Hazardna igra

Ministrstvo za finance je v začetku julija predstavilo tako pričakovane spremembe zakonodaje na področju iger na srečo. Dopolnitve zakona o igrah na srečo in drugačne davčne obremenitve naj bi odprle nove možnosti razvoja igralniške industrije, ki vključujejo tako klasične kot tudi posebne igre na srečo. Toda spremembe zakonodaje so očitno pisane na kožo novemu projektu igralniško-zabaviščnega centra v Novi Gorici, veliko manj pozornosti in rešitev pa se ponuja klasičnim igram. Podobne težave se kopičijo pri razlagah razmerij med Hitom in ameriško korporacijo Harrah's Intertainment in pri zapletanju investicije na lokalni ravni.

Očitno so v ospredju tri temeljne zablode. Prva temelji na prepričevanju vlade, da so spremembe in dopolnitve igralniške zakonodaje razmeroma nevtralne in razvojno naravnane. Dejansko uzakonjajo projekt Hit-Harrah's, kar je samo po sebi nevaren pravni precedens. Druga zabloda je namenjena razmerju moči med Hitom in Američani. Formalna prevlada domačega lastništva ne pomeni, da bo novo družbo na koncu upravljal slovenski kapital. Tukaj ni potrebnih nobenih slepomišenj. Posle bodo vodili tuji, močnejši strateški partnerji. To je preprosto zakonitost globalnega biznisa, ki ga sprejmete ali pa ostanete na njegovem obrobju. Tretja zabloda tiči na mikro ravni. Velik projekt zahteva številne lokalne prilagoditve in povzroča številne družbene stroške, ki pa jih predlagatelj noče upoštevati. Spori na lokalni ravni pa so lahko usodni za še tako dober globalni projekt.

Vladna sprememba Zakona o igrah na srečo prinaša pričakovane spremembe. Vlada dejansko zmanjšuje število koncesij za igralnice in igralne salone (od skupno 60 na 53), hkrati pa širi koncesije na igralniško-zabaviščne centre. Več kot očitno je, da je sprememba zakona neposredno vezana na konkreten poslovni projekt Hit-Harrah's Intertainment. Zakonodajalec dejansko za koncesionarja igralniško-zabaviščnega centra postavlja dva kriterija. Najprej predpisuje minimalne tehnične kriterije (hotel višje kategorije s 1000 posteljami, športno-rekreacijski, wellnes in kongresni center), hkrati pa davčni vijak povezuje z obsegom poslovanja. Razlog te dvojnosti očitno tiči v krščanskem daritvenem žrtvovanju. Širitev igralniške dejavnosti je sprejemljiva, če je prikrita z drugimi turističnimi vsebinami. Cesarju pa je tudi treba dati tisto, kar ni ravno božja krepost. Predlagatelj celo meni, da so celoviti turistično igralniški centri po svetu začeli nastajati po letu 1990. Toda igralniški "resorti" so stari več kot dvesto let, desetletja jih imamo na Streepu v Las Vegasu in za nameček so stari Grki in Rimljani poznali podobno povezanost igralništva s kopalnimi centri in drugimi dejavnostmi. Igralniške zgodbe so torej stare, vedno nova je kvečjemu zaplankanost slovenskih igralniških zakonodajalcev.

Če zakonodajalec omejuje koncesije na določene tehnične kriterije turistične in igralniške ponudbe v zaokroženih turističnih centrih, potem bi na drugi strani lahko opustil predlagano degresivno obdavčenje igralniško zabaviščnih centrov (32-, 14- in 8-odstotna davčna stopnja). Bolj smiselna bi bila enotna davčna stopnja. Tri stopnje očitno ustrezajo Američanom, za domače igralnice pa silijo v izrazito neenakopraven položaj. Še več, vlada je s tem dejansko zakoličila monopolni položaj novega igralniško-zabaviščnega centra. Prehod med stopnjami obdavčenja in različnimi koncesijami namreč ni povezan, zato zapira prost dostop na trg. To pa je napaka, vredna resne tržno regulacijske in morda celo ustavno pravne presoje.

Tudi v konkretnem razmerju med Hitom in Harrah's Intertainment najdemo vedno več zmedenih razlag. Izhodiščna zakonska omejitev lastniških pravic tujcev (51/49) tukaj nima prave moči. Povsem jasno je, da bodo Američani hoteli upravljati in voditi igralniški center. Zato bodo posegli po preprostih trikih. Enotirni sistem upravljanja družbe, vzporedna podjetja za gradnjo in trženje v tujini, sistem internih cen in različni menedžerski modeli, kdo, kje in kako dejansko odloča. Nevarnost in tveganja za slovenskega partnerja tičijo drugod. Če Hit ostaja predvsem portfeljski vlagatelj, potem je njegov lastniški in investicijski delež preprosto previsok. V nasprotju s splošnim prepričanjem bi bilo bolje, da Američani dejansko prevzamejo večinski delež (na primer 75/25) in tveganje same investicije.

In tu je še ena zabloda. Po novem center gradimo fazno, Američani imajo možnost izstopa in prevalitve stroškov na partnerja. Dejansko bi center potreboval več postelj in jasno tržno usmeritev na oddaljene tržne destinacije. Tako pa ostaja, vsaj v prvi fazi, vedno bolj omejen na dnevne goste in predvsem italijanski trg. To pa je nevarno predvsem za Hit. Vlada si s tem sama žaga vejo, na kateri sedi. Hit stroškovno omejuje z višjimi obdavčitvami, uzakonja monopol novega centra in spodbuja tržni kanibalizem na odločilnem italijanskem trgu. To je dejansko dolgoročni pokop domačega igralništva in ne njegova razvojna rešitev.

Obstaja še tretji, morda odločilni dejavnik. Vlada v zakonu izloča soodločanje širše lokalne skupnosti (23. čl.), čeprav ji vendarle ponuja 21 % od pobranih davkov. Vse strokovne analize in zakonske razlage opredeljujejo predvsem skupne prihodke in multiplikacijske koristi centra (do 9000 delovnih mest, 850 milijonov EUR), toda nihče ne analizira potrebnih investicij v spremljevalno infrastrukturo. Kje so nove ceste, kanalizacija, voda, stanovanja, šole, bolnišnice ...? To pa je ključno za lokalni konsenz prebivalstva in pomembno za oceno družbenih stroškov te zasebne investicije. Zato je strokovna analiza družbenih stroškov investicije, ki ocenjuje predvsem stroške igralniške odvisnosti, slaba šala. In za nameček nihče ne govori o intelektualnem kapitalu, o možnostih, kje dobiti kvalificirano delovno silo za delovanje takšnega centra.

Grška mitologija govori, kako so Zevs, Had in Pozejdon s hazardno igro odločali o delitvi moči glede upravljanja antičnega kozmosa. Z lokalnimi bogovi v Sloveniji je podobno. Igranje za denar je del temeljnih človeških strasti, pri nas se še rajši igramo s politiko. Težava je v tem, da bodo sedanje politične igre Janševe administracije ogrozile in ne rešile ekonomiko igralniške industrije.