Miti in legende nove oblasti

Za marsikoga je bil ponedeljek slavnosten dan, radio je že zjutraj napovedoval, da bo popoldne na cesti Ljubljana-Brnik povečan promet, ker bo ob petih slovesna otvoritev novega potniškega terminala na letališču, ki je dobilo novo ime. Ob takih urah je na poti proti Gorenjski sicer vedno gneča, a v ponedeljek je bilo na Brniku vseeno zbranih več ljudi kot na kakšen običajen, dolgočasen dan. Tam je bil zbor ministrov, pa poslancev SDS, prišli so še drugi sopotniki vlade in premierova spremljevalka. Razlog za tovariško srečanje je bil logičen. Predsednik vlade Janez Janša je skupaj s svežim predsednikom letališke uprave Zmagom Skobirjem odprl nov, evropski potniški terminal na letališču Jožeta Pučnika. In odprtje terminala je bila nova priložnost, da vlada Janeza Janše znova reinterpretira zgodovino in iz osamosvojitve naredi mitološko zgodbo.

Kaj se je zgodilo? Vlada je že pred mesecem dni sprejela sklep o preimenovanju letališča. Odločitev vlade je bila nepričakovana, zanj niso iskali potrditve niti v javnosti niti v parlamentu, nad njo so bili presenečeni tudi v družbi Aerodrom Ljubljana. Po javnomnenjski raziskavi, ki jo je objavil Dnevnik, javnost nad odločitvijo vlade ni bila navdušena. Navdušeni niso bili tudi nekateri politiki. Med njimi predsednik Janez Drnovšek, ki je Jožeta Pučnika lani junija posmrtno odlikoval z državnim odlikovanjem. Bil je "eden izmed ključnih ljudi, politikov, ki so v najbolj pomembnem obdobju naše zgodovine dali morda tisti odločilni impulz, ko so se začele stvari premikati v pravo smer", je takrat dejal predsednik. Leto dni kasneje, ko pa je letališče dobilo Pučnikovo ime, je Drnovšek povedal, da je Pučnika sicer cenil, "ne vem pa, če je sedaj potrebno poimenovati še letališče po njem, in če bomo začeli tako, ne vem, kje bomo potem končali. Ali bomo potem začeli poimenovati mesta po nekaterih politikih. To se je delalo včasih, pa smo potem to opustili". Vlada svoje odločitve ni spremenila.

V ponedeljek je govor Janeza Janše v živo prenašal nacionalni radio. "Spoštovani potniki, uporabniki letališča, poslovni partnerji, gospe in gospodje," je začel premier in se že po nekaj stavkih spomnil na osamosvojitev, na skrivne pošiljke orožja in na bitko, ki je na Brniku potekala med desetdnevno vojno. Na okoliščine, ki so iz majhnega, regionalnega letališča neke republike naredile državno letališče.

Čas svete vojne

Potem je prišla na vrsto utemeljitev, zakaj je letališče dobili novo ime. "To letališče ne bi moglo biti glavno letališče države Slovenije, v kolikor ne bi bilo človeka, po katerem je vlada to letališče pred kratkim poimenovala. To je dr. Jože Pučnik." Janša se ne moti, ko pravi, da je Pučnik pisal slovenski nacionalni program za samostojno in neodvisno državo in da je zanj zastavil tudi svoje ime, da je bil skratka eden od pomembnih členov slovenskega održavljenja, a trditev, da letališče na Brniku ne bi bilo nikoli glavno letališče neke države, če ne bi obstajal Jože Pučnik, ni samo pretirana. Razen seveda, če se za tako interpretacijo zgodovine skrivajo drugačni nameni. Ko je namreč Janez Janša govoril o tem, da brez Pučnika ne bi bilo osamosvojitve, je pravzaprav želel povedati nekaj drugega. Glavnega letališča države Slovenije nista prinesla vztrajnost in modrost Jožeta Pučnika, pač pa nekdo drug. Osamosvojitve ne bi bilo brez Janeza Janše. Temeljna značilnost mita je, da je zgodba o tem, kako je družba nastala, o pomembnih dogodkih o preteklosti, o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, sveta. Miti niso samo religiozni, pač pa tudi ideološki, politični. Eden od takšnih je bil mit o nepremagljivi partizanski vojski iz časa narodnoosvobodilne borbe, mit o zmagi, ki je prinesla odrešenje, pot v svetlo prihodnost. Podobna sveta zgodba je bila razširjena (ali pa je še) nedaleč od tod in govori o bitki na Kosovem polju.

Za vsakim, še posebno političnim mitom, stoji neki interes. "Gre za poetizacijo in obenem politizacijo sveta. Neka zgodba se torej pove z namenom in ta je političen v širšem pomenu besede, gre za zainteresirani pogled na določeno stvar," je v članku, objavljenim v knjigi Nova desnica, zapisal Mitja Velikonja, vodilni poznavalec političnih mitologij na Slovenskem. "Mit se zdi depolitiziran, objektiven, je politična zgodba, ki je povedana na nepolitičen način, ki svojo političnost zakriva." Ali, kot pravi Roland Barthes, francoski literarni kritik, mit je politična zgodba, ki se kaže kot nepolitična. Podobno kot Velikonja trdi tudi Ksenija Šabec, asistentka predmeta primerjalne religiologije na ljubljanski FDV. "Sodobne teorije definirajo politične mitologije kot organizirano zavest članov neke družbene skupine kot celote o njeni posebnosti, izbranosti, večvrednosti v primerjavi s 'pomembnim(i) drugim(i)'. Skratka, skupnost si ustvari pozitivno sliko o sebi, svoji ureditvi, svojih normah in vrednotah, predvsem pa o svoji časovno-prostorski umeščenosti, torej o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti."

Jože Pučnik - narodni heroj

Janez Janša je letos Jožeta Pučnika omenil večkrat. Marca je na otvoritvi simpozija Kultura in politika, ki ga je organiziral Inštitut dr. Jožeta Pučnika (!), dejal, da "brez njegovega vztrajanja in poguma morda ne bi bilo danes slovenske države, ali pa ne bi bila takšna, ali pa bi zanjo plačali bistveno večjo ceno". Vendar so Pučnika v tistih časih, ko je demokracija po Janševem mnenju nekoliko zastala, nekateri namenoma potiskali vstran. "Če bi stvari tekle normalno - tako kot v večini srednjeevropskih držav oziroma narodov - potem bi danes v slovenskih čtivih v zgodovinskih učbenikih ali v zapisih, ki govorijo o teh najusodnejših dogodkih Slovencev, slovenskega naroda, o dr. Jožetu Pučniku lahko prebrali toliko, kot lahko Čehi preberejo o Vaclavu Havlu. Žal temu ni tako." Herojem osamosvojitve se je nekoč, v času prehoda, tranzicije, torej delala krivica. Šele sedaj, ko je Slovenija zakorakala po novi poti, ko so bile premagane sile kontinuitete, bo ta krivica odpravljena. Iz negativnega mita o tranziciji je nastal pozitiven mit o velikem človeku. "Nasprotno pa tisti, ki so zagovarjali 57. številko, niso doživeli, bi rekel, tako čudovitih usod. Ravno usoda dr. Jožeta Pučnika je v tem smislu, bi lahko rekel, tragična," je dejal Janša ob neki drugi priložnosti, na akademiji ob 25. obletnici izida prelomne številke Nove revije, publikacije, ki bi morala po Janševem mnenju za Slovence pomeniti nekaj takšnega, "kot je deklaracija o neodvisnosti za Združene države". Veliko besed je Janez Janša Pučniku namenil tudi ob letošnjem govoru na dan državnosti. "Bil je osrednja osebnost slovenske osamosvojitvene politike, držal je smer osamosvojitvi ... Njegova moralna drža je bila visoka in bila je visoko nad vsakim pehanjem za prestiž. Bil je velik človek in velik Slovenec."

Govori, proslave, državniško obredje in druge "civilnoreligijske maše" sicer niso nič posebnega. "Marsikatera politika si hoče s sklicevanjem na nekaj, kar naj bi bilo nevprašljivo in absolutno, okrepiti legitimiteto. O tem je napisana gora knjig. Prek monopolizacije mitologizirane osebe razpolaga tudi z orodjem za izključevanje tistih, ki ne soglašajo. V smislu: kdor ne sprejema resnice o edinstvenosti te in te osebe, je proti tej osebi sami, s tem pa je tudi proti skupnosti, ki (da) jo je ta oseba omogočila," o obredju in gradnji kulta osebnosti pravi sociolog religije Marjan Smrke. "Iz zgodovine religij vemo, da so najbolj prikladne osebe za take mitologizacije in manipulacije tiste, ki so ali naj bi v svoji karieri trpele. Obstaja sum, da pol ljubezni institucije do take osebe izhaja iz možnosti njene izrabe. Končna funkcija mita je potem v tem: kdor je kritičen do nas, je kritičen do trpečega in najsvetejšega. Zelo priročno."

Vendar Janševo poveličevanje Jožeta Pučnika ni najbolj goreče. Korak dlje je v televizijskih Odmevih stopil minister za šolstvo Milan Zver, ki je sicer nekaj časa delal v njegovem kabinetu. Zanj je Pučnik "kot politična osebnost zagotovo najsvetlejša zvezda na slovenskem političnem nebu v drugi polovici 20. stoletja", je "eden od največjih sinov slovenskega naroda v novejši politični zgodovini", je "junak slovenske politike, svojevrstni junak". Minister je pravzaprav kar malo žalosten. "In danes mi je kar hudo, ko vidim mlade, ki imajo na majicah Tita ali pa Che Guevaro, ljudi, ki zagotovo po mnogih kriterijih ne spadajo med velikane, ne naše zgodovine ne svetovne zgodovine, pa imamo Slovenci ogromno ljudi, na katere bi bila današnja mladina lahko bila ponosna".

Seveda ni vprašljivo, če slovenski politiki javno izražajo svoje predstave preteklosti. Tudi ni nič narobe, če imajo v teh predstavah ene osebe večji pomen kot druge. "Vprašljivo pa je, ali je smiselno, da se tu zatekamo v otročarije, kakršne so bile izrečene v zvezi z dr. Jožetom Pučnikom. Če bi bilo res, da brez njega ne bi bilo osamosvojitve, si moramo priznati, da si je ne zaslužimo. Morali bi jo - s prvim letom po otvoritvi letališča - vrniti med nebo in zemljo," razmišlja Smrke.

Še bolj oster je sociolog Andrej Rus, ki pravi, da se vse stranke, ki temeljijo na kultu osebnosti močnega vodje, zavedajo, da nimajo prihodnosti, in zato svojo eksistenco gradijo na preteklosti. Še več. "Tisto, kar daje srhljiv priokus k trenutnim prizadevanjem Janše, da Pučnika postavi v središče slovensko nacionalno mitologije, je dejstvo, da je bil prav Janša tisti, ki je politično ubil Pučnika v tedanji stranki SDS. Prav Janša je bil tisti, ki je Pučniku s taktičnim manevriranjem prevzel stranko. Od tega udara si Pučnik ni več opomogel in je do smrti ostal na stranskem tiru slovenske politike. Z Janševim povzdigovanjem Pučnika se mi potrjuje srhljiv vtis, da Janša ob sebi ne tolerira nikogar, ki bi ga utegnil preseči, razen če je mrtev. Jože Pučnik, ki je Janšo večkratno presegel, se sme vrniti šele sedaj, ko je mrtev tako biološko kot politično. Za ameriške generale je edini dober sovražnik mrtev sovražnik. Za slovenskega premiera pa je, kot kaže, edini dober prijatelj mrtev prijatelj."

Arhaična družba

Ni pomembno samo vprašanje, kakšen je pravi razlog za povzdigovanje novih herojev. Morda so zato krive "avtoritativne težnje nove oblasti", kot razmišlja Spomenka Hribar, ali socializacija Janeza Janše in njegovih ministrov v otroke socializma, ki so iz prejšnjega režima (nezavedno) prenesli tehnike obvladovanja oblasti, h kateri seveda spada udejanjanje ene zgodovinske resnice. Vendar pa gre morda zgolj za to, da konstrukcija takšnih zgodb ustvarja ločnico med tistimi, ki jim verjamejo, in tistimi, ki ne, torej med dobrimi in slabimi, med našimi in nenašimi. Tovrstni izključevalni miti grobo omejujejo tudi svobodo do izbire. "Zgodovine evropskih držav v prihodnje ne smemo več spoznavati na način že slišanih zgodb o njihovih svetlih nacionalnih mitih, ampak na način kritične konfrontacije vsake izmed njih s svojimi miti, svojimi 'temnimi stranmi meseca'. To je najbrž najgloblji smisel razsvetljenega spomina, ki pa ga je sodobni korporativistični sistem nesposoben spontano ustvarjati. Tako kot njena nosilka - nacionalna država - si tudi nacionalne identitete, torej zavesti neke skupnosti o sami sebi, danes ni mogoče več zamišljati skupaj z zastarelimi vzorci, ki jo prikazujejo kot homogeno, stabilno in statično in ki jo njeni glavni akterji na tak način tudi poskušajo vzdrževati, ampak kot hibridno, odprto, 'razpršeno', skratka redefinirano," pravi Šabčeva.

Poveličevanje osamosvojitve in njenih herojev pa ima tudi komično stran. Zgodovina se namreč tukaj ponavlja kot farsa. Slovenci so nekoč nasprotovali kultu osebnosti in mitogizaciji zgodovine, danes, dvajset let kasneje, pa se znova obujajo poizkusi po ponovnem ustoličenju svetega časa. Namesto demitizacije zgodovine se pojavlja ravno obraten proces. Smrke poudarja, da je bila nekoč primerjalna prednost Slovenije večja odpornost proti vdajanju mitom. "Ko so po Titovi smrti izbruhnili slavospevi o 'svetlobi Titove zvezde', jih je skupina slovenskih intelektualcev - v reviji Problemi - zavrnila kot vzbujanje kulta osebnosti. Ko se je v Srbiji prebujala mitologija nebeškega naroda, smo lahko ugotovili, da nas pa le ni potegnilo v vrtince preteklosti. Nato smo v primerjavi z drugimi tranzicijskimi deželami spet pokazali nekaj manj naivnosti v odnosu do mitov kapitalizma. Menim, da se moramo ob neizogibnih novih pisanjih zgodovine držati te tradicije - kritičnosti in racionalnosti."

Politična elita namreč sodoben svet razume na tradicionalen način in zamenjuje vzrok s posledico. "Heroji se žrtvujejo za prihodnost; nova oblast si prisvoji heroje (ali pa si jih napihne kakor balone) in zahteva od ljudstva, da ji je zvesto, če hoče biti zvesto spominu padlih: kakor da na primer samostojnost Slovenije ni že sama, brez dodatkov, izpolnjeno hotenje padlih zanjo, ampak moramo mi svoja življenja zdaj živeti v imenu mitologizirane preteklosti!? Kar so v času SFRJ od ljudi zahtevali v imenu NOB, zdaj zahtevajo v imenu osamosvojitve: malikovanje herojev, živetje konstrukta preteklosti," pravi Jože Vogrinc s Filozofske fakultete in dodaja, da bi se morala aktualna oblast ukvarjati z resnejšimi vprašanji, kot je poveličevanje preteklosti in mitov.

Kljub vsemu pa poveličevanje enega človeka in gradnja mita od zgoraj nujno ne pomenita, da bodo politično razlago preteklosti sprejeli vsi člani neke skupnosti. Tudi mit o socializmu, ki naj bi bil naj bi bil najpravičnejši družbeni sistem, se je razblinil, pa čeprav je bil zgrajen v nedemokratičnih razmerah in na bistveno bolj grob način, kot pa se dogaja danes s herojskimi miti o osamosvojitvi.

Pred leti je Milan Zver v knjigi, posvečeni Jožetu Pučniku, zapisal, da bi bil Pučnik "zadnji, ki bi mu ugajala svetniška biografija, primerjava z mitološkimi osebnostmi, kot je bil Prometej". Prav bi bilo, da bi se tisti, ki zaradi lastnih ciljev gradijo novodobne mite, te Pučnikove želje zavedali.