Turistična politika

Sredi vrhunca turistične sezone dežurni statistiki preštevajo prenočitve, analizirajo tekočo strukturo gostov in mesečne turistične prihodke. Morda nenavaden čas za strateški premislek o slovenskem turizmu. Letos je prvo leto uresničevanja nove razvojne strategije, vladni direktorat za turizem pripravlja skupaj s STO nov predlog reorganizacije turističnega gospodarstva in dopolnjuje začrtani model destinacijskega menedžmenta. Predvideni investicijski cikel turističnih naložb naj bi bil vreden 700 milijonov evrov. Krmarjenje na turističnem trgu je torej v polnem zamahu. V prvem globalnem poročilu o konkurenčnosti turizma (WEF) pa smo med 124 državami pristali na 44. mestu, na meji še pozitivnega salda vloge in pomena turizma v neki državi. Kje tičijo zanke tega nenavadnega protislovja?

Snovalci slovenske turistične politike in različnih strategij so se doslej ukvarjali predvsem z vprašanji reorganizacije in institucionalnimi reformami. Konec devetdesetih let so strategi stavili na decentralizirano organiziranost z lokalnimi turističnimi organizacijami (LTO), prejšnja strategija je ponudila razvojna partnerstva (2002-2006), nova stavi na organizacijsko strukturo destinacijskega menedžmenta (2007-2011). Slovenski turizem vseskozi spremlja nekakšna paradržavna hiperinstitucionaliziranost (vladni direktorat, STO, STZ, lokalne mreže LTO in TIC, zavodi za turizem in podobno). Manjkajo pa, nasprotno, spodbujanje podjetniškega turističnega trga in mrežna povezanost turističnih produktov ter celovit trženjski splet, na katere navadno naletimo v razvitih turističnih držav. Od tod izvira tudi večna podhranjenost sodelovanja in koordinacije med turističnimi ponudniki, državo in civilno družbo, tako da nazadnje nihče prav dobro ne ve, kako učinkovito zajeti in usmeriti turistično povpraševanje.

Svetovni ekonomski forum v nasprotju s pričakovanji ter navkljub vsem tem naporom pri reorganizacij in tudi formalnemu poudarjanju pomena turizma v državi negativno ocenjuje dosedanjo turistično organiziranost. To nas po različnih merilih na lestvici vrednotenj razvršča okoli 80. mesta, nekam v druščino z Bolgarijo, Gruzijo, Hondurasom, prehitele pa so nas vse okoliške države, s katerimi se navadno primerjamo (Hrvaška, Madžarska in seveda Italija in Avstrija). Če je javni sektor z vidika položaja turizma v državi ocenjen izrazito negativno, potem sta možni dve razlagi. Prva pravi, da so bili vsi dosedanji organizacijski modeli slabi, zato kajpada potrebujemo novega. Drugi odgovor pa bi bil, da bi se morda morali nehati ukvarjati z večno reorganizacijo turizma in več pozornosti posvetiti delovanju turističnega trga, cenovni konkurenčnosti in ustvarjanju medpodjetniških informacijskih mrež. Nagibam se k drugi rešitvi. Namesto večnega ukvarjanja z državo in reorganizacijami turizma potrebujemo torej predvsem razvoj turističnega trga, v ospredje morajo stopiti merila podjetniške učinkovitosti namesto birokratske organizacijske standardizacije. To pa je ravno nasprotno sedanjim željam in usmeritvam nosilcev turistične politike.

Destinacijski menedžment, ki je nova in dobra usmeritev sedanje turistične strategije, je postal temelj nove reorganizacije slovenskega turizma. Skupina strokovnjakov v sklopu Turistice je pripravila strokovni okvir in prišla do predloga 6 + 1, kar pomeni šest zaokroženih destinacij in mesto Ljubljana. Če zadeve poenostavimo, gre za sedem nekakšnih turističnih regij, ki naj bi nastale od spodaj navzgor, z združevanjem destinacijskih organizacij, ki spet vsebinsko povezujejo sedanjo lokalno turistično organiziranost, od LTO, TIC do različnih zavodov za turizem, TD in podobnih organizacij. Navdušenost nosilcev turističnega reinženiringa je kot vedno razumljiva, težave pa so tudi več kot predvidljive.

Poglejmo prvo. Temeljna enota nove organiziranosti je sedaj destinacijska organizacija (DO). Vsako občino naj bi po novem uvrstili v posamezno DO, ki združuje več občin, navzgor pa štiri do pet DO sestavlja regionalno destinacijsko organizacijo (RDO). Takšna politična mehanika je bila pred leti pokopala načrt občinske mreže LTO in enaka usoda čaka tudi DO. Druga težava tiči v poslovni vsebini javno-zasebnega partnerstva. DO niso producenti, temveč povezovalci turistične ponudbe. Predstavljajo nekakšen javni interes nasproti zasebnim turističnim ponudnikom. Toda za izvedbo nekomercialnih javnih projektov nimajo pravih lastnih ekonomskih virov, kot povezovalni nosilci turističnega podjetništva pa so, ker so prevladujoča javna služba, preveč birokratski. Skratka, gre za preizkušeno formulo neuspešnega hibrida. Tretji problem je najbolj paradoksalen. V političnem razkosavanju Slovenije so turistični snovalci prišli do optimalne formule 6 + 1, regionalizacija Slovenije pa stavi na 14 regij. Razlika je očitna. Toda namesto od spodaj navzgor bodo RDO dejansko postavljene od zgoraj navzdol in krog birokratske logike bo tako sklenjen.

Rešitev je na drugi strani in temelji na decentralizaciji in liberalizaciji turističnega gospodarstva. Lokalne javne turistične spodbude naj prevzamejo občine in kasneje regije, ki imajo finančne vire. Država naj posredno poskrbi za informacijsko infrastrukturo (centralni rezervacijski in informacijski sistem) ter gosto mrežo TIC s prepoznavno blagovno znamko državne STO. Vse drugo na lokalni ravni naj opravljajo zasebne turistične agencije in turistični podjetniki. Država pa naj skupaj z regijami spodbuja investicijski cikel, privablja evropska sredstva, podpira predvsem razvoj malega turističnega podjetništva, pa tudi vstop tujega kapitala, ki je pogoj za internacionalizacijo in razvoj turizma. Potrebujemo enostavno, tržno in podjetniško organizacijo, ki bo usmerjena predvsem k turistu in ne k turistični birokraciji.

Slovenski turizem potrebuje strateški in tudi organizacijski zasuk. Toda z glave bi ga vendarle morali postaviti na noge. Težava je očitno v tem, da so v pasji poletni vročini glave večine pod vodo, kasneje pa jih rinejo v pesek. Toda noji v turistični politiki in loji v turističnem biznisu ne bodo prinesli pomladi in še manj izboljšanje globalne konkurenčnosti slovenskega turizma. Še dobro, da so turizem ljudje, kaj bi šele bilo, če bi postal kaj drugega.