„Ker ni hitre zdravstvene pomoči, ljudje tudi umirajo.“

Slovenska zakonodaja na področju duševnega zdravja je pomanjkljiva in deloma v nasprotju z ustavo. Kako je mogoče, da nova zakonodaja nastaja že celih 12 let?

V ozadju takih zakonodajnih klobas je vedno stigma. Psihiatrija, kot kaže, ni tema, ki bi kogarkoli dovolj zanimala, da bi se zadeve premaknile naprej. Na področju duševnega zdravja je tudi veliko karieristov, s tem področjem je povezana enormna količina fantazij in mitov, ki zgodbo še bolj zapletajo ... Res pa je tudi, da zgolj sprejetje novega zakona še ne bo uredilo razmer. Povsod po svetu so najprej sprejeli primerno zakonodajo, potem so sprejeli nacionalne programe in šele nato so začeli graditi mrežo služb, ki je stvarna in potrebna. Pri nas pa še vedno čakamo na prvi korak.

Minister Bručan je lani predstavil nov zakon, a ga je stroka skritizirala. V torek je predstavil popravljeno besedilo zakona in ga poslal v javno obravnavo. Je ta osnutek sprejemljivejši?

Lani je stroka pripravila zelo jasne pripombe k predlaganemu zakonskemu besedilu in jih uskladila z združenji svojcev duševnih bolnikov, z uporabniki, z nevladnimi organizacijami, ... Zdaj pa je minister javnosti predstavil predlog zakona, ki spet ne upošteva naših pripomb. Osnutek sicer ponuja korak naprej, a ne upošteva celih sklopov pripomb. Poleg tega so v zakonu nekatere stvari, ki jim ne morem reči drugače kot neumnosti. V besedilu novega zakona je cel kup stvari, ki spet diskriminirajo naše paciente v primerjavi s somatskimi pacienti. Precej je tudi nejasnosti glede razvoja služb na tem področju.

Eno od področij, zaradi katerih je nujno potrebna nova zakonodaja, je področje prisilne hospitalizacije, kjer so se doslej zaradi ohlapnih predpisov kršile človekove pravice pacientov. Novi zakon zdaj natančno predpisuje postopek prisilne hospitalizacije. Kaj menite o predlogu?

Zadeva je že od leta 2003, ko je bila sprejeta odločba ustavnega sodišča, urejena tako, da so pacienti v razmeroma kratkem času pregledani, da se preveri odločitev psihiatra in da pri tem sodeluje tudi zagovornik, ki je v tem primeru pravnik. Novi predlog zakona uvaja še več institutov nadzora, saj uvaja tudi zagovornika, ki prihaja s socialnega ministrstva, zagovornika pacientovih pravic, ki prihaja z zdravstvenega ministrstva, in še koordinatorja, ki ga je prav tako treba obveščati o vseh ukrepih glede pacienta proti njegovi volji. O vsakem takem ukrepu bi morali obveščati tudi svojce. Stroka temu nadzoru sicer ne nasprotuje. Težava pa je v tem, da so nekatera zakonska določila zelo diskriminatorna do naših pacientov.

Kje se vidi ta diskriminacija?

Če se bolnik sam odloči, da želi biti hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, ker se ne more več kontrolirati in želi pomoč, mu bomo morali reči, seveda vas lahko hospitaliziramo, ampak najprej boste morali pridobiti soglasje svojega zagovornika. Poklicati bomo morali torej tretjega človeka, da bo preveril, ali je odločitev psihiatra o hospitalizaciji kompetentna.

Druga stvar je v tem, da bi novi zakon preveč razpršil zaupne podatke o bolnikih. Po novem zakonu bi morali na sodišče pošiljati sprejemni zapisnik, torej dokument, ki je plod skrajno zaupnega pogovora med pacientom in zdravnikom, kjer so popisane zasebne stvari, stiske, tudi stvari, katerih te je sram. Ta dokument bi prav tako romal k zagovorniku, to pa je nekdo, ki ni nujno najbliže pacientu ... Skratka, zdravniška skrivnost bi se razpršila med kup ljudi.

Najmanj nerealno pa se zdi obveščanje tako številnih instanc o vsakem varovalnem ukrepu. Starostniku, ki je vznemirjen zaradi demence, lahko pomagaš z zdravili, poskušaš se pogovoriti z njim, včasih pa je treba dvigniti tudi ograjo pri njegovi postelji, da ne pade, ali pa naročiti osebju, naj pazi, da si ne bo kaj naredil. In za vsak tak ukrep bi morali po novem obveščati zagovornika, koordinatorja, sodišče in svojce. To seveda ni mogoče.

Zakaj ne?

Kot rečeno, nimam nič proti nadzoru, a če bi ob vsakem takem ukrepu klicali svojce, tudi recimo ponoči, bi jih s tem predvsem neznosno vznemirjali. Za to niti nimamo primerne kadrovske zasedbe. V Polju se v poletnih mesecih dogaja, da imamo enega specialista na 60 pacientov. Kadrovska zasedba je celo tako šibka, da včasih že tega, kar pacienti nujno potrebujejo, ne moremo zagotavljati, kaj šele, da bi izvajali še dodatne administrativne ukrepe. Za to bi potrebovali dodaten kader.

Koliko dodatnega osebja bi potrebovali?

Težko rečem. V Sloveniji imamo razmeroma veliko psihiatrov, čeprav bistveno manj kot v nekaterih zahodnih državah. Vprašanje pa je, kaj delajo. Manjka predvsem ljudi, ki bi se ukvarjali z najzahtevnejšimi pacienti, za to pa bi morala seveda poskrbeti država.

Kaj menite o tem, da bi moral psihiater, ki bi želel pacientu brez njegovega soglasja zvišati odmerek zdravila, za dovoljenje vprašati komisijo za medicinsko etiko?

Zanimivo je, da v zakonu piše, da pacientu ne bi smeli predpisati večjega odmerka od predpisanega. To seveda nič ne pomeni. Verjetno so mislili na priporočeni ali najvišji možni odmerek. Kakšen odmerek daš pacientu, je sicer stvar strokovne presoje, o tem se ne moreš posvetovati s socialnim delavcem ali kom drugim. Minister, ki je delal na internistični prvi pomoči, bi moral sam vedeti, da so dajali pacientu zdravila tako, kot jih je potreboval, in ne tako, kot jim je predpisovala zakonodaja. Poleg tega v komisiji za medicinsko etiko NAJBRŽ ni nikogar, ki bi se dobro spoznal na psihiatrična zdravila.

Vas je presenetilo, da se je v zakonu znašla tudi prepoved psihokirurgije?

Res mi ni jasno, iz katerih zaprašenih predalov, iz katerih arhaičnih strahov so potegnili psihokirurgijo. Psihokirurgija sodi recimo v film Let nad kukavičjim gnezdom, v 60. leta, ko so eksperimentirali na tem področju. Psihiatri v našem okolju seveda ne znamo operirati možganov, tega nikoli nismo delali in tudi nič ne kaže, da bi se tega naučili. Možno je sicer, da so dali to določbo v zakon za vsak primer, a upam, da ne bodo s tem ljudem le zbudili strahu pred psihiatrijo.

Lanskemu osnutku zakona se je najbolj očitalo, da vzpostavlja nadzor nad vsemi duševnimi bolniki, ki so se zdravili v bolnišnici, ker naj bi zanje po odpustu skrbeli posebni koordinatorji. Zdaj naj bi ti nadzirali le najhujše bolnike.

Zdi se mi, da je to ključni del tega zakona, ki bo pokazal, ali smo sposobni iti naprej v razvoju psihiatrije ali ne. Gre pravzaprav za vprašanje, ali bo medicinska stroka tista, ki bo prevzela del skrbi za psihiatrične bolnike tudi zunaj institucij ali ne. Povsod po svetu je seveda medicinska stroka to storila. Tudi priporočila Svetovne zdravstvene organizacije so takšna, da bi morala država z BDP-jem, kakršen je naš, imeti v organizaciji svoje zdravstvene oskrbe ne le osnovno zdravstveno varstvo in specialistično zaledje v bolnišnicah, temveč tudi delovne skupine, ki bi na lokalni ravni delovale v psihiatriji. Takšne delovne skupine bi bile v našem prostoru nujne, če želimo zajeziti pritisk na institucije. Bistveno vprašanje pa je, ali bo ta zakon omogočil zdravstveni stroki oblikovanje takšnih timov, ki bi delovali v povezavi s socialnimi timi. Ali pa se bo namesto tega celotna skrb za skupnost - kot je namignil minister - prevalila kar na socialno varstvo, čeprav za to sploh nima primernega kadra. Poglavitno nevarnost tega zakona zato vidim tudi v tem, da bi se poskušalo vnovič ločiti zdravstvena in socialna obravnava posameznikov. To bi bilo seveda nedopustno.

Kdo naj bi bili ti koordinatorji?

Gre za dve vrsti koordinatorjev. Eni so zdravstveni, drugi pa tisti, ki naj bi pomagali bolnikom z manj potrebami. Pri nas v Polju imamo denimo izobražen kader, ki ukrepa tudi zunaj bolnišnice. Imamo recimo izredno usposobljeno medicinsko sestro, ki si upa priti tudi na dom k pacientu, h kateremu si ne upa noben socialni delavec, in ga zna prepričati, da sprejme zdravilo. A takšnega kadra je odločno premalo, prav tako sredstev za izobraževanje.

Novi zakon naj bi bil bolj naklonjen sodelovanju z nevladnimi organizacijami.

Sodelovanje je seveda nujno. Nevladne organizacije odlično in zelo kakovostno opravljajo svoj del posla v skupnosti. A vedeti je treba, kaj je njihov del posla. Njihovo delo ni opravljanje zdravstvenih storitev.

Zdi pa se, da kljub temu kdaj vskočijo namesto države. Sorodniki duševnih bolnikov se po pomoč najpogosteje zatekajo prav k njim ...

Seveda, ker nam tukaj zmanjkuje časa za to. Niti nimamo kakovostne pobolnišnične mreže, ambulante so težko dostopne, kup težav je ... Kolegi v nevladnih organizacijah so zato seveda prevzeli nase kup stvari, ki naj sicer ne bi bile v njihovi pristojnosti. Recimo prepoznavanje poslabšanj motenj, ravnanje v kriznih razmerah ... A vztrajati moram, da za to niso primerno usposobljeni. Lahko pomagamo drug drugemu, se sestajamo na izobraževalnih tečajih, ampak za posredovanje v krizi potrebuješ zdravnika, zdravila, medicinsko sestro, nekoga, ki bo znal obvladati nasilno vedenje ... Za to pa nevladne organizacije za zdaj nimajo niti kadra niti sredstev. Možno je seveda, da država načrtuje, da jih bo okrepila z zdravstvenimi timi, a sama o tem ne vem še nič.

Moram pa še enkrat povedati, da je sedanja organizacija psihiatrije zelo problematična in jo je nujno treba urediti. Najhuje je, ko se zgodi tragedija, ker ljudem, ki nas kličejo, ne moremo pravočasno priskočiti na pomoč. Ker ni hitre zdravstvene pomoči, ljudje tudi umirajo.

Duševne motnje naj bi imel ta hip vsak sedmi Slovenec. Zakaj se število bolnikov pri nas povečuje?

Bojim se, da jasnega odgovora na to ni. Del povečanja lahko pripišemo staranju prebivalstva, ker so ostareli ljudje občutljivejši za duševne motnje kot mladi. Zelo ogroženi so tudi ljudje, ki so marginalizirani. V socialno šibkejših slojih je verjetnost, da se bo pojavila duševna motnja, večja, kopičijo se tudi hude duševne motnje.

Recimo pri brezposelnih?

Brezposelnost je bolj povezana z duševnimi motnjami, kot si lahko predstavljate. Vse kaže na to, da je prav delo ena ključnih stvari, ki ohranjajo naše duševno zdravje. Če je kdo šikaniran, zlorabljan na delovnem mestu, to gotovo lahko poruši duševno zdravje, vendar gre za posamične primere. Med ljudmi, ki so brez dela, pa je večina ogrožena zaradi duševnih motenj. Ko postaneš brezposeln, se duševne motnje seveda ne razvijejo samodejno, a težave, ki jih povzroča brezdelje, se postopoma večajo. So pa pri posameznikih zelo različne, tako kot se vsak drugače odziva na stres. Nekateri bruhajo, druge boli želodec, tretji so depresivni, četrti zbolijo za shizofrenijo.

Kaj menite o tezi, da naj bi se na vzhodu Evrope število duševnih bolnikov povečevalo tudi zaradi tranzicije, negotovosti?

Bojim se, da še ni bila opravljena kakšna resna raziskava, ki bi dokazovala, da so razmere bolj problematične kot recimo v ZDA. Tam so našteli že skoraj 30 odstotkov ljudi, ki imajo ta hip duševno motnjo. Pred sedmimi leti jih je bilo še 20 odstotkov.

Se tam številka viša tudi zato, ker je obiskovanje psihiatrov modno?

Res je trend tak, da če imaš kaj denarja, imaš tudi svojega psihiatra. Ameriški sistem je sicer izjemno nepravičen, čeprav ga pri nas včasih jemljemo za zgled. Gre za sistem, v katerem poročajo o največjih razlikah, kar zadeva oskrbo, in kjer so ljudje, ki so duševno bolni, res na cestah. Pri nas na srečo večinoma še niso, čeprav se trend povečuje.

Katere duševne motnje in bolezni so pri nas najpogostejše?

Anksioznost, tesnoba, depresivnost, odvisnosti so poglavitni problemi. Alkohol je še poseben problem. Vse več je motenj, ki sodijo med psihotične motnje z motenim nadzorom realnosti. Razloge bi vam laže opisali sociologi, psihiatrija se mora predvsem pravočasno odzvati na povečane potrebe. Res pa je, da smo to govorili že pred desetimi leti, a smo v tem času dobili le nekaj novih oziroma obnovljenih psihiatričnih bolnišnic, kar najbrž ni najustreznejši odgovor.

Kaj pa duševne motnje mladih? Kako je z motnjami hranjenja?

Tudi te zelo naraščajo. Del odgovora je verjetno v boljši diagnostiki, v boljšem prepoznavanju teh motenj, ker prej si niso bolniki niti upali govoriti o tem, niti nismo videli njihovih motenj. Zdaj motnjo prepoznamo tudi že v začetkih.