To počnejo vsi

Recimo, da prihajate iz bifeja ali pa ste, to zna voditi do podobnih spoznanj, ravnokar prebrali kolumno v katerem izmed uravnoteženih časnikov. Vaše prepričanje o slovenskih medijih je, tako zelo tipično, takole: politika vedno sega po njih in si jih podreja, tako ali drugače. To, kar počnejo novi vladarji, so počeli že prejšnji. Ampak v nasprotju s prejšnjimi so se jih ti vsaj potrudili uravnotežiti in pluralizirati.

Ne zanima nas vaše politično mnenje, čeprav bi ga iz povedanega hitro uganili, saj brani aktualne razmere v medijski krajini. Kar je primarno narobe z njim, je namreč skrito v argumentativnih zmotah in prevarah, in to kar treh po vrsti. Prva vaša trditev ima argumentacijsko obliko: "Vsi to počnejo, politizirajo medije, torej s tem ni nič narobe." Drugi vaš argument se glasi: "To so počeli že prejšnji, torej smejo tudi sedanji." Vaš tretji je: "Novi oblastniki se vsaj trudijo uravnotežiti medije, torej so boljši kot prejšnji." Koliko je vredno vaše prepričanje?

V nadaljevanju zapisa bomo omenjenim pogostim zmotam poskušali dodati še kakšno. Zanimala nas bo argumentacijska "apologetika" novega stanja, ki razmere novih političnih in lastniških pritiskov na medije in novinarje po svoje osmišlja in brani po tistem, ko so bili ti izpostavljeni "pluralizaciji", zakonodajnim, lastniškim in uredniškim spremembam po željah nove, desno usmerjene oblastniške nomenklature. Rezultati so znani: plaz zamenjav, odhodov in odpoklicev, evidence o političnih intervencijah in cenzuri, discipliniranju in kaznovanju novinarjev ... Na večino teh argumentov naletimo v politični in javni razpravi sploh, zato so mnogi, predvsem splošnejši med njimi, zgolj variacije. Nosilci izjav so ob vas, ki odhajate iz bifeja, pretežno še odgovorni in vodstveni delavci v medijskih hišah, novinarji, politiki in intelektualci, najpogosteje pa je njihova argumentacijska vrednost izraz apologetične stiske, v kateri so se znašli. Navedimo nekatere najpogostejše in najbolj priljubljene rabe:

1. "To počnejo vsi."

Da si medije podrejajo vsi oblastniki, je v tehničnem smislu "napaka iz splošne prakse": iz tega, da vsi počnejo X, še zdaleč ne sledi, da je početi X pravilno, tudi če bi bila premisa resnična. Nasprotni primer je jasen: če vsi ljudje kradejo, verjetno še ne mislite, da je s krajo vse v najlepšem redu. Premislek je izredno nevaren, ker politično deluje silno učinkovito. "Vsi ste enaki", resignacijski argument ekvidistance je zelo priljubljen med državljani, ki se enkrat utrudijo obtoževati oboje in potem podprejo "status quo", kar seveda ustreza vodilnim v medijih in njihovim političnim botrom. Prepričanje, da bo vsak na oblasti prevzel medije, ob tej svoji funkciji zakrivanja očitno po tihem sprejme kot nujno zlo vsakršno, še tako brutalno politično vpletanje vanje, s tem pa se izmakne pravemu vprašanju: je upravičljivo ali ne? Včasih se ta argument ponuja celo v obliki, po kateri bi bilo vse drugo nenavadno: "Precej čudno bi bilo, če si kakšna politična opcija ne bi želela medijev čim bolj po lastnem okusu." (M. Makarovič)

2. "Tudi prejšnji so to počeli."

Izjemno priljubljen trik podleže zmoti, ki ji tehnično pravimo "tudi ti": iz tega, da nekaj počnejo drugi, še ne sledi, da smemo enako ravnati tudi sami. Če so vaši predhodniki pokradli polovico podjetja, v katerem ste zaposleni, to še ne pomeni, da smete nadaljevati njihovo uspešno tradicijo; preverite na sodišču. V tej zmoti se navadno skriva še dodatna prevara: nikjer ni zares dobrih dokazov, da so to počeli tudi "oni". Podporni dokaz tega je navadno zlizana floskula, da so bili prejšnji fini, sedanji pa so pač nerodni in nespametni, ob tem grobi; mimogrede bodi povedano, da je takšna uvedba kvalitativne distinkcije že po sebi zavajajoča, ker uvede nedokazano "finost" prejšnjih prijemov. A ne pomaga, kajti vaša naloga bi morala biti, da se do političnih pritiskov opredelite.

3. "Sedaj imamo vsaj pluralne medije."

Tehnično pravimo zmoti "zahteva po dokazu" (oziroma imamo neresnično premiso in torej slab argument), kajti v njej smo domnevali nekaj, česar nismo nikjer dokazali, namreč da je bilo uravnoteženje zares opravljeno in je zato scena boljša. Celo več: to se je izkazalo za perfidno geslo osvajanja medijev, postalo je evfemizem zanj. Zato so morali ti skozi dve fazi: v prvi so jih prevzeli in finančno podpirali iz imaginarnih razlogov neuravnoteženosti, nepluralnosti in nesproščenosti. V ta namen je bilo treba ustvariti vtis pravilnosti diagnoze, češ mediji so bolni in potrebujejo zdravljenje. Tisti, ki še zmerom govorijo o uspešni operaciji, zgolj opravičujejo "postterapevtske" kontraindikacije, ki se kažejo v obliki protestov in vse številnejših poročil o pritiskih in cenzuri. Ker imamo zdaj menda pluralne medije, cenzura baje ne povzroči velike škode, saj to objavijo drugi: "Res pa je, da ni tako hudo, če je nekaj v nekem mediju zagotovo objavljeno." (M. Makarovič). V javnem obtoku je tudi čisti pendant tej ideji: razmere niso hude, saj bodo iz Dela prebegli novinarji že našli službo pri Dnevniku. Takšna izjava pomeni bankrot stališč o avtonomiji, ker implicite sprejema cenzuro, odpuščanje novinarjev in še marsikaj. Različica izpeljave iste zmote je trditev, da je zato, ker imamo več heterogenih medijev, "skupek informacij v Sloveniji absoluten, pluralen in popoln" (D. Slivnik). Trditev je povsem nedokazana in se znova strinja s posegi v avtonomijo.

4. "Novinarji so pretežno levičarsko pristranski."

Že-spolitiziranost novinarjev ali "historično levičarstvo" (D. Slivnik) je vaš pravi motiv, da se kot domnevno nesvoboden novinar priglašate k besedi, torej vaša beseda ali mnenje ni zares pristojno. Ne moti vas cenzura, motimo vas mi, ki smo zdaj na oblasti. Tega novinarji ne povejo naravnost, ker bi "razkrili političnonazorsko noto govorcev in s tem pokvarili vtis profesionalističnega in znanstvenega diskurza" (M. Makarovič). Izpeljava je hudo pomanjkljiva. Za to, da bi ugotovil, da novinarsko svobodo pri nas ogroža desnica, novinarju ali komu drugemu ni treba, da bi bil levičar. Znova smo podlegli zmoti "ne sledi". Lahko jo tudi obrnemo in dobimo "napačen vzrok": ker so novinarji levičarji, zdaj tolčejo po desnici pod pretvezo okrnjene avtonomije. Za takšno stališče, češ novinarsko splošno levičarstvo je vzrok za proteste, se ne navajajo nobeni dokazi. Makarovič izpeljuje iz teze še nekaj vzporednih enako nedopustnih trditev, denimo o sprenevedanju medijskih strokovnjakov, ki ne povedo naravnost, da jih moti oblast desnice, prejšnja jih pa ni, ali pa o razlogih za levičarstvo novinarjev, ker jih takšne menda naredita fakulteta in delovno okolje.

5. "Prave žrtve smo bili mi, ne vi."

Sklicevanje na čustva igra na karto zmote "slamnatega moža": razpravo želimo odtegniti aktualnim dogodkom političnih pritiskov in cenzure v sfero dogodkov iz preteklosti. V njej želimo tezo zamenjati za neko drugo, pri kateri si obetamo boljši izkupiček v razpravi in je za naš nastop ugodnejša. Ob tem se protagonisti navadno sklicujejo na neprimerljive zgodovinske okoliščine in razmere (tipa "Jože Pučnik je bil zaradi svojih zapisov obsojen na samico, zdaj pa povejte, kdaj so nazadnje koga obsodili pod Janševo vladavino"). Težave so seveda tukaj in zdaj, aluzija na totalitarne trenutke pa sedanjih razmer v medijih pač ne naredi demokratičnejših.

6. "Kje pa ste bili takrat?"

Izjemno priljubljen prijem, ki boleha za prejšnjo zmoto, in pogost način individualne obrambe pred obtožbami, s katerimi nekateri (redki) posamezniki bolj ali manj upravičeno relativizirajo evidence o pritiskih na medije. Znova smo v "prekršku" nerelevance: kaj smo ali nismo počeli v nekem preteklem primeru "takrat", pač nima nobene zveze z resničnostjo in učinka nanjo ter na pravilnost našega mnenja v dani situaciji. Aludiranje v ozadju je navadno motivirano s sporočilom, ki se glasi: vaše presoje so subjektivne, zato se v nekaterih primerih odzivate, v drugih pa ne. Kot že rečeno: tudi če bi to bilo res in bi bil medijski ocenjevalec politično pristranski, to ni relevantno za opis aktualne teme, od katere nas sogovornik najpogosteje želi odtegniti. Kar v ozadju poganja takšno logiko pripisa, je vselej zlizana zgodba iskanja političnih motivov za vaša mnenja (novinarjev, medijskih strokovnjakov, novinarskih združenj), s čimer se ta diskreditirajo in se jemlje teža izrečenim trditvam.

7. "Tepete se med sabo, namesto da bi bili složni."

Abstraktne obtožbe glasnih in protestirajočih novinarjev so odveč, če se sklicujete na mir in red v svojih vrstah: "Slovenski novinarji se iz psov čuvajev spreminjajo v stekle pse, ki grizejo drug drugega. Pri tem so najbolj glasni tisti, ki jih nehigienična povezava politike, gospodarstva in medijev ni motila, ko je bila na oblasti LDS." Vaš neizrečeni poziv k spravi se v dani situaciji nujno bere kot apel k temu, naj novinarji raje molčijo, in razkriva vašo podmeno, da se ne strinjate z "glasnimi" kolegi. Težava nastane, ko se steklina razširi tudi po tujih medijskih ustanovah in tudi zanje posredno velja, da so stekle. Drugi del v izjavi temelji na miselni operaciji "kje pa ste bili takrat".

8. "Politika je zgolj izkoristila slabosti medijske neavtonomnosti."

Argument je zaradi abstraktnosti predvsem priljubljen pri kritikih. Gre pa nekako takole: ker pri nas še ni medijske avtonomije, tudi grehi te vlade niso kaj posebnega. In se ji pol oprosti, saj je zgolj izkoristila tisto, kar ji je bilo ponujeno. Ampak zakaj tega niso izkoristile prejšnje? Saj vendar kritiki prejšnje oblasti trdijo, da so. In kje je razlika? Kje so finese? Ob generalizaciji takšne, večinoma celo dobronamerne ugotovitve, znova podležemo zmoti (pogosto nehotne) menjave teme: že res, da mediji pri nas niso dovolj avtonomni iz lastniških in drugih razlogov, toda zdaj se v to avtonomijo neposredno posega, lastniška razmerja pa teh nikakor ne upravičujejo, četudi bi odmislili vse varovalne mehanizme, ki jih imajo novinarji na voljo (in so navadno kršeni). S premikom poudarka razprave se lahko naredijo čudeži. Nekateri mladoekonomisti so tezo o državnem lastništvu medijev uporabljali izrazito kulpabilizirajoče, saj jih je zanimal zgolj njihov zasebni kritikastrsko ekonomski poudarek zgodbe.

9. "Sami ste si krivi, ker ste se grdo obnašali."

Ena najbizarnejših apologij iz laboratorijev mladoekonomistov, ki se je niso zmogli domisliti niti največji rablji v uredniških vrstah. Trditev gre takole: novinarji pred leti niso dovolj pisali proti državnemu lastništvu medijev in povezavam med njimi in gospodarstvom, zato je prav, da se jim dogaja odvzem svobode. Argumentacija je perverzna dvakrat: najprej zato, ker odkrito prepoznava in sprejema pritiske in cenzuro. Drugič pa zato, ker razume stanje stvari kot pravično kazen zanje. Lep primerek zamenjave moči argumenta z argumentom moči, ko se s sklicevanjem na batine opravičujejo nečastni dosežki novodobnih cenzorjev in preganjalcev novinarjev iz razlogov nesposobnosti.

10. "Ni nesvobode, so le nezadovoljni levičarski pisci."

Z mediji ni nič narobe, zgodbe o strahovih spodbujajo intelektualci in mnenjski voditelji, pravi ta argument, ki želi raztopiti problem s preusmeritvijo pozornosti k "neuravnoteženim" strokovnjakom. Težave si zgolj umišljamo, ustvarja jih iluzija, ki je plod njihove grenkobe: "V bistvu je to, kar moti večino kritikov 'nesvobode javne besede', izguba lastnega privilegiranega položaja. Levičarsko usmerjeni mnenjski voditelji so namreč izgubili ekskluzivno pravico do javne interpretacije družbenih in političnih pojavov." (M. Tomšič). S takšno zmoto sklicevanja na užaljeno pristranost seveda nismo pojasnili ničesar in smo pritiske na novinarje dobesedno razglasili za fantazmatske. Bolehna podmena, ki pogosto poganja takšen in še kakšen podoben premislek v ozadju, je tale: če oseba A trdi, da slovenski mediji niso pod političnim pritiskom, in če oseba B trdi prav nasprotno, potem imata prav obe. Dati prav zgolj eni bi bilo preveč ekskluzivno.

Navedeni obrambni argumenti v prid nastalim medijskim razmeram so usmerjeni v "človeški dejavnik" in opisujejo splošne očitke, povezane z ravnanjem novinarjev oziroma z njimi samimi. Njihova skupna podmena je, da so protesti, s protesti strokovnjakov in novinarskih združenj vred, neupravičeni, pristranski in politično navdihnjeni. Drugi del "apologetik" pa se dotika novinarskih praks, pojasnjevanj zarot ali negativnih učinkov ravnanja in ukrepov ter včasih celo početja, ko so novi medijski oblastniki ujeti "in flagranti" pri kršenju medijske in delovne zakonodaje ali etičnih kodeksov. K njim se povrnemo kdaj drugič, vendar zaradi metodološke razmejitve vendarle omenimo nekatere med njimi. V prvo skupino sodijo jasne, najpogosteje čisto osebne diskreditacije (novinarji so spolitizirani, blatijo Slovenijo, gre za "domače sikofantstvo" in "denunciacije" (V. Simoniti)). V drugo skupino sodijo nepogrešljive teorije zarote (za medijskim komplotom stoji Milan Kučan, konkurenčni časopis, škodovanje časti in dobremu imenu hiše (D. Slivnik) ipd.). V tretjo skupino sodijo ad hoc racionalizacije ravnanja ("spremembe so potrebne, ker nam pada naklada"; "pri nas sploh nimamo cenzure, ker je cenzura poseg države v medije" (P. Jančič); "cenzura je marsikdaj res samo izgovor za slabo delo." (R. Gerič); "vsako vodstvo ima avtonomno pravico nastaviti urednika in ta sebi podrejene"; "novinarji odhajajo samoiniciativno iz domnevno političnih razlogov" (D. Slivnik); "novinar je ravnal neprofesionalno, ker je žalil (npr. premiera z omembo psa)").