"Šikaniranja so presegla meje razumnega in dostojnega"

Spoštovane sodelavke in sodelavci, šikaniranja, ki sem jim zadnja dva tedna izpostavljen s strani uprave in odgovornega urednika Dela, skupaj z menoj pa tudi moja družina, so po moji presoji presegla meje razumnega in dostojnega. Zato sem se odločil prekiniti trimesečni molk in vas v zgoščeni obliki seznaniti z dogajanjem zadnjih dveh tednov. Za kaj gre?

V ponedeljek, 9. julija 2007, sem namestniku urednika zunanjepolitične redakcije Dela Titu Doberšku predlagal, da napišem dva članka: prvega o dogajanju na avstrijskem Koroškem (šlo je za problematiko slovenske manjšine), drugega o zasedanju sveta guvernerjev IAEA na Dunaju. Drugi članek sem smel napisati, moj prvi predlog pa je Tit Doberšek zavrnil, in sicer z utemeljitvijo, da mu je odgovorni urednik Dela Peter Jančič sredi prejšnjega tedna sporočil, da "imam prepoved pisanja o Avstriji". Na Doberškovo nadaljnje vprašanje Jančiču, češ, o čem bom pa potem z Dunaja sploh pisal, naj bi Jančič odgovoril, da "je to vseeno". Tudi sicer naj bi Jančič Tita Doberška nagovarjal, da naj poročila o dogajanju v Avstriji raje povzema po STA, kakor da objavlja moje članke.

Zaradi vsega navedenega sem od odgovornega urednika Dela v elektronskem pismu zahteval pisno pojasnilo, ali prepoved resnično obstaja (sam o njej namreč nisem bil obveščen) in kateri so razlogi zanjo. (Pismo odgovornemu uredniku Dela je priloženo spodaj).

V torek, 10. julija 2007, sem od odgovornega urednika Dela prejel elektronsko pismo, v katerem potrjuje obstoj prepovedi pisanja o Avstriji, navaja razloge zanjo, potrjuje, da so "izdelki tiskovne agencije začasno ustrezna rešitev" (namreč namesto mojih "izdelkov"), odgovoru na vprašanje, kdaj je izdal prepoved in zakaj me z njo ni seznanil, pa se izogne. (Odgovor odgovornega urednika Dela je priložen spodaj.)

Dejstvo, da odgovorni urednik Dela dopisniku iz Avstrije prepove pisati o Avstriji, razumem kot de facto prepoved pisanja, saj se je velika večina mojih člankov v zadnjih treh letih po logiki stvari sáme sukala okoli Avstrije, pa najsi je šlo za notranjepolitično, gospodarsko, kulturno ali drugo dogajanje v Avstriji, bodisi za obravnavanje položaja slovenske manjšine v Avstriji.

Hkrati želim poudariti, da za prepoved ni nobenega utemeljenega razloga.

Odgovorni urednik Dela je v Zapisniku o "letnem pogovoru", na katerega se v svojem odgovoru sklicuje, resda odločil, da "M. Grah opravlja delo dopisnika do vključno 30. junija 2007. S 1. julijem 2007 začne opravljati delo na delovnem mestu komentator".

Toda 29. maja 2007 je moj pravni pooblaščenec zoper časopisno družbo Delo vložil tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji je priložil predlog za začasno odredbo. V začasni odredbi je sodišču, poenostavljeno rečeno, predlagal, da v času trajanja sodnega postopka o zakonitosti oziroma nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadaljujem delo dopisnika iz Avstrije. Sodišče o začasni odredbi še ni pravnomočno odločilo, in dokler tega ne stori, odpoved pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje oziroma je zadržana. To pomeni, da do pravnomočne odločitve sodišča ostajam dopisnik iz Avstrije, kakšen bo moj prihodnji status (ali bom dopisnik iz Avstrije ali komentator v Ljubljani), pa bo z odločitvijo o sprejemu oziroma zavrnitvi začasne odredbe odločilo sodišče.

Dejstvo, da odgovorni urednik prepove dopisniku pisati o državi, iz katere dopisuje, nakar ga o tem niti ne obvesti, že samo po sebi kaže na šikanozno naravo ravnanja odgovornega urednika Dela.

* * *

Hkrati želim poudariti, da gre za (za zdaj) zgolj zadnjo v vrsti šikan vodstva Dela, ki sem jim bil sam, skupaj z menoj pa tudi moja družina, izpostavljen v zadnjih dveh tednih, v širšem pomenu pa v zadnjem letu dni.

Za kaj gre?

Dne 26. junija in 27. junija 2007 je skušala uprava Dela od mene ultimativno izsiliti podpis Dogovora med Danilom Slivnikom (kot delodajalcem) in menoj (kot delavcem), s katerim bi se zavezal, da s 16. julijem 2007 začnem z delom kot komentator v Ljubljani. Uprava Dela mi je 26. in 27. junija 2007 postavila tri ultimate, do kdaj moram Dogovor podpisati in ga faksirati upravi (o čemer obstaja dokumentacija), v nasprotnem primeru pa da bom moral začeti z delom kot komentator v Ljubljani s ponedeljkom, 2. julija 2007.

Če bi Dogovor podpisal, bi odločanje sodišča o začasni odredbi - se pravi odločanje o tem, ali bom v času trajanja sodnega postopka nadaljeval z delom kot dopisnik iz Avstrije ali kot komentator v Ljubljani - seveda postalo brezpredmetno. Podpis Dogovora bi pomenil, da se odrekam predlogu za začasno odredbo. Dogovora zato nisem podpisal. Toda ker ga nisem podpisal, sem v petek, 29. junija 2007, prejel elektronsko sporočilo, da se moram takoj naslednji delovni dan, v ponedeljek, 2. julija 2007, zglasiti na delovnem mestu v Ljubljani. Za upravo Dela sem z 2. julijem 2007 obenem veljal za preseljenega z Dunaja v Slovenijo - tako jaz kakor tudi moja družina.

Želim poudariti, da sem upravo Dela v dopisu z 22. junija 2007 predhodno obvestil, da "v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih odpoved pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje, dokler o predlagani začasni odredbi ni pravnomočno odločeno". Kljub temu je uprava Dela vztrajala pri svoji nezakoniti zahtevi, ki sem se ji podredil in se 2. julija 2007 zglasil na delovnem mestu v Ljubljani - tudi zaradi nasveta dobronamernega sodelavca, ki me je opozoril, da mi bo uprava Dela sicer zaradi neupravičene odsotnosti odpovedala delovno razmerje. S to nezakonito zahtevo je uprava Dela po moji presoji vzela pravico v svoje roke, se postavila nad zakon (konkretno, nad 85. člen Zakona o delovnih razmerjih) in nad sodišče.

Moje prisilno, brezplodno in povsem nesmiselno bivanje komentatorja v Ljubljani je trajalo štiri dni, natančneje, do obiska inšpektorja za delo, ki je od uprave Dela zahteval vzpostavitev zakonitega stanja, tako da sem se v petek, 6. julija 2007, lahko vrnil na Dunaj. Nadaljevanje poznate: v ponedeljek, 9. julija 2007, ko sem ravno hotel znova začeti z dopisnikovanjem, me je pričakalo novo presenečenje - prepoved pisanja o Avstriji.

Želim dodati še naslednje: uprava Dela se je v dopisu, ki mi ga je vročila 5. julija 2007 in ki je nastal kot posledica posredovanja inšpektorja za delo, resda uklonila volji inšpektorja za delo in pripoznala, da odpoved pogodbe o zaposlitvi v času odločanja o začasni odredbi ne učinkuje. Toda hkrati si je omislila novo šikano. V omenjenem dopisu mi je namreč postavila novo zahtevo, ki se glasi: "V kolikor bo pritožbeno sodišče vašo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ste dolžni naslednji dan (kurziva M. G.) po prejemu odločitve pritožbenega sodišča pričeti z delom na sedežu družbe".

Naj na tem mestu zgolj citiram del odgovora na omenjeno zahtevo, ki sem ga 9. julija 2007 faksiral upravi Dela:

"Obveščam vas, da je citirana zahteva, da z delom na sedežu družbe, torej v Ljubljani, pričnem že naslednji dan po prejemu odločitve pritožbenega sodišča, neuresničljiva oziroma predstavlja pogoj, ki ga ni mogoče izpolniti.

Z nastopom službe dopisnika na Dunaju sem vstopil v vrsto pogodbenih, najemnih in naročniških razmerij (stanovanje, garaža, televizija, internet, stacionarni in mobilni telefon, električna energija, časopisi itn.), ki jih ni mogoče odpovedati čez noč. Prav tako ni mogoče čez noč izvesti selitve štiričlanske družine in pripadajočega pohištva z Dunaja v Kranj. Prav tako ni mogoče po izvedeni selitvi pohištva stanovanja pred oddajo stanodajalcu čez noč prepleskati. O tem sem vas v zgoščeni obliki obvestil že v Izjavi o podpisu pogodbe v skrajni sili z dne 1. junija 2007, ko sem sumarično navedel, kaj vse je treba postoriti, preden lahko z družino zapustimo Dunaj."

Kot, spoštovane sodelavke in sodelavci, ob branju tega pisma bržčas ugotavljate že sami, postaja dopisovanje z upravo Dela vse pogostejša obstranska dejavnost mojega dopisnikovanja. Zakaj je tako? Po moji presoji se uprava Dela kratko malo ne zmore sprijazniti s tem, da bi o predčasnem odpoklicu in o odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločalo sodišče, ampak skuša jemati pravico v svoje roke, se postavlja nad zakon in nad sodišče. Opisana ravnanja uprave Dela, ki se jim zdaj pridružuje še prepoved pisanja o Avstriji s strani odgovornega urednika Dela, so vrh vsega popolnoma odvečna, nesmiselna, škodljiva za časnik Delo in po mojem tudi iracionalna, saj bo sodišče zdaj zdaj odločilo o začasni odredbi - morda že ta teden, najkasneje pa v tednu ali dveh. Gre torej za povsem nepotrebno zaostrovanje in hoteno ustvarjanje konfliktnih situacij med delodajalcem in zaposlenim. Zakaj vodstvo Dela ravna tako, ne vem. Toda ravnanje, ki sem ga bil zadnja dva tedna deležen s strani vodstva Dela, z menoj pa tudi moja družina, po mojem mnenju povsem ustrezno povzema termin "psihično nasilje na delovnem mestu".

* * *

Da ne bi zaradi dreves izpred oči izgubili gozda, želim na koncu poudariti še naslednje.

Na Delu sem zaposlen od 1. januarja 1999. Sprva sem bil novinar Sobotne priloge Dela, z avgustom 2004 sem postal Delov dopisnik z Dunaja. V vsem tem času nisem imel nobenih težav, ne z uredniki ne z upravo Dela. Domnevam, da je moje dopisnikovanje v letu 2005 takratni odgovorni urednik Dela, Darijan Košir, ocenjeval zelo pozitivno, saj mi sicer za leto 2006 ne bi namenil letne stimulacije.

Moje težave so se začele 28. junija 2006, ko sem na 5., mnenjski strani Dela objavil mnenjski članek oziroma analitični komentar z naslovom Ali slovenski parlament kaj ve?. V njem sem, poenostavljeno rečeno, ustavni zakon o dvojezični topografiji, ki ga je v avstrijski parlament vložila Sch &#252ssel-Haiderjeva vladna koalicija, ocenil za slabega za slovensko manjšino in za takšnega, ki slabi zunanjepolitični položaj države Slovenije nasproti Avstriji. Istega dne je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel ostro telefonsko posredoval pri odgovornem uredniku Dela Petru Jančiču. Po ministrovem mnenju mnenjski članek ne bi smel biti objavljen. Naslednjega dne, 29. junija 2006, je slovensko zunanje ministrstvo ustavni zakon podprlo kot "korak v pravo smer", čez kakih deset dni pa se je premislilo in mu tudi sámo odtegnilo podporo. Blamaža zunanjega ministra je bila nepopisna.

Dogodki so se nato začeli vrstiti z bliskovito naglico.

Dne 17. julija 2006 sem se zaradi omenjenega komentarja moral zglasiti na zagovoru pri odgovornem uredniku Dela v Ljubljani. Dne 31. avgusta 2006 me je odgovorni urednik Dela s klicem po mobilnem telefonu na Dunaj predčasno odpoklical kot dopisnika z Dunaja. Moj pisni poziv odgovornemu uredniku in upravi Dela z dne 13. septembra 2006, da je predčasni odpoklic nezakonit in da naj ga odpravita, je ostal brez odgovora. Pred iztekom roka za pravno varstvo je moj pravni pooblaščenec dne 4. oktobra 2006 vložil tožbo zoper časopisno družbo Delo in natanko čez petnajst dni, 19. oktobra 2006, se je z mojega faksa na Dunaju prikobacal dopis, s katerim je odgovorni urednik Dela preklical predčasni odpoklic. Dne 28. februarja 2007 je Delovno sodišče v Ljubljani v sodbi na podlagi pripoznave naposled razsodilo, da je bil predčasni odpoklic "nezakonit in se razveljavi".

Dobra dva tedna zatem, v drugi polovici marca 2007, je - kot je na sestanku zunanjepolitične redakcije Dela dne 3. aprila 2007 povedal njen urednik, Stojan Žitko - predsednik uprave Dela Danilo Slivnik poklical k sebi odgovornega urednika Dela Petra Jančiča in urednika zunanjepolitične redakcije Dela Stojana Žitka. Od njiju je zahteval negativno oceno mojega dopisnikovanja, da bi me lahko vnovič predčasno odpoklicali. Stojan Žitko se je tej zahtevi sprva uprl in napisal oceno mojega dela, ki je bila pozitivna tako v vsebinskem kakor v številčnem delu, in se v njej celo izrecno zavzel proti mojemu odpoklicu. Na zahtevo predsednika uprave Danila Slivnika je moral iz pozitivnega v negativnega spremeniti vsebinski del ocene, na zahtevo svetovalca uprave Slavka Bogataja pa je moral iz pozitivnega v negativnega spremeniti številčni del ocene. Takšna ocena je bila nato podlaga za moj (že drugi) predčasni odpoklic, ki ga je dne 3. aprila 2007 izrekel odgovorni urednik Dela Peter Jančič, in za kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je dne 3. maja 2007 podpisal predsednik uprave Dela Danilo Slivnik.

Naj dodam, da niti predsednik uprave niti svetovalec uprave Dela nista člana uredništva časnika Delo in da nimata pristojnosti za ocenjevanje posameznih novinarskih prispevkov, kakor tudi ne za ocenjevanje novinarskega dela posameznih novinarjev. Skratka, ob vsem drugem je šlo tudi za grob poseg uprave Dela v uredniško avtonomijo časnika Delo.

* * *

Vsa grotesknost tega, kar zadnje leto vodstvo Dela počenja z menoj (in tudi z mojo družino - z ženo in dvema šolajočima se otrokoma, ki zdaj že drugič v letu dni ne vesta, ali bosta šolanje nadaljevala na avstrijskih ali na slovenskih šolah), postane vidna v drastični obliki, če si zastavimo vprašanje, kaj je bila pravzaprav listinska podlaga mojega prvega in drugega predčasnega odpoklica, s tem pa tudi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Listinska podlaga prvega predčasnega odpoklica je bil Zapisnik o letnem intervjuju, ki naj bi ga odgovorni urednik Dela z menoj opravil 30. avgusta 2006 in v katerem je moje delo zaradi "neizpolnjevanja kriterija objektivnosti pri obveščanju javnosti" ocenil z negativno oceno. Toda odgovorni urednik Dela Peter Jančič letnega intervjuja z menoj sploh ni opravil. Dne 30. avgusta 2006, ko naj bi se zgodil omenjeni letni intervju, sem bil z družino na Dunaju. Podlaga prvega predčasnega odpoklica je bil kratko malo zapisnik o neobstoječem pogovoru oziroma falsificirana listina.

Podlaga drugega predčasnega odpoklica in s tem odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je bila, kot izhaja že iz zgoraj navedenega, skonstruirana, montirana ocena mojega dela.

Zahvaljujem se vam, da ste si vzeli čas za branje tega dolgega pisma, in vas lepo pozdravljam.