Pedagogika s krščanskim pogledom na svet

V šentviškem Zavodu sv. Stanislava, v okviru katerega že deluje škofijska klasična gimnazija, bo predvidoma jeseni leta 2008 vrata odprla prva zasebna katoliška osnovna šola v Sloveniji. Ustanovila jo bo ljubljanska nadškofija, delovala pa bo v prostorih nekdanje vojašnice, ki je v last zavoda prešla pred nekaj leti po poravnavi z ministrstvom za obrambo. Ker šola ne bo imela svojega šolskega okoliša, bodo svoje otroke vanjo lahko vpisovali tudi starši iz bolj oddaljenih območij Ljubljane in drugih krajev po državi. Direktor Zavoda sv. Stanislav dr. Roman Globokar priznava, da za zdaj še ne vedo, na podlagi kakšnih kriterijev bodo izvedli selekcijo, če bo naval na šolo prevelik.

Katoliška devetletka bo delovala po načelih ignacijanske pedagogike, ki temelji na skrbi za celostno vzgojo in izobraževanje. Da gre za katoliško šolo, priča predvideni predmetnik. Verski pouk bo namreč obvezen za vse učence od prvega do devetega razreda. Predmet naj bi se v prvih dveh triletjih imenoval spoznavanje vere, v zadnjem pa vera in kultura. Poleg tega bo razširjeni program v okviru interesnih dejavnosti učencem omogočal tudi obiskovanje verouka znotraj zavoda.

Strokovni svet za splošno izobraževanje je pred kratkim soglasno ugotovil, da program katoliške devetletke zagotavlja enakovreden izobrazbeni standard programu javne osnovne šole, s čimer ji je prižgal zeleno luč za ustanovitev. Vendar je bilo na isti seji mogoče slišati tudi vrsto pripomb. Glavni pomislek je povezan s predmetom državljanska vzgoja in etika, saj ga katoliška devetletka v svoj predmetnik ni vključila kljub dejstvu, da gre za predmet, ki je po 28. členu zakona o osnovni šoli obvezen tako za javne kot zasebne šole. Namesto tega predmeta naj bi učenci katoliške devetletke v zadnjem triletju imeli predmet vera in kultura, ki po zagotovilih predlagatelja programa vsebuje tudi cilje in vsebino predmeta državljanska vzgoja in etika. Mojca Škrinjar, generalna direktorica direktorata za vrtce in osnovno šolo, je tak predlog označila kot pravno korekten, ker da je po 16. členu zakona o osnovni šoli predmete mogoče povezovati po področjih. Toda ali je predmete res mogoče kar po domače povezovati? Dr. Ljubica Marjanovič Umek, namestnica predsednika strokovnega sveta za splošno izobraževanje, meni, da je interpretacija ministrstva za šolstvo sporna: "16. člen zakona določa, kateri predmeti so obvezni, dodaja pa, da se lahko nekateri predmeti povezujejo po področjih. Ta drugi del je bi v zakon vnesen zaradi predmetov o spoznavanju okolja, družbe in naravoslovja, ki se v nižjih razredih osnovne šole dejansko integrirajo, in ker se ob sprejemanju zakonodaje ni vedelo, kako se bodo imenovali ter kako si bodo med seboj podobni. Vendar nobeden od teh predmetov ni zapisan v prvem odstavku 16. člena, kjer so navedeni obvezni predmeti. Državljanska vzgoja in etika pa je obvezen predmet." Podobno razmišlja raziskovalec na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani dr. Zdenko Kodelja: "Predmet državljanska vzgoja in etika je v šolski zakonodaji naštet kot eden od obveznih predmetov, ki ga mora zasebna šola vključiti v program, da zadosti kriterijem za potrditev programa. Zato ga ni mogoče nadomestiti s konfesionalnim predmetom vera in kultura, ki je sicer tudi lahko obvezni predmet zasebne šole, vendar bi se vsaj meni zdelo bolj smiselno, če bi ga ponudili kot nadomestilo, ali še boljše kot alternativo sedanjemu nekonfesionalnemu obveznemu izbirnemu predmetu verstva in etika."

Članica strokovnega sveta za splošno izobraževanje dr. Mojca Kovač Šebart je zaradi tovrstnih pomislekov predlagala, da bi mnenje o skladnosti programa z zakonom pripravil pravnik, vendar strokovni svet njenega predloga ni podprl. Je pa zato predlagatelju programa naložil, naj zagotovi, da bo predlog usklajen z veljavno zakonodajo. Po Globokarjevih besedah nameravajo dilemo rešiti tako, da bodo predmet preimenovali v državljansko vzgojo, vero in kulturo.

Pomanjkanje državljanske vzgoje kot samostojnega predmeta pa ni edini zadržek, ki ga navaja del stroke. Marjanovičevi se zdi problematična tudi morebitna preobremenjenost otrok. Učni načrti za temeljne predmete v katoliški devetletki so namreč isti kot v javni šoli, zaradi novih predmetov pa bo za njihovo izvedbo na voljo manj ur. Tako bo na primer za slovenščino na voljo 86 ur manj, za matematiko pa 35 ur manj. Ta primanjkljaj namerava katoliška osnovna šola pokriti z urami, ki imajo vsebine matematike in slovenščine v projektnih dnevih. Po mnenju strokovnjakov z zavoda za šolstvo zato ni bojazni, da katoliška devetletka ne bi dosegala enakovrednih izobrazbenih standardov v primerjavi z javno devetletko. Toda Marjanovičeva ni tako optimistična: "Konec devetdesetih let, ko je slavistična stroka pripravljala učne načrte, so na podlagi mednarodnih primerjav utemeljevali, zakaj učenci v začetnih letih šolanja potrebujejo veliko število ur slovenščine. Ker namerava katoliška šola primerljivo snov obravnavati v okviru manjšega števila ur, se sprašujem, ali bo to prineslo dodaten pritisk na otroke ali pa morda ne nameravajo realizirati vseh ciljev, ki so v učnem načrtu. Hkrati se sprašujem, ali to pomeni, da so učenci v javnih šolah premalo obremenjeni, če tako zlahka pristajamo na krčenje ur."

Sporno je tudi, da bo v programu katoliške osnovne šole v prvih šestih razredih manj športne vzgoje kot v javnih šolah. Že v predmetniku javne šole je glavna skrb posvečena intelektualnemu razvoju, gibalni razvoj pa je zanemarjen. Katoliška devetletka pa bo število ur športne vzgoje še zmanjšala, in to kljub dejstvu, da so pred leti pri papeškem svetu v Vatikanu ustanovili oddelek za šport z utemeljitvijo, da ima šport "pomembno vlogo na osebni in globalni ravni".

Zasebno na račun javnega?

Ustanovitev katoliške devetletke seveda ni posebno presenečenje. RKC ni nikoli skrivala ambicij po vzpostavitvi celotne vzgojno-izobraževalne vertikale, od vrtcev, osnovnih šol, gimnazij in poklicnih srednjih šol do katoliške univerze. Ker vrtce in gimnazije že ima, se je zdaj odločila še za osnovno šolo. To bo druga zasebna osnovna šola v državi. Prva, waldorfska osnovna šola je bila namreč v Ljubljani ustanovljena že pred več kot desetimi leti, torej še pred uveljavitvijo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, zaradi česar jo država vse od ustanovitve sofinancira v stoodstotnem deležu. To pomeni, da ji stoodstotno krije stroške učiteljskih plač in osnovne materialne stroške, ne pa tudi stroškov investicij. Kolikšen bo delež javnega financiranja prve katoliške osnovne šole, je za zdaj težko reči. Sedanji krovni šolski zakon zasebnim šolam omogoča 85-odstotno sofinanciranje, vendar ne gre pozabiti, da je v parlamentarni proceduri novela zakona, ki bo omogočila stoodstotno financiranje zasebnih šol iz državnega proračuna.

Takšna državna radodarnost sama po sebi ni sporna, dokler ne gre na škodo javnega šolstva. Kodelja opozarja, da bo dolgoročno stoodstotno financiranje zasebnih šol lahko imelo negativne posledice na javno šolstvo, če država ne bo poskrbela, da materialni položaj javnih šol ne bo slabši od položaja tistih zasebnih šol, ki bodo financirane iz javnih sredstev. Problem je namreč v tem, da zasebne šole sredstva lahko dobijo tudi od svojega zasebnega ustanovitelja in si tako, če je ustanovitelj bogat in je v šole voljan vlagati, zagotovijo materialne pogoje, ki jih javne šole ne bodo imele. "Kakovost javnih šol se bo lahko znižala tudi, če država ne bo krčila proračunskih sredstev za javne šole na račun višjega in obsežnejšega financiranja zasebnih šol. Zato bi morala država, ki je odgovorna za javne šole in za zagotavljanje enakih izobraževalnih možnosti vsem državljanom, s konkretnimi ukrepi javnim šolam zagotoviti takšne materialne razmere, ki jim bodo omogočile, da bodo lahko po kakovosti konkurirale zasebnim šolam, ki so v tem pogledu že tako ali tako na boljšem, ker lahko izbirajo učence po različnih kriterijih. Drugače bodo visoko kakovost zagotavljale le še nekatere zasebne šole, javne pa se bodo vse bolj spreminjale v zatočišče za tiste, ki si vpisa v zasebne ne bodo mogli privoščiti," meni Kodelja. Ena od možnih posledic ustanavljanja zasebnih osnovnih šol bi po mnenju Kodelje lahko bila ta, da bi bila v manjših krajih zaradi premajhnega števila učencev ukinjena javna šola. "Sprememba zakona sicer določa, da država zagotavlja učencem osnovne šole dostopnost javne šole ne glede na obstoj zasebne osnovne šole, vendar s tem niti ne preprečuje ukinitve javne šole v nekem kraju niti ne pove, kako daleč stran bo lahko v takem primeru javna šola, da bo otrokom, ki se bodo vanjo želeli vpisati, resnično in ne zgolj hipotetično dostopna." Predvsem za majhne otroke je namreč dejanska dostopnost javne šole odvisna prav od tega, kako daleč je od njihovega doma.