjer uprava zjutraj pošlje memo, v katerem so zapisana kratka navodila, o čem bodo ta dan poročali in kako. Na primer, kako pred volitvami poročati o sedanjem ameriškem predsedniku in njegovem protikandidatu ali kako poročati o dogodkih o Iraku. Ko je ta zadeva prišla v javnost, je bilo za upravo in lastnika skrajno neugodno. Če lastnik meni, da programska zasnova medija ne ustreza njegovih pogledom, jo ima seveda pravico spremeniti. A pri tem se mora zavedati, da takšna sprememba običajno pomeni zaton medija. Ljudje so zelo lojalni bralci. Ko se enkrat odločijo, da nekega časopisa ne bodo brali, je ta odločitev dokončna.