"Svoboda govora ni zato, da bomo eden drugega božali ..."

Matej Leskovšek

Pred časom smo dočakali enega izmed prvih sodnih procesov proti blogerju, ki je moral zaradi začasne odredbe sodišča umakniti svoj zapis. Gre pravna praksa v pravo smer?

Najprej se moramo zavedati, da je povsem irelevantno, ali je kršitev storjena na mediju ali v pogovoru, razlike so zgolj v tem, kdo odgovarja. Po zakonu o medijih odgovornost pade tudi na urednika, v vseh drugih primerih pa odgovarja kršitelj sam, saj nad seboj nima urednika. Vprašanje, ali je blog medij, je sicer zelo pomembno in ga bo treba prej ali slej razrešiti, za zdaj te rešitve ne gredo v pravo smer, vsi pa govorijo zelo na pamet. Tisti, ki jim ustreza, da bi bil blog medij, pač navijajo za to rešitev, razlog je seveda preprost. Če blog je medij, bodo poleg pisca odgovarjali urednik in njegovi šefi, v nasprotnem primeru odgovarja zgolj pisec. Sicer pa po naši zakonodaji, ki povzema evropsko direktivo, ponudnik spletnega prostora ne odgovarja, kar je tudi nekako logično, saj tudi ponudnik telefonije ne odgovarja, če se dva prek telefona dogovorita za umor nekoga tretjega. V tem primeru je bila sicer izdana začasna odredba o umiku zapisa, vendar pa mislim, da oseba, ki se izpostavlja v medijih, ki javnosti predstavlja zgodbe iz svojega življenja, pač vsekakor vsaj v tem delu življenja, ki ga je razkrila v javnosti, težko govori, da gre za zasebno sfero njenega življenja.

Prav to sedaj počno spletne strani, ki omogočajo prostor za pisanje blogov. Enostavno zapišejo, da spletna stran ni uredniško vodena.

Problem je predvsem v tem, da tudi, če strani so uredniško urejene in zato ti blogi spadajo pod okrilje zakona o medijih, ostaja odprto vprašanje, kam potem spadajo komentarji teh blogov. V časopisu so pisma bralcev recimo tudi uredniško urejana.

Blogerji se branijo, da za blog ne bi smela veljati enaka pravila kot za medije, in se sklicujejo, da gre za specifičen javno-zasebni diskurz s svojimi pravili igre ...

V osnovi so pravice in dolžnosti blogerjev in novinarjev podobne. So pa tudi razlike, novinarji pač izvršujejo četrto vejo oblasti in imajo prednost pri izvajanju določenih pravic, recimo, lahko bi imeli na primer prednost pri obisku obravnav na sodišču pred drugimi, če ni dovolj prostora. Kar pa se tiče blogerjev, pa zanje ne bi smela veljati drugačna pravila, kot sicer veljajo v življenju, standardna omejitev so pač pravice drugih. Se pa z blogerji absolutno strinjam v vprašanju, kje so meje protipravnosti. Ni vse protipravno, kar mislijo ljudje, ki jih določen zapis zmoti. Glede svobode izražanja je evropsko sodišče že večkrat odločilo, da je zavarovan tudi tak govor, ki vzburja, šokira in vznemirja. Svoboda govora ni postavljena kot standard zato, da bomo eden drugega božali, pač pa zato, da se stvari odpirajo, da se o njih debatira in da potem družba kot taka napreduje.

Vendar se bodo tudi na blogu morale vzpostaviti določene meje, prek katerih blogerji ne bodo smeli.

Blogi niso brez pomena, blogi so v zadnjem času odkrili veliko zgodb, ki sicer prek klasičnih medijev ne bi prišle v javnost. Opravljajo točno to vlogo, ki jo predvideva pravica do svobode govora. Vprašanje je samo, kje so meje. Te so težko določljive, treba jih je obravnavati od primera do primera v skladu s sprejetimi standardi našega okolja. Trdim, da blog kot tak mora obstati in ga ne smemo prehudo urejati, ker je potem to že cenzura, da pa morajo tudi blogerji razviti občutek, da ne smejo narediti tega, kar ne želijo, da bi drugi naredili njim, in da se nepreverjene informacije ne objavljajo, če pa že, da se točno zapiše, kakšen je njihov vir. Podobno kot pri novinarjih. Zakonodaja namreč dokaj natančno določa, kdo so novinarji, blogerji pa najprej nočejo, da za njih veljajo enako visoki standardi kot za novinarje, ko pride do tožb, pa želijo imeti status novinarja. Stvar res ni enostavna.

Vendar so pisci pogosto anonimni. Kako naj pravo sankcionira nepravilnosti pri tem pojavu?

Seveda so težave, kadar je pisec anonimen ali če je v kaki državi, kjer ga ni mogoče najti ali privesti pred sodišče. Problem prava glede interneta v tem trenutku je namreč velik, teoretično se dajo rešiti tudi tovrstni primeri, trdim pa, da v praksi rešitev še ni videti. Če bi se sam recimo zavestno odločil, da želim komu uničiti čast in ugled, se da to teoretično izvesti tako, da mi nihče praviloma ne more nič, da je ironija še večja, pa bi ob tem lahko še zelo dobro zaslužil. Povedano drugače, posledice, ki bi jih utrpel sam, so mnogo manjše, kot je škoda, ki bi jo povzročil. Tak je bil recimo primer Cicerele, ki je hodila z znanim brazilskim nogometašem Ronaldom. Njene fotografije in kratek posnetek so se pojavili na You Tubu, ona je tožila in brazilski sodnik je odredil, da morajo za vsak dan, ko se te vsebine pojavijo na njihovi strani, plačati 119 tisoč dolarjev kazni. Časopisi so potem to novico objavili, You Tube je te vsebine umaknil s svoje strani, zgodilo pa se je to, da se je več kot trideset drugih serverjev odločilo objaviti te vsebine. Nekateri izmed njih so se celo pohvalili, da objavljajo vsebine, ki jih je moral You Tube odstraniti, ker so kršili zasebnost. Tožbo je mogoče vložiti zoper nekaj dobro poznanih spletnih strani, če se to pojavi na tisoč drugih serverjih, pa je nemogoče iskati vsakega posebej. Včasih je bila za tovrstne objave zelo zanimiva vzhodna Evropa, sedaj so to določene afriške države.

Pa se sploh obetajo jasnejša pravila glede spletnih objav?

V tem trenutku prihaja toliko novih tehnologij, ki se in se bodo prekrivale ena z drugo, da po mojem mnenju pravi problemi šele prihajajo. Ko bo prišlo do konvergence medijev, torej interneta, telefonije, televizije, in sploh ne bo več pomembno, prek katere naprave se sprejema vsebina, in tudi ne, kateri server to omogoča, ne bo več jasno niti to, kje je prišlo do kršitve.