Resnična ali navidezna zmaga?

Ko je lani ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravilo spremembe zakona o delovnih razmerjih, se je zdelo, da bo šlo kar za novelo zakona z doslej največjimi apetiti po zmanjševanju delavskih pravic. Takratni minister Janez Drobnič je zaukazal odpravo in zmanjšanje odpravnin, odpravo 30-minutnega odmora za malico, dodatka za delovno dobo, povračila stroškov prevoza na delovno mesto, podaljšanje delovnega časa, lažje odpuščanje in zmanjšanje vpliva sindikatov v podjetjih. Hkrati je sindikatom sporočil, da bo predlog zakona poslal v državni zbor tudi brez njihovega soglasja. Drobniča so kmalu zatem veliki načrti stali ministrskega položaja, vodenje ministrstva pa je prevzela Marjeta Cotman. Nova ministrica je preklicala skoraj vse Drobničeve odločitve, zaradi tega je bil dokaj hitro sklenjen dogovor med socialnimi partnerji, vlada pa je pred dnevi predlog s spremembami zakona že poslala v državni zbor.

Rezultati zgodbe, ki jo je z "naprednimi" idejami začel nekdanji minister, se za delavstvo ne zdijo slabi. Od sprememb, ki jih je predvidel Drobnič, ni ostalo tako rekoč nič. Kljub vsemu pa so, kot je pri spreminjanju delavske zakonodaje v navadi, sindikati in delavci spet morali privoliti v delno poslabšanje svojega položaja. Rez v delavske pravice gotovo pomeni skrajšanje odpovednih rokov. Najdaljši odpovedni rok, ki je doslej za zaposlene z najmanj 25 leti delovne dobe trajal 150 dni, se krči na 120 dni. Za delavce s 15 ali več leti delovne dobe se bo odpovedni rok skrajšal s 75 na 60 dni, za delavce z manj kot petimi in za delavce z manj kot 15 leti delovne dobe odpovedni rok ostaja enak, in sicer 30 oziroma 45 dni. Poleg tega se je na škodo delojemalcev malenkostno povečalo tudi število dovoljenih nadur, in sicer na skupaj največ 230 ur na leto, pri čemer bodo za nadurno delo več kot 170 ur na leto delodajalci potrebovali soglasje delavca.

Pomembna sprememba, za katero so navijali predvsem delodajalci, je tudi povsem nov koncept načina zaposlovanja; zaposlovanje za določeno delovno mesto bo zamenjalo zaposlovanje za vrsto dela, kar prinaša predvsem večje možnosti za mobilnost delavcev znotraj podjetij. Ta novi pogled v zakonu v bistvu pomeni, da bodo podjetja imela precej bolj proste roke pri prerazporejanju delavcev z delovnega mesta na drugo delovno mesto znotraj podjetja.

Nespremenjena je ostala višina odpravnin, novost je le določba, da delavec odpravnine ne dobi, če mu delodajalec ali zavod za zaposlovanje v času odpovednega roka najde drugo oziroma novo zaposlitev. Vendar se v tem primeru pri odpravnini upošteva tudi delovni čas pri prejšnjem delodajalcu. Poleg tega so sindikati privolili v lažje odpuščanje, vendar le zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Delovno razmerje bo prenehalo po petih dneh neupravičene odsotnosti. Nad to spremembo se sindikati sicer sploh niso hudovali, saj naj bi ščitila vestne in odgovorne delavce. Ti, sedaj bolje zaščiteni pridni delavci, pa bodo po novem nekoliko bolj omejeni pri izrabi dopusta v prvem letu po zaposlitvi.

Spreminjanje zakona o delovnih razmerjih pod Drobničem je obetalo revolucijo, pod Cotmanovo pa ni bilo niti evolucije. Ker je torej v zadnjih pogajanjih delojemalska stran izgubila veliko manj, kot je kazalo, da bo za časa Drobniča, se z njenega stališča zdi, da je zmagovalka pogajanj. Tudi zato so, poleg vseh združenj delodajalcev, soglasje k novemu zakonu dali vsi sindikati razen Konfederacije novih sindikatov Slovenije - Neodvisnost. Njen predsednik Drago Lombar je razloge za edino do rezultatov pogajanj odklonilno sindikalno stališče opisal takole: "Preden smo se opredelili do rezultatov pogajanj o spremembah zakona, smo opravili podrobno analizo pogajanj in ta je pokazala, da sindikati in s tem delavci med pogajanji nismo pridobili niti v enem členu novega zakona, izgubili pa kar nekaj. Drugi sindikati so po pogajanjih navajali, kaj vse smo pridobili, vendar smo pravice, ki jih omenjajo, samo ohranili."