Dragi državljani, račun je vaš

Vlada je pripravila in državni zbor je z glasovalnim strojem pred tednom sprejel predlog sprememb proračuna RS za leto 2007. Ne gre za veliko povečanje proračunskega primanjkljaja, bolj dramatični sta makroekonomska dramaturgija in prikrita vsebina teh sprememb. Vlada bo očitno že v drugi polovici svojega političnega mandata začela plačevati ceno svojih ekonomskih neumnosti. Zadeva se je v veliki meri sfižila. Gospodarska rast temelji na napačnem razvojnem modelu, fiskalna vzdržnost države je vedno slabša, inflacijski pritiski pa vedno višji.

Ekonomska politika Janševe administracije že nekaj časa razkriva povsem običajno zgodbo desnih vladnih usmeritev, ki temelji na fantazmah ekonomike ponudbe. Politični trik je v bistvu ekonomsko preprost. Vlada postavlja v ospredje blaginjo prebivalstva, ki jo napaja hitra gospodarska rast. Temeljni pospeševalec rasti pa so davčne reforme z zniževanjem davkov, liberalizacija in privatizacija ter vsesplošno spodbujanje tržne podjetništva. Obstaja kajpada tudi kolateralna škoda te usmeritve. Davčna reforma običajno vodi v povečanje proračunskega primanjkljaja. Liberalizacija in privatizacija bolj koristita borznim špekulacijam kot pa povečanju učinkovitosti realnega gospodarstva. Podjetniška revolucija pa tudi presenetljivo vodi v politizacijo gospodarstva, saj dobivajo razvojno prednost politikom všečni podjetniški lobiji, zato pa poslovni škandali postajajo vsak dan večji in bolj očitni. Končni rezultat vseh teh sprememb je zato vedno ustvarjanje makroekonomskih neravnotežij in zmanjšanje finančne stabilnosti držav, ki se na koncu navznoter kažejo v inflacijskih pritiskih, navzven pa v tečajnih spremembah. Popravki teh neumnosti so politično dolgotrajni in ekonomsko dragi. Takšna je bila podoba Berlusconijeve Italije, Chiracove Francije ali pa Busheve Amerike, kjer zdravila ne bodo enostavna. Bolje gre običajno Nemcem, kjer so bile desne koalicijske vlade institucionalno in reformno vedno inventivnejše od levih, in to velja tudi za administracijo Merklove.

EU je v zadnjih letih stavila na nasprotno logiko. Pakt stabilnosti in maastrichtski kriteriji so ponudili kombinacijo procesnih ukrepov in številčnih sider. Države članice morajo imeti posebne programe stabilnosti, ki opredeljujejo kot cilj izravnane srednjeročne proračune ali celo presežke, voditi morajo proticiklično fiskalno politiko, čezmerni primanjkljaj pa je dovoljen v izjemnih razmerah in s posebnimi postopki. Fiskalna politika naj bi znotraj cikla temeljila na avtomatskih stabilizatorjih in fiskalni konsolidaciji, ki je skoraj povsod temeljila na strategiji zmanjševanja javne porabe in spodbujanju strukturnih reform. Toda po uvedbi evra je večina držav zašla v težave, ker niso nadaljevale fiskalne konsolidacije in so zaradi političnega oportunizma opuščale strukturne reforme. Učinek ekonomskih reform na javne finance je postal ključnega pomena, pri čemer so pomembni tako njihovi neposredni kot posredni učinki. Lizbonska strategija je pri tem vnesla nekaj nepotrebne zmede. Ciljanje povečane rasti in zaposlenosti ob vzdržnosti javnih financ je spregledalo usoden vpliv strukturnih reform na javne finance, globalna konjuktura je zabrisala sledi med strukturnimi problemi in cikličnimi spremembami, reformni stroški pa so bili hkrati na državni ravni pogosto politično nesprejemljivi. Še leta 2004 je bilo dve tretjini držav EU 15 predmet obravnave glede čezmernega primanjkljaja. Danes so razmere glede finančne stabilnosti znotraj EU 27 relativno boljše, javnofinančni primanjkljaj na ravni EU pa je nižji kot kadarkoli.

EU je na kraju uspelo zajahati konja globalne konjukture in reformnih sprememb. Slovenija pa se je pri tem znašla na pol poti. Vzroki za slovenski proračunski rebalans so čudaški z obeh zgornjih perspektiv, tako ekonomike ponudbe kot evropskih zahtev glede finančne in razvojne stabilnosti. Pokrival naj bi dokapitalizacijo NLB in novi vladni projekt posodabljanja železnic prek logističnega slovenskega holdinga in novega tujega strateškega partnerja. Težava je najprej povsem makroekonomske narave. V času visoke gospodarske rasti in vedno bolj inflacijskega pregrevanja gospodarstva bi morala vlada delovati proticiklično in omejevati javne izdatke ter zniževati proračunski primanjkljaj. Prav tako bi morala najti drugačne vzvode za financiranje svojih podjetniških projektov in političnih interesov, kot pa sta prelivanje proračunskih sredstev in dodatno zadolževanje.

Janševa vlada postaja vedno bolj žrtev izgubljenih makroekonomskih priložnosti in nenavadnega političnega inženiringa podjetniških in reformnih projektov. Povolilne reformne obljube in nabor razvojnih projektov jo vedno bolj silijo v politično-ekonomsko improvizacijo. Pravzaprav postaja že smešno, kako imajo vsi megalomanski vladni projekti skupen imenovalec. Vlada želi z njimi napraviti nekakšen veličasten razvojni premik in dokazati svojo menedžersko velikopoteznost. Toda dejansko projekti niso pravilno umeščeni v makroekonomski okvir, običajno nimajo niti zakonskih in pravih razvojnih pokritij, predvsem pa pešajo njihova umeščenost v prostor, projektna in podjetniška priprava ter izvedbena sposobnost ljudi, ki bi naj vse skupaj izpeljali. Pri tem je vseeno, ali imamo pred seboj večno zidanje nekakšnih finančno zavarovalniških holdingov, igralniški biznis ali pa zadnje domislice glede logističnega holdinga in nemškega partnerja DB. Vsega skupaj je preprosto preveč, sposobnost vladnih ekip, od ministrov do političnih uradnikov in servilnih menedžerjev na nižjih ravneh, pa je izrazito omejena glede na zahtevnost poslov. Finančni in poslovni sistemi so navidezno še stabilni, dejansko pa tveganja naraščajo. In račun za vse skupaj so višja inflacija, slabšanje finančne stabilnosti in srednjeročna izguba gospodarske konkurenčnosti.

Ekonomija ni čarobna reč in nima biblijskih razsežnosti večnega ponavljanja dvomljivih resnic. Politika, ki ne razume lekcij ekonomske teorije in zgodovine, je preprosto obsojena na neuspeh. Toda njene zablode bodo žal plačevali v prihodnosti vsi tisti, ki s sedanjim zapravljanjem politično-ekonomskega kapitala države nimajo nič skupnega.