Kaj čaka vlada?

Sveži podatki državnega statističnega urada o ceni življenjskih potrebščin so daleč od spodbudnih. Res je sicer, da se cene julija v primerjavi z mesecem prej v povprečju niso spremenile, kljub temu pa se je znova dvignila letna raven cen, saj se je petič zapored zvišala in sedaj znaša že 3,8 odstotka, v enakem obdobju lani pa je znašala 1,9 odstotka. Po pričakovanjih bi morali julija na podlagi sezonskih razprodaj imeti deflacijo, a se to ni zgodilo. Razlogi tičijo v podražitvah hrane, počitniških paketov, alkoholnih pijač in tobaka, plina, tekočih goriv, telefonskih storitev, zdravstvenih, zobozdravstvenih in bolnišničnih storitev, finančnih storitev, zavarovanja prometnih storitev, spet pa so se zvišale tudi cene v gostinskih lokalih.

Vlada in Urad za makroekonomske analize in razvoj ob zadnjih podatkih nista zaskrbljena. Premier Janez Janša je prejšnji teden o inflacijskih trendih dejal: "Ko se delajo različne primerjave, se pozablja, da je v preteklosti, v časih, ko se je govorilo, da je Slovenija 'zgodba o uspehu', Slovenija imela še enkrat večjo inflacijo od gospodarske rasti. V tem trenutku imamo še enkrat večjo gospodarsko rast od inflacije, pa se kliče na alarm, in to včasih počnejo isti analitiki, ki so takrat govorili o 'zgodbi o uspehu'." V nadaljevanju je še poudaril, da se vlada sicer zaveda nevarnosti pregrevanja na podlagi visoke gospodarske rasti, vendar to ne pomeni, da bo sprejela kakšne posebne oziroma dodatne ukrepe za umiritev inflacije.

Precej drugačen od vladnega pa je odziv uglednih slovenskih ekonomistov. "Razlogov za zadovoljstvo z inflacijskimi trendi ni," pravi dr. Mojmir Mrak. "Res je sicer, da je bila mesečna stopnja inflacije julija nižja kot prejšnje mesece, vendar je za celovitejšo oceno te podatke treba postaviti v širši okvir. Mesečne stopnje inflacije v Sloveniji so zadnjih pet mesecev neprestano višje, kot so bile v primerljivih mesecih prejšnjega leta, in to velja tudi za julij letošnjega leta. Posledica je, da se trend povečevanja letne stopnje inflacije še kar nadaljuje. Julija je bila tako že 3,8 odstotka v primerjavi s 3,6 odstotka mesec poprej. Takšni inflacijski trendi v naši državi dobijo še dodatno dimenzijo, če jih primerjamo z inflacijskimi trendi v evroobmočju. Tam letna stopnja inflacije stagnira na ravni pod dvema odstotkoma in se je zadnji mesec celo znižala z 1,9 na 1,8 odstotka. Trenda rasti inflacije pri nas torej nikakor ni mogoče opravičevati s splošnim dogajanjem v evroobmočju." Po Mrakovem mnenju je navkljub podatkom za julij za zdaj še prezgodaj za zanesljivejše mnenje o tem, ali gre za začasna gibanja ali za dolgotrajnejši trend. "Prav zaradi tega tudi ni mogoče govoriti o prehajanju v nekakšen portugalski scenarij, o katerem se je zadnje čase kar precej govorilo. Težave na Portugalskem je povzročila kombinacija naraščajoče inflacije v razmerah zmanjševanja mednarodne konkurenčnosti ter večanja javnofinančnega primanjkljaja. Pri nas o tej kombinaciji vsaj za zdaj še ni mogoče govoriti, saj nas vladni predstavniki vztrajno prepričujejo, da gibanje plač ostaja v predvidenih okvirih in za sedaj ne ogroža mednarodne konkurenčnosti države. Ob tem pa vendarle velja omeniti, da je bilo stališče Banke Slovenije o tem segmentu gospodarske politike nekoliko drugačno," še dodaja Mrak. Naj spomnimo, da so stališča Umarja in Banke Slovenije glede vprašanja, od kod se napaja inflacija, različna. Centralna banka pravi, da gre že za znake nekonkurenčnosti domačega gospodarstva, Umar pa se s takšnimi trditvami ne strinja, češ da gre zgolj za hitrejšo rast cen blaga od pričakovane.

Podobno kot Mrak razmišlja tudi nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor, le da je bistveno bolj pesimističen: "Inflacija v EU pada, v Sloveniji pa naglo narašča. To je brez dvoma znak za preplah. Ta gibanja ne morejo biti brez negativnih posledic za konkurenčnost in s tem za dolgoročno rast ter zaposlenost, zato je negativen portugalski scenarij resna možnost." Mramor se zato nikakor ne strinja z Boštjanom Vasletom iz Umarja, ki vladi še naprej priporoča zgolj dosledno izvajanje sprejete ekonomske politike. "Da bi omejili negativne posledice vsaj na daljši rok, je zadnji čas, da vlada neha izvajati prociklično ekonomsko politiko, ki kratkoročno zelo poveča gospodarsko rast in zaposlenost, na dolgi rok pa izjemno zadolži državo, jo naredi zaradi inflacije nekonkurenčno in zelo ranljivo za čase, ko bo konjunktura nizka. Poleg tega je tudi zadnji čas, da se odločno posveti sektorjem, kjer je konkurenca šibka. Vendar ne samo z nadzorom cen, kjer je to mogoče, temveč z ustrezno politiko nadzora stroškov, kjer konkurenca ni mogoča, oziroma z vzpostavljanjem večje konkurenčnosti na vrsti področij, kjer je to brez dvoma mogoče." Kritičen je tudi do mnenja Umarja, da so glavni krivec za rastočo inflacijo cene hrane. "Vprašati se je treba, kako je mogoče, da ob ogromnih in hitro naraščajočih subvencijah za kmetijstvo v Sloveniji cene hrane rastejo bistveno hitreje kot v EU."

Tudi Mrak ob inflacijskih trendih ni tako sproščen, kot sta vlada in Umar: "Tveganje, da gre pri sedanji rasti inflacije izključno za sezonska gibanja, je preprosto preveliko. Kaj če ni tako? Prav zaradi tega tveganja bi se mi zdelo smiselno, da bi vlada že sedaj sprejela nekatere odločnejše protiinflacijske usmeritve. Ena takšnih bi brez dvoma bila restriktivnejša fiskalna politika, na kar pa predlogi proračunov za prihodnji dve leti žal ne kažejo. Vlada sicer res znižuje delež javne porabe v BDP, vendar hvaljenje s tem pri gospodarski rasti, kakršno imamo, samo po sebi ne kaže restriktivne naravnanosti fiskalne politike in njenega prispevka k znižanju tveganj pregrevanja gospodarstva. Prav tako bi bila vlada s cenami, ki so še vedno pod njenim neposrednim ali posrednim nadzorom, lahko nekoliko previdnejša v situaciji, ko ni popolnoma jasno, kaj se dogaja z inflacijo." Kot primer navaja cene alkoholnih pijač in tobaka, saj ima država na spreminjanje teh cen vpliv prek trošarin. Po podatkih statističnega urada pa so prav trošarine glavni razlog za to, da so se cene tobaka na letni ravni zvišale kar za 7,9 odstotka.