"Famozni sestanek 12. avgusta 2006, na katerem so bili prisotni vsi, ki so potem izpeljali prevzem Dela, je bil sporočilo vsem igralcem na kapitalskem trgu, da ta vlada, če si seveda blizu tej politiki, omogoča marsikateri posel. Tako ni nenavadno, da so se potem dogajale zgodbe, o katerih bo morda nekoč veliko povedala Andrijana Starina Kosem, in da so se dogajala tako imenovana srečanja na golfu." - Milan Cvikl

V Sloveniji se zadnje mesece bolj kot o razvoju in novih priložnostih gospodarstva govori o prevzemih, menedžerskih odkupih, velikem lastniškem prerazporejanju. Je to normalno?

Vtis, da vlada svojega mandata ne razume kot mandat za upravljanje države, ampak kot mandat, s katerim je državo prevzela v last, je točen. Aktualna zgodba na gospodarskem področju je, da so vsi malo pozabili, kakšna je njihova temeljna vloga. Vlada je pozabila, da bi morala upravljati in si ne lastiti, menedžerji pa so pozabili, da bi morali delati v dobro vseh delničarjev. Sicer delajo racionalno, ampak delajo predvsem v svoje dobro. In tudi člani nadzornih svetov v nasprotju z zakonom o gospodarskih družbah bolj kot v prid varovanja malih delničarjev delujejo v dobro parcialnih interesov.

Se Sloveniji dogaja nekaj podobnega, kot se je pred leti nekaterim drugim tranzicijskim državam, primer je tajkunstvo v sosednji Hrvaški?

Z načinom privatizacije smo v 90. letih preprečili možnost tajkunstva in hkrati smo zaradi dobrega javnofinančnega položaja preprečili tudi hitro razprodajo državnega premoženja, zdaj pa se zdi, da prihaja neko novo obdobje. Premier Janez Janša pravi, da bo v zadnjem letu svojega mandata poskrbel, da naslednje vlade ne bodo mogle več vplivati na gospodarstvo. Če se premoženje prodaja pregledno, če se pri tem skuša kot ključni cilj doseči dober izplen za davkoplačevalce, potem ni težav. Če pa se to dogaja na način, kot ga sedaj omogoča zakon o prevzemih, to ni dobro. Ključni problem je, da sta prav gospodarski minister Andrej Vizjak in premier Janez Janša preprečila, da bi v tem zakonu uveljavili ključno določbo: to pa je, da ni dovoljeno uporabiti delnic družbe, ki jo prevzemaš, kot jamstvo za bančno posojilo. Naj spomnim, ko je skupina okrog vodstva Zavarovalnice Triglav, takrat na čelu z Nado Klemenčič, pred leti skušala narediti nekaj podobnega, je prejšnja vlada to preprečila. Zdaj pa to postaja norma. Težko bi očitali menedžerjem, da skušajo to početi, ker pač Janševa vlada tega ni prepovedala. Vprašanje pa je, zakaj vlada meni, da je to ustrezno, in ali res verjame, da je oblikovanje nekaterih, kot jih imenuje, razvojnih jeder okoli skupin bogatih ali pa zelo bogatih posameznikov v Sloveniji pravi način.

Katera so torej ta jedra?

Več jih je in različno so se oblikovala. Na eni strani so to nekdanje pooblaščene investicijske družbe, iz katerih so se oblikovali finančni holdingi. Omeniti velja privatizacijo Save. Pa krog okoli Pivovarne Laško in Istrabenza, ki jima je vlada s prodajo poceni Mercatorja podarila po sto milijonov evrov in sedaj s tem premoženjem gospodarita. Seveda ne smemo pozabiti cerkvenih krogov, ki pomembno vplivajo, tu je še krog okrog KD Groupa. Tako smo dobili koncentracijo lastništva, ki je sporna zato, ker to ni realno ustvarjeno premoženje. To je premoženje, ki je bodisi ustvarjeno z darilom, ki so ga dobili, bodisi z zadolževanjem, ki nima realne podlage, ker za njim ni denarnega toka podjetja, ampak se predvideva, da bo ta, ki je vzel kredit, položil delnice "bodočega podjetja". Vse skupaj pa pomeni veliko preoblikovanje lastniške strukture.

Kaj bo posledica tega preoblikovanja?

Ko se bo nekaj ključnih lastnikov znašlo v težavah, bodo podjetja mirno prodali nekemu končnemu lastniku. Če smo nekaj desetletij pred osamosvojitvijo in potem še kakih 15 ali 16 let hranili to družinsko srebrnino, ne vidim nobenega razloga, da bi sedaj Kad in Sod na hitro omogočala velike zgodbe lastniškega prevzemanja. Naj navedem primer: nič ne zamerim skupini okrog Bineta Kordeža, da to počne, so se pač odločili, šli v to tveganje in mogoče jim bo celo uspelo. Dilema pa je, ali se je to naredilo legalno in ali je zaščiten mali delničar. Avgust je in na slovenski obali imamo dve skupini ljudi: eni so na jahtah sredi zaliva, to so tudi ob pomoči vlade nastali novokomponirani lastniki, druga skupina ljudi pa je ostala na obali. Mislim, da bi to lahko naredili drugače. Lahko bi nadaljevali zgodbo oblikovanja in povečevanja premoženja na način, ki je legalen, se pravi iz ustvarjene dodane vrednosti v podjetjih, z rastjo dobička, s krepitvijo premoženja vseh delničarjev. Ne pa, da imamo to, kar bo nazadnje pomenilo, da se bodo ta podjetja kapitalsko zaprla, umaknila z borze in navsezadnje spet pristala v politiki. Imeli bomo neke vrste "berlusconizacijo" Slovenije. Ni povsem znano, katera imena bodo to, ampak Slovenija se bo bistveno spremenila. Če dodamo k temu še to, kar poganja celotno zgodbo - popolnoma napačna makroekonomska politika, za katero je značilno predvsem visoko bruto zadolževanje -, ni dvoma, da bo treba v naslednjih mandatih stvari sanirati.

Zdi se, da vlada dela prav to, do česar je bila, ko so bili njeni člani še v opoziciji, najbolj kritična ...

Prva poteza te vlade, ki je bila pred prevzemom oblasti zelo kritična do posameznikov, ki so obogateli, je bila zmanjšanje davka na kapitalske dobičke s 50 na 20 odstotkov, na cedularno obdavčitev, in to je pospešilo vse te procese. To je kapitalizem 20. let 20. stoletja. Ta se je seveda končal z zelo učinkovito prevzemno zakonodajo, po kateri je uporaba notranjih informacij kaznivo dejanje. Če bi to zakonodajo danes prenesli v Slovenijo, bi ugotovili, da je način, na katerega delujejo nadzorniki in uprave, v normalnem kapitalističnem svetu prepoznan kot zloraba notranjih informacij, in za to bi šli v urejeni državi verjetno nekateri sedet v zapor.

Koliko je k spornemu prerazporejanju prispevala prav vlada s spremembami zakonodaje?

Pri davčni zakonodaji sta bila dva ključna koraka: prvi je bil zmanjšanje obdavčitve kapitalskih dobičkov. Mramorjeva reforma iz leta 2004 je bila namenjena predvsem temu, da bi lahko Slovenija z robustnimi javnofinančnimi prihodki v letih 2005 in 2006 ob fiksiranem tečaju evra zmanjšala inflacijo, zato se je tudi odločila za ustrezno davčno obremenitev. Sedanja vlada je menila, da je to napačno, tudi zato, ker so nekateri v tem vmesnem obdobju prenesli kapital v tujino, denimo Aktiva group. Vendar se pozablja, da višja (potencialna) obdavčitev kapitalskih dobičkov vpliva tudi na to, da je lastniška struktura trajna in stabilna. Nihče ni proti temu, da ljudje imajo premoženje, vendar naj davčna politika podpira trajnost lastniške strukture. Lep primer je Zoran Janković. Ko je vstopil v Mercator, je bila delnica vredna 3200 tolarjev, ko je moral oditi iz Mercatorja, je bila tržna vrednost delnice 38.000 tolarjev, torej 12-krat več. Ta vrednost je bila ustvarjena v teh sedmih oziroma osmih letih. In če se je na začetku zadolžil za sto milijonov tolarjev, dal za jamstvo svojo hišo ali kaj podobnega, vzel posojilo, je lahko prišel do premoženja milijarde ali poldruge milijarde tolarjev, se pravi kakih 4 do 6 milijonov evrov. Vendar bi 50-odstotni davek plačal samo, če bi to res prodal. Politika bi morala spodbujati ostajanje v lastniški strukturi, ne pa da so takšne delničarje in direktorje nagnali.

No, vlada se je na predlog Andreja Bajuka odločila za takojšnje zmanjšanje obdavčitve kapitalskih dobičkov in s tem spodbudila veliko apetitov. Predvsem je začela vplivati na to, da so se začele potencialne preprodaje. Potem je prišla afera Mercator. To ni afera zato, ker je nekdo pač dobil približno 50 milijard tolarjev oziroma 200 milijonov evrov več, kot bi morala država dobiti, če bi Mercatorjeve delnice prodala danes. Težava je, da se je to prodalo po volji predsednika vlade. Famozni sestanek 12. avgusta 2006, na katerem so bili prisotni vsi, ki so potem izpeljali tudi prevzem Dela, je bil sporočilo vsem igralcem na kapitalskem trgu, da ta vlada, če si seveda blizu tej politiki, omogoča marsikateri posel. Tako ni nenavadno, da so se potem dogajale zgodbe, o katerih bo morda nekoč veliko povedala Andrijana Starina Kosem, dogajala so se tako imenovana srečanja na golfu in marsikdo je seveda želel imeti stik s predsednikom vlade v zvezi s posameznimi posli. Tudi gospodarski minister Andrej Vizjak se zadnje tedne večinoma ukvarja s Termami Čatež, namesto da bi se ukvarjal s tem, kako slabo izvaja svoj in evropski proračun, in s tem, da je v prvi polovici leta izpolnil le petino nalog, ki mu jih je naložil državni zbor. Zmanjšanje obdavčitve kapitalskih dobičkov je bilo prvo jasno sporočilo.

In druga sporočila?

Potem imamo seveda prodajo Mercatorja in afero v zvezi s tem ter že omenjeno zgodbo o zakonu o prevzemih, iz katerega je vlada, kot rečeno, črtala ključno prepoved zlorabe premoženja podjetja, ki se prevzema. Hkrati smo prevzeli evro, kar pomeni možnost velikega zadolževanja, in če k temu dodamo z Janševo vlado popolnoma sproščeno nagrajevanje menedžerjev in članov nadzornih svetov, so se apetiti zelo povečali. Zdaj je denimo nekaj povsem vsakdanjega, da direktor Zavarovalnice Triglav, ob tem, da je njegov predhodnik imel kakih 60.000 ali 70.000 evrov letne plače, dobi skoraj četrt milijona evrov plače in da nekatere skupine menedžerjev dobijo skoraj pol milijona evrov nagrade. In če tem še za petino zmanjšaš davčno obremenitev, je to preprosto ustvarilo dovolj plodna tla, dovolj podlage za to, da so se menedžerske skupine zavedele, da je očitno vse mogoče, če se dobro dogovorijo, da je mogoče izpeljati vrsto prevzemov, in to se dogaja.

Mnogi prevzemi so prav zato sporni.

Zanimiva zgodba je zgodba Lipa Bled. To je po svoje majhno podjetje, vendar so menedžerji zbrali, če se ne motim, skupaj nekaj milijonov evrov, seveda z vsemi posojili, da bi prevzeli podjetje. Temeljno vprašanje je bilo, kaj bo s tem podjetjem. Ali bo res obstalo kot podjetje ali je bil to preprosto nepremičninski posel in bo na primer ta ekipa na pogorišču podjetja, ki ga je prevzela, zgradila apartmajsko naselje na Bledu. V istem kontekstu imamo zgodbo Pivovarne Laško, zgodbo Istrabenza, zgodbo tako imenovanih gorenjskih trojčkov in tako naprej, zato bomo po koncu mandata te vlade imeli popolnoma drugačno lastninsko strukturo. Mislim, da je to še vedno mogoče ustaviti, in sicer tako, da Kad in Sod premoženje upravljata dolgoročno, ne pa da ga čez noč zaradi nepotrebne naglice razprodajata.

Toda kaj je sploh še ostalo?

Še vedno imamo kar nekaj blue chipov, slovenskih podjetij, v katerih imata Kad in Sod pomembne deleže. Prevzem Istrabenza ni mogoč, če ne bosta Kad in Sod prodala svojih deležev. Enako velja za Petrol, Gorenje, Krko. Š vedno je torej veliko podjetij, katerih delnice kotirajo na borzi in v katerih je na tisoče malih delničarjev, ki lahko normalno poslujejo in delujejo tako, da imajo od tega korist vsi delničarji - če bosta seveda Kad in Sod delovala racionalno, tako kot bi morala že pri prodaji Mercatorja. V tem primeru je Kad oškodoval slovenske upokojence, Sod pa državo oziroma Republiko Slovenijo, saj bo ta navsezadnje morala pokriti luknjo. V tem smislu je seveda filozofija Janševe vlade - do konca tega mandata bomo vse razprodali - napačna. Nobena njiva, ki kmetu dobro nese, kot pravijo Jože Mencinger in drugi, se ne razprodaja. To je temelj zdravega gospodarskega obnašanja. Če smo deset let preprečevali tajkunstvo, ne vidim nobenega racionalnega razloga za to, da bi morali v zadnjem letu mandata Janševe vlade nenadoma vse razprodati.

Bo nova kapitalistična elita, ki jo vlada zdaj soustvarja, vlado nazadnje "pojedla"?

To je teza Maksa Tajnikarja, ki jo je izrekel po prodaji Mercatorja. Menil je, da bodo ti, ki so bili na tem famoznem sestanku z Janezom Janšo, nazadnje zavladali nad njim. To je teza, ki drži, če ne obstaja teorija zarote, po kateri ... Kako je že rekel nekdo? "Ali sva sprta z Janezom Janšo? Ne, nisva sprta, ampak dve mreži več lovita kot ena." Nedvomno gremo v tretjo fazo tranzicije, ki se lahko zgodi pregledno ali pa ne, kot kažejo primer Mercatorja, potencialni prevzemi, in s tem so in bodo oškodovani mali delničarji. Poglejmo denimo Gorenje; če potrebuje dodaten kapital, naredimo odprto dokapitalizacijo. Toda ne, v času dopustov so bile pred tistimi redkimi poslovalnicami Probanke dolge vrste in marsikdo je želel vplačati dokapitalizacijske delnice, pa jih ni mogel. Ker je bila teza drugačna, da bo čim več delnic, ki jih niso vplačali mali investitorji, na voljo menedžmentu. Nič spornega se mi ne zdi, če menedžment do neke stopnje postane delničar Gorenja. Se mi zdi pa sporno, če postane prevladujoči delničar ali če bi celo prevzeli Gorenje; isto velja tudi za Istrabenz in Drogo Kolinsko. Kaj se potem zgodi? Deleži malih delničarjev se odkupijo pod tržno ceno, ko menedžment prevzame podjetje, pa se umakne z borze. Sprašujem se, kakšno strukturo trga bomo imeli, če bodo vsi blue chipi šli z borze. Zato je zelo pomembno, kako se bosta Kad in Sod sedaj obnašala. Morala bi se zavzemati za odprte dokapitalizacije, namesto da se podjetja spreminjajo v finančne holdinge. S čim se že ukvarja Sava? S turizmom, ne vem, ali morda z bančništvom, glede na to, da je pomemben lastnik Gorenjske banke in da zdaj skuša prevzeti NFD. Skratka, imamo velik spopad na kapitalskem trgu, ki ni več, kot so videli opazovalci na nesrečni skupščini Term Čatež, spopad med uglajenimi gospodi, pač pa čisto navaden spopad pri koritu - komu bo uspelo čim bolj iztisniti male delničarje. To ni Slovenija, v kateri se ščiti vsak delničar, tudi mali, ampak se ščitijo samo veliki.

Kakšna bo potem slika kapitalskega trga, če se bo to nadaljevalo?

Vzemimo primer Gorenja, ki je proizvodno podjetje. Imamo dva možna scenarija. Če bi imeli odprto kapitalizacijo, Gorenje dobi dodaten kapital, ki ga potrebuje, in ob nadzornem svetu, ki upošteva interese vseh delničarjev, se skrbi za takšno razvojno politiko in se podpira takšna razvojna politika Gorenja, ki ohranja polno zaposlenost, podjetje ohranja na lokaciji, kjer je, in podpira razvoj Gorenja v vodilnega proizvajalca bele tehnike. Če imate menedžerski prevzem Gorenja, bo temeljna skrb menedžmenta, kako vrniti kredite, to pomeni, da bo Gorenje treba izčrpati, nato pa bo pač prodano naslednjemu v vrsti. Končna posledica je nekaj, kar seveda menedžmenta, ki mora vrniti kredite, ne zanima več. Zato je problem menedžerskih prevzemov in zaprtih dokapitalizacij povezan s tem, ali je to potem sploh še isto podjetje. Poglejmo Istrabenz. Razvojno filozofijo je utemeljil na tem, da je črpalke prodal OMV-ju, potem je prodal delež v Banki Koper in iz tega izpeljal nakupe v živilski industriji. Potem se mu je zgodila tombola. Poceni je kupil Mercator, s tem dobil naslednjih sto milijonov evrov in ta denar vložil v živilsko zgodbo ali turizem. Ali iz tega ustvarja premoženje, ne vem. Ampak podatki za prvo polovico leta kažejo, da če je bilo dobička, če se ne motim, 18 milijonov evrov, je prišel iz prodaje zadnjega deleža Banke Koper. Torej to ni več podjetje, ki ustvarja, ampak je seveda predvsem finančni holding. Če tak finančni holding prevzame menedžerska ekipa, to pomeni oblikovanje in koncentriranje velikega kapitala, vendar predvsem kapitala, ki ga ne zanimajo več zaposlenost v turizmu, ki ga ne zanima več Droga Kolinska, ampak ga zanima predvsem to, da najde pravega kupca, ker bo seveda temeljni problem teh menedžerjev zmanjšati lastno zadolževanje. Merkur - zelo podobna zgodba. Ali bo Merfin res prihodnjih 20 ali 50 let gradil Merkur ali pa bo ta postal, v narekovajih, samo slovenska podružnica Bauhausa. Težava ni le v bogatenju posameznikov, temeljno vprašanje je, ali bo razvojna substanca podjetij sploh obstala. Ali bo pri teh podjetjih, ki sem jih naštel, proizvodnja dodane vrednosti res še ostala tukaj ali bomo preprosto postali država, v kateri ne bo več nobenega resnega ustvarjanja dodane vrednosti. V tem kontekstu je filozofija vlade, ki jo zanima umik iz gospodarstva takoj in za vsako ceno, precej kratkoročno razmišljanje.

Posebno poglavje je zakon o naslednicah pidov, ki je začel veljati ta teden in je bolj kot ne zvonjenje po toči ...

Nobena vlada ni bila imuna proti vplivom kapitala. Tudi celotna filozofija pidovskega lastninjenja je bila po svoje pospremljena z veliko dvoma. Ampak teza je bila zelo enostavna. Nekdanje družbeno premoženje moramo preprosto preoblikovati tako, da bodo jasna razmerja med lastniki, menedžmentom in zaposlenimi. In v tem kontekstu so lastniki, so DZU-ji, ki so privabili ljudi, da so ti prinesli certifikatne kupone, prevzeli vlogo lastnikov v podjetjih, v katere so pač vložili zbrane kupone. Naj ob tem spomnim, koliko časa smo zapirali privatizacijsko luknjo, tako imenovano pidovsko luknjo, po kateri naj ti pidi ne bi imeli dovolj premoženja. Zelo lep primer je KD Group, ki je dobil premoženje v Dravskih elektrarnah. S tem premoženjem bi pri pravi ceni elektrike, pri pomenu lastne energetske proizvodnje, lahko povsem normalno ustvarjal donos na kapital za svoje lastnike. Vendar so se DZU-ji začeli obnašati predvsem kot potencialni lastniki DZU-jev oziroma pidov in ne kot lastniki v podjetjih, kamor so vložili v imenu malih delničarjev njihove certifikate. Začeli so koncentrirati lastništvo, lep primer je Aktiva, če so si pri tem pomagali tako, da so iz podjetij, kjer so upravljali, maksimalno vlekli neto finančne tokove, jim je to še toliko bolj uspevalo. To je seveda zgodbo postavilo na glavo. Zakon, ko se je prvič pisal leta 2002, 2003, je želel preprečiti, da bi pidi postali zaprte delniške družbe, da bi seveda vsi sledili Savi. In zakon, ki ga je pripravljal Mramor, začel je seveda že Rop, je imel namen, da upoštevaje zakonodajo o trgu kapitala in tezo, da v kapitalizmu javna družba, ki kotira na borzi, deluje v dobro vseh delničarjev, zagotovi, da to postanejo javne delniške družbe. Toda pri tem se je pojavilo veliko blokad. Lahko razumem kot politik, ne morem pa razumeti kot ekonomist, da ga je denimo v državnem zboru leta 2004 blokirala zelo zanimiva koalicija skoraj vseh politični strank od LDS, SDS, DeSUS ...

Kaj pa potem, ko je prišla nova oblast?

Vlada Janeza Janše je varstvo malih delničarjev zapisala na svojo koalicijsko zastavo in eno leto sem čakal, spraševal ministra, kaj misli s tem zakonom. Nič se ni zgodilo. Potem smo zakon vložili, takoj, že v matičnem delovnem telesu je doživel veliko nasprotovanje, skoraj je že bilo izglasovano, da bo zavrnjen. Vendar so poslanci počasi uvideli, da to ne gre, da ne glede na vse skupaj ta zakon vendarle želi od pravnih naslednic pidov večjo odgovornost, večjo transparentnost. Zato smo spomladi 2006 prekinili razpravo in ministra Bajuka pozvali, naj pošlje dopolnila. Takrat zakon o prevzemih še ni bil sprejet. In bilo je veliko obljub, da to, kar bo želel zakon o pravnih naslednicah pidov, da bo to v novem zakonu o prevzemih. Vendar iz vsega tega ni bilo nič, tudi v zakonu o gospodarskih družbah ni zelo jasnega varstva malih delničarjev. Če bi to bilo, bi lahko skupina oškodovanih delničarjev že vložila in dobila tožbo proti kateremu od nadzornih svetov. Anomalije, ki se dogajajo, tudi to, kar se je dogajalo v Mercatorju, terja, da se na primer razveljavijo skepi nadzornega sveta Kada, d. d. Navsezadnje daje tudi Andrijana Starina Kosem slutiti, da je bil pri prodajah Kada, d. d., prisoten zelo velik politični vpliv. Pazite, Kad je d. d. in člani nadzornega sveta delniške družbe so odgovorni z vsem svojim premoženjem. Ali taka tožba bo in ali bo uspešna, ne vem, ampak za zdaj zakonodaja, ki jo imamo, ne preprečuje tega, da bi se člani nadzornih svetov požvižgali na to ali pa premalo upoštevali odgovornost do vseh delničarjev. Maja, ko sem spet pripravljal poslansko vprašanje za Bajuka, smo presenečeni ugotovili, da je vlada vendarle poslala dopolnila za ta zakon. Je pa zanimivo, da so tako rekoč pol zakona črtali, poenostavljeno povedano je zakon omogočil troje: ali se pid preoblikuje v d. d. ali pod zelo zaostrenimi pogoji v zaprti investicijski sklad ali pa v vzajemni sklad, in ti zadnji dve možnosti sta bili črtani. Tako da je zakon zdaj zelo sporen, ker daje samo eno možnost, in to je, da morajo, kot pravi Zavarovalnica Triglav, čim prej na borzo. Vlade, ki netransparentno prodaja, borza ne zanima. Zato je zelo hecno, ta podjetja naj bi šla na borzo, ampak ta ima svoje pluse in minuse. Temeljna zgodba pri borzi je vendarle, kako likviden je trg in nekatere delnice na borzi, ki jih očitno poganja zgodba v zvezi s prevzemi ... če bi na borzo dejansko prišlo premoženje Zavarovalnice Triglav, NLB, NKBM ... - če borza ostane v razmerah, v kakršnih je, se lahko sesuje. Zato je dilema, nekateri se bojijo odhoda na borzo, nekateri se zaradi tega z borze celo umikajo. Vendar verjamem - seveda smo v kapitalizmu in iskanje novega kapitala in določanje cene za posamezno delnico se mora kazati na organiziranem trgu kapitala. V tem kontekstu bi moral minister za finance, bi se morala vlada transparentno zavzemati predvsem za to, da bi borza delovala tako. To seveda pomeni tudi prej omenjeno nehitenje s prodajo premoženja Kada in Soda - ta dva bi morala biti ključna, stabilna kupca na borzi, ne prodajalca. Če bi se vsem tem institucionalnim investitorjem in malim delničarjem res predstavilo, da v Sloveniji imamo transparentno prodajanje in kupovanje premoženja, bi seveda z veseljem vstopali na slovensko borzo.

Kaj potem ta zakon sploh prinaša?

To, da bodo nekateri preostanki pidov vendarle morali tem nekaj delničarjem, torej preostalim 150.000 delničarjem, namesto da jih izrinejo iz lastništva, ponuditi višjo ceno, ker sicer tvegajo izredne revizije. Zakon omogoča, da tisti, ki ni zadovoljen, to sproži. Po svoje zakon naredi isto, kar se je zgodilo pri Drogi Kolinski, kjer ni šlo za pidovsko zgodbo, ampak kjer je gospod Košak, viceguverner, vprašal oziroma pripomnil: "Jaz pa mislim, da vrednost, ki ste nam jo ponudili, ni ustrezna." V tem smislu zakon nedvomno ustvarja za DZU-je dodatno zavezo, da skrbijo za blaginjo vseh malih delničarjev. Je nekakšen poskus, vsaj pri teh, še preostalih, vsaj ohraniti to možnost ...

Je to posledica tranzicije?

Tranzicija v Sloveniji je v prvi in drugi fazi pripeljala do razmeroma dobrega položaja. Nekateri so govorili o zgodbi o uspehu, toda ta je vedno merjen z očmi posameznika. Pa vendar smo imeli in imamo razmeroma visoko zaposlenost, razmeroma nizko stopnjo tveganja revščine in smo imeli do leta 2004 normalno strukturo. To, kar se je začelo kvariti v zadnjih dveh letih in pol, je posledica tega, da se zdaj v tem okolju, ko se je prevzel evro, ko je mogoče dobiti kredite, tujih virov, kolikor hočeš, spreminja notranja struktura, in to tudi s spremenjeno prevzemno zakonodajo, s spremenjeno davčno zakonodajo žene pohlep po visokih kapitalskih dobičkih. Težava je v tem, da to spreminja strukturo družbe. V tem smislu je zakon o naslednicah pidov skupaj z nujno spremembo zakona o prevzemih in s spremembami pri kapitalskih dobičkih nekaj, kar se bo moralo najprej spremeniti v naslednjem mandatu. Treba bo sanirati obdobje, v katerem je vsak pozabil, kakšna je njegova vloga.

Se bo opozicija v zvezi s tem odločila tudi za kake konkretne poteze?

Glede Mercatorja, zdaj ko je popolnoma jasno, da je bilo državno premoženje oškodovano in da je bila premija nič, od vlade pričakujemo razveljavitev pogodb. To bo precedens. Kaj bo vlada naredila, ne vem. Zelo zanimivo bo tudi, kako se bo vlada obnašala pri drugi zgodbi, ki se ji reče umik politike iz gospodarstva. Iz HSE-ja se je umaknil Vizjak, resda šele po tem, ko je Zagožen zelo ugodno odkupil delnice Dravskih elektrarn, kar je bil seveda posel, povezan s prevzemom Dela, tudi Bajuk se je umaknil iz nadzornega sveta SID-a. Toda Božo Predalič, generalni sekretar vlade, še vedno sedi v nadzornem svetu Istrabenza in pravi, da ne bo odšel. Če bi odšel, se lahko notranja struktura odločanja v nadzornem svetu spremeni. Če je tam zato, da omogoči menedžerski prevzem Istrabenza, kot piše Stanislav Kovač v Financah, seveda ima svojo partijsko nalogo. Opozicija na to opozarja, tako kot tudi na razpotje glede vzorcev razvoja družbe - na eni strani je absolutizem, pot k berlusconizaciji, na drugi strani pot v pravično družbo, kjer ima vsak ne le pravice, pač pa tudi odgovornost.