"Ljudi res skrbi, da jim prisluškujejo"

Poročilo je nastalo pod vodstvom Matjaža Hanžka in sama ga v ničemer nisem spreminjala, ker je bil tak najin dogovor ob predaji poslov. V prejšnjem letu sta se zgodili dve stvari, ki si zaslužita mojo pozornost. Prva je zelo dobro izveden projekt za zmanjševanje diskriminacije. Mislim, da je bila to zelo dobra izkušnja za sodelavce, ki so delali na tem področju. Drugi pa je projekt zagovorništva otrok, ki so ga začeli lani, letos pa se bo nadaljeval in je tudi del moje vizije dela. Ta projekt nastaja postopno. Zdaj so bile v delu priprave za pilotski projekt, ki se bo začel v letu 2008. Načrtujem, da bo prav ta projekt odprl poti do skupin ljudi, ki sami ne morejo poskrbeti za svoje pravice, in otroci so ena od teh skupin.

Na isti tiskovni konferenci ste napovedali, da bodo drugo leto poudarjene druge teme.

Bolj poudarjene bodo tiste teme, ki bodo izhajale iz moje vizije dela. Teme, ki so povezane z otroki, nasiljem, družino ... Na drugem mestu pa tiste, ki bodo aktualno postale najbolj žgoče. Trenutno se poleg družinskih problemov kažejo tudi problemi z varovanjem okolja. Vsak dan dobimo več pobud, ki so zelo resne, na primer, da se država ne odziva na opozorila državljanov o tem, da nekateri onesnaževalci povsem brezobzirno onesnažujejo okolje in se proti njim ne ukrepa.

Se k vam pogosteje obračajo ljudje, ki jih motijo onesnaževalci, ali ljudje, ki ne bi radi imeli odlagališč odpadkov v svoji bližini?

Vse je zastopano, od Volovje rebri, ki je v nastajanju in ni še ničesar, do Tenetiš, kjer je bilo že davno obljubljeno, da se bo deponija odpadkov zaprla in sanirala. Vmes so pa sežigalnice, asfaltne baze, drugi do okolja neprijazni objekti, ki delujejo. Vsekakor so emisije, ki jih spuščajo v okolje, drugačne, kot so bila izdana dovoljenja zanje, in tudi drugačne, kot je to na splošno dovoljeno po zakonih.

Največji problem, ki ga imajo na primer prebivalci Zasavja s tovarno cementa, je, da se ob uradnih meritvah kažejo ene emisije, ko pa teh meritev ni, pa druge. Kako se boste borili proti takim meritvam?

Vse civilne iniciative, pobude, društva, združenja, ki se organizirano trudijo, da bi varovali okolje in so izrazili željo, da bi pridejo k meni, smo že sprejeli in se z njimi pogovarjali. Tudi s skupino, ki si prizadeva za bolj čisto okolje v Zasavju. Gre za različne ravni. Ena raven je ta, da državljani zaznavajo nekaj, česar država ni pripravljena meriti. Dolžnost izvajanja meritev je precej ohlapna in tudi ni časovno ažurirana. Če danes prebivalci nekaj zaznajo, ni zakona, po katerem bi se lahko te meritve takoj upoštevale, da bi se določen onesnaževalec moral umakniti ali zapreti. Preverjali bomo delovanje inšpekcijskih služb za varovanje okolja, preverjali bomo, kako se izdajajo soglasja za delovanje teh onesnaževalcev. Dajali bomo pripombe k delovanju inšpekcijskih služb glede na njihovo odzivnost. Pomagamo državljanom, da postanejo stranke v postopku. To je vse bolj pomembno, ker če nisi stranka v postopku, potem ne moreš ničesar storiti.

To so novi problemi, večina stvari pa se iz enega letnega poročila prepiše v drugo.

To vprašanje je treba nasloviti na državo, na oblast. Oblast je edina, ki lahko stvari spreminja. Zakon varuhu ne daje pooblastil, da bi lahko kaj spremenil, lahko samo ugotavlja in opozarja.

Če bi oblast oziroma država delovala tako, kot bi si želeli, potem varuha ne bi potrebovali. Tudi izbrisani imajo odločitev ustavnega sodišča, vendar so še vedno brez pravic, ki jim pripadajo.

Varuh lahko v tem primeru zakonodajalca opozarja, da zadeva ni rešena. Kaj pa potem naredi oblast iz tega, na to pa varuh ne more vplivati.

Kaj boste naredili, da vas bodo bolj upoštevali?

Ne vem, kaj bom naredila, ker ni enega recepta za vse probleme. Na nekaterih področjih se da z dogovarjanjem pri spremembi zakonodaje veliko narediti. Z ministrico Marjeto Cotman sva hitro našli skupni jezik in sodelujemo pri pripravi zakonodaje s svojimi kritikami, ki jih pretežno upoštevajo. Računam, da bomo našli skupni jezik tudi z ministrstvom za šolstvo, kjer smo se že dogovorili o načrtovanju sodelovanja pri pripravi zakonodaje, tako da bomo v pripravo v prihodnosti vključevali tudi učence višjih razredov. Dogovarjamo se z ministrstvom za zdravje, kako bi pospešili zakonodajo na tem področju. Torej varuh ni povsem brez moči. Ima možnost neformalnega vplivanja. Od ljudi, ki so na oblasti, pa je odvisno, koliko bodo te nasvete, predloge, opozorila upoštevali.

Predsednik vlade Janez Janša še ni imel časa sprejeti letnega poročila iz vaših rok. Kako to razumete?

Sporočeno je bilo, da je na dopustu, in razumem, da je čas dopustov. Ko bodo ti časi mimo, nam bo ponudil priložnost sestati se z njim.

V eni od svojih izjav ste izrazili zaskrbljenost zaradi dogajanja v slovenskih medijih. Kaj vas je tako zmotilo, da je bila po vaših besedah ogrožena ustavna in zakonska vloga medijev in novinarjev?

Name so se obrnili nekateri novinarji z zelo jasnimi primeri, kako so jim bile kršene njihove pravice. Po drugi strani pa spremljam tudi medije, ki o teh krivicah pišejo. Ko smo te stvari dali skupaj, pomagal mi je eden mojih najtesnejših sodelavcev Jernej Rovšek, sem ocenila, da je pravi čas, da dam izjavo v zvezi s tem.

Izjava je bila dana 25. aprila. Se je od takrat že kaj spremenilo? Je že kaj bolje?

Ni. Novinarji se borijo po sodnih poteh, kar je pravilno. Vsak mora najprej izkoristiti vse pravne poti. Šele če na teh poteh ne uspe, je na potezi varuh človekovih pravic. S temi novinarji, ki so se obrnili name, smo v stiku. Ker sodni postopki še potekajo, varuh trenutno ne more ukrepati.

Kakšni so bili odzivi tistih, ki jim je bilo sporočilo namenjeno?

Sama nisem prejela nobenega odziva. Morda je v medijih, ki so mi manj naklonjeni, sledil kakšen opis, ki je pokazal na moje šibke točke.

Presenetljiva je bila vaša izjava o problemu nemške manjšine v Sloveniji.

Delujem tako, da se z ljudmi, ki mislijo, da so jim kršene njihove pravice, pogovorim. Kadar ocenim, da gre za problem, s katerim bi bilo treba seznaniti javnost, to tudi storim. Po pogovorih s predstavniki nemške manjšine sem to naredila. Pravijo, da so avtohtona manjšina, ki so bili pri pisanju ustave prezrti. To sem želela povedati. Tudi vprašanje drugih manjšin v Sloveniji ni vprašanje od včeraj. Gre tudi za manjšine, ki so tukaj ostale iz časov naše bivše skupne države, ne gre pa prezreti tudi manjšine, ki je tukaj zelo dolgo; gre za Uskoke oziroma njihove potomce, ki so po nekaterih merilih avtohtona manjšina. Za vse te manjšine bo treba najti neko rešitev.

V isti izjavi ste omenjali, da bi se v ustavo zapisali kot manjšine tudi narodi iz bivše Jugoslavije. Mislite, da je to v Sloveniji mogoče?

Pravim, kaj je treba storiti z vidika človekovih pravic. Kaj pa je mogoče, je stvar politične realnosti. V prihodnosti se bo to uredilo. Predstavljam si, da drugače ne more biti. Vprašanje pa je, koliko časa bo za to potrebno. Kot varuhinja človekovih pravic ne vidim razlike med manjšinami glede njihovih pravic, med tistimi, ki so zapisane v ustavi, in tistimi, ki niso. Ljudje, katerih materni jezik je drugačen od slovenskega, ki živijo tu že več rodov, imajo po mojem mnenju pravico do tega, da živijo s svojo kulturo.

Izbrisani so še vedno nerešen problem.

Ustavno sodišče je najvišji organ, ki o takih stvareh odloča. Isti problem sem ponovno omenila v pogovorih s predsednikom države in predsednikom državnega zbora. Predsednik državnega zbora mi je obljubil, da bo to vprašanje rešeno še v času te vlade.

Velikokrat poudarjate, da se boste zavzemali za otrokove pravice. Kako se vam zdi, da je rešen problem otrok družine Strojan?

Preden dam neko oceno, se moram z družino Strojan pogovoriti.

Niste se še sestali z njimi?

Ne še.

Zato ker vas oni nočejo sprejeti ali ker niste imeli časa?

Do nedavna z njihove strani ni bila izražena želja, da bi se z mano sestali. Zdaj se dogovarjamo za srečanje.

Kako jim lahko pomagate?

Odvisno od tega, kaj bodo želeli. Če želijo samo, da jih sprejmem in se z njimi pogovorim, bom to naredila. Če želijo dati kakšno pobudo, bomo pregledali dokumentacijo in videli, kaj je narejenega in kaj se da narediti. Na lastno pobudo lahko ukrepam predvsem takrat, ko ocenim, da je neka zakonodaja krivično postavljena. Ne morem pa osebno ukrepati v primeru posameznika brez njegove pobude oziroma pisnega soglasja.

Kako lahko imenujemo to, da država celo družino izseli in jo nekam zapre?

Gre za kršenje človekovih pravic. Še vedno ni nič drugače. Družini Strojan so bile kršene nekatere pravice, na to je opozarjal že moj predhodnik.

Se s temi izjavami strinjate?

Z večino teh izjav se strinjam.

S čim se pa ne strinjate?

Zadevo moram proučiti in jo natančno pregledati. Čeprav ne ocenjujem dela Matjaža Hanžka, bi v takem primeru sama verjetno delovala že od samega začetka drugače. Na čisto osebni ravni. Da gre za kršenje človekovih pravic, pa je popolnoma jasno.

Aktualno je dogajanje okoli Sove; kot smo slišali, imate zaradi tega tudi vi veliko več dela. Kako se to pozna pri vašem delu?

Opažamo, da se veliko ljudi oglaša s prošnjami, naj jim pomagamo, ker jim prisluškujejo, ker so jim montirali prisluškovalne naprave v hišo ali v glavo. Pričakujejo, da bom šla kot varuhinja k tistemu, za katerega mislijo, da je njihov preganjalec ali zasledovalec, in mu naročila, da naj neha prisluškovati, ker jih s tem muči, da ne morejo spati, mislijo, da jim bo razgnalo glavo ... Ti ljudje zelo trpijo, v prepričanju, da je v ozadju nekdo, ki jim prek različnih naprav poskuša otežiti življenje.

Kdo jim po njihovem mnenju prisluškuje?

Različno. Sosedi, delodajalci, sodišča, policija, skratka zgodbe so zelo individualne. Skupni imenovalec je le to, da zelo trpijo. Zdaj so se obrnili name kot varuhinjo.

Pred afero Sova tega ni bilo?

Ne tako številno. Bili so posamezni primeri, zdaj pa je vsak dan kakšen klic. To se ne zgodi vsakemu, to se zgodi ljudem, pri katerih tak način razmišljanja tli ali pa je bila ta motnja že prej latentno prisotna. Zdaj ko je to medijsko izpostavljeno, je takšno vedenje pri njih poudarjeno. Dobijo potrditev za svoje misli, češ “tudi meni prisluškujejo, vidiš, da imam prav”.

Megazabavišču na Goriškem niste naklonjeni?

Sem odločno proti. Proti sem na osebni ravni, ker sem videla preveč ljudi, ki so trpeli zaradi posledic igralništva. Preveč krutih življenjskih usod, ki so se velikokrat končale s finančnim propadom družin ali celo samomorom. Veliko teh problemov se zgodi med zaposlenimi v igralnicah. Če gre za zasvojenost z igralništvom, bodo trpeli tudi otroci, saj bodo starši bolj skrbeli za to, da bi prišli do denarja, kot za otroka. Naslednja raven pa je, da je igralništvo vedno in povsod povezano z večjo stopnjo kriminala. Treba je vedeti, kako bo to vplivalo na pokrajino in skupnosti, ki tam živijo. Obljubljati 3000 delovnih mest pomeni, da je treba toliko ljudi pripeljati od drugod. Za njih zagotoviti nova stanovanja, šole, vrtce ... Treba je celostno pogledati, ali igralništvo pomaga razvoju območja ali bi bilo za razvoj morda bolje vpeljati kakšno drugo panogo.

V zadnjem času je vse več pritožb nad nasiljem v vojski, tudi policiji. Ali se ljudje obračajo tudi na vas?

Imamo pobude. Napisali smo že mnenje in ga poslali ministru za obrambo. Te pritožbe se nanašajo predvsem na Slovensko vojsko. Kot opažamo, je v njej veliko nepravilnosti, tako tistih, ki jih lahko obravnavamo skozi zakonodajo, kot tudi takšnih čisto na človeški ravni, ki zadevajo odnose med posameznimi pripadniki. Znotraj vojske je preveč nasilja, tako verbalnega kot spolnega.

Kaj pa pravi minister?

Minister ni rekel še nič, res pa je, da smo mu poročilo poslali šele nedavno. Za vmesna poročila odgovarja, da je vse v redu. Vsakega dopisa ne sestavlja minister sam, ampak njegovi sodelavci, s svojim podpisom pa izrazi, da se temi izjavami strinja.