Odsotnost političnega favorita

Odlok o razpisu predsedniških volitev v državi je podpisan, protokol volitev in ključni datumi določeni, prava politična tekma za četrti mandat predsednika nove države je že v polnem zamahu. Letos volitve prvič potekajo brez izrazitega političnega favorita. Zato bo politična kombinatorika veliko bolj odprta, vložki političnega kapitala pa večji in bolj tvegani kot kadarkoli doslej. Toda kakšna bo zmagovita formula? Bo odločilna karizmatičnost političnih osebnosti, političnoekonomska vsebina njihovih argumentov ali prikrita nabirka finančnih sredstev in bogata zastavitev volilne kampanje?

Slaba dva meseca pred dokončno potrditvijo predsedniških kandidatur je znana vsaj odločilna trojica, Gaspari, Peterle, Türk. Imajo nekaj zanimivih skupnih točk, a je med njimi tudi nekaj pomembnih razlik. Vsi trije nastopajo kot neodvisni kandidati. Želijo se odmakniti od tradicionalnih strankarskih aparatov in političnih zdrah, zato je njihova blagovna znamka politična sredina, odprt ideološki prostor in preudarnost izjav. Vsi trije stavijo na strokovno kompetentnost in politično verodostojnost svojih pogledov na razvoj države. Podobno kot pred njimi Drnovšek imajo vsi dobre mednarodne izkušnje. Gaspari kot guverner v času uvajanja evra, Peterle kot evropski poslanec in Türk kot visok funkcionar ZN.

Toda hkrati med njimi obstajajo tudi nekatere pomembne razlike. Največja je že v tem, kako se lotevajo kandidature. Peterle je pred letom in pol potegnil odlično strateško potezo z napovedjo kandidature. Prehitel je vse tekmece in hkrati prisilil zaveznike, da so ga potrdili kot edinega pravega kandidata. Poleg tega ima tudi največ izkušenj s političnim podjetništvom, z obvladovanjem političnega terena in razumevanjem politične mentalitete Slovencev. Njegova prednost v politični javnosti je ta trenutek tolikšna, da presega seštevek obeh drugih nasprotnikov. Türk in Gaspari sta skupaj stopila v predsedniško bitko. Gasparijeva izhodiščna prepoznavnost je večja kot pri Türku, toda trimesečna volilna kampanja ju bo precej izenačila. Gaspari ima prednosti na ekonomskem področju, Türk bo veliko močnejši pri političnih in mednarodnih vprašanjih. Vsi trije skupaj so domala idealen predsedniški kandidat, kjer notranjepolitične kompetence pobere Peterle, ekonomijo prevzame Gaspari, na mednarodnem prizorišču pa briljira Türk. Ljudski figuri predsednika, ki jo je do sedaj poosebljal Kučan, je najbolj podoben Peterle, izhodiščni racionalistični podobi Drnovška pa sta bližje Türk in Gaspari.

Letošnje predsedniške volitve se bodo razlikovale od prejšnjih predvsem po dveh rečeh. Prvič, med kandidati ni izrazitega favorita. Z veliko verjetnostjo bomo imeli dva volilna kroga in razmeroma izenačeno volilno bitko. Podobno kot leta 2002 v bitki med Brezigarjevo in Drnovškom se bosta v zadnjem krogu spoprijela osrednja nosilca desnega in levega političnega pola. Zato se bo nazadnje sedanja politična sredinskost treh kandidatov razcepila v razmeroma klasično politično ideološko delitev in spopad krščanskih in liberalnih vrednot. Drugačna vsebina razprav bo druga pomembna razlika. Slovenija je članica EU, konec je velikih tranzicijskih zgodb s prevladujočo vlogo politike nad ekonomijo in z usodno vlogo slovenske strankokracije. Očitno bodo v ospredje stopile druge teme, nove interesne delitve in porazdelitve ekonomskih moči. Tu bodo kandidati morali pokazati novo razvojno vizijo Slovenije. Kako živeti v starajoči se družbi in nadgraditi sedanji socialni model države? Kako uravnotežiti solidarnost in konkurenčnost, povečati učinkovitost državnega aparati in hkrati spodbuditi mreže civilne družbe? Kako razmejiti globalno odprtost Slovenije od lokalne nacionalne identitete? Kako krmariti med novimi elitami tretjega kroga privatizacije? Janševa administracija je ponudila svoje odgovore, predsedniški kandidati morajo postreči s svojimi vizijami modernizacije slovenske družbe, nekakšne postmoderne kolektivizacije razsrediščenega posameznika.

Politična aritmetika pri tem ne bo ravno preprosta. Levica je tvegala z dvema kandidatoma, desnica se je združila in stavila na enega. Na eni strani desnica sporoča, da se je sposobna dogovoriti, levica pa volivcem dokazuje, da je še vedno razsuta, razcepljena in za nameček tudi nekooperativna. Izhodišče z Gasparijem in s Türkom lahko prinese večjo "pokritost" volilnega telesa in bolj načenja delež vodilnega Peterleta, toda ob levosredinskem kanibalizmu bi lahko Gaspari in Türk blokirala drug drugega in omogočila zmago Peterletu. Če bodo volivci v Peterletu prepoznali nosilca vladne koalicije, bo požel tudi negativne glasove nasprotovanja sedanji Janševi administraciji. Če bosta Türk in Gaspari dovolj prepričljiva alternativa sedanji vladi, bo morebitna zmaga enega izmed njiju dober znanilec političnih sprememb prihodnje leto. Politika je umetnost nemogočega. Lahko se ponovi "francoska bolezen" z nacionalističnim Jelinčičem, ki bi bil s svojim razkošnim političnim talentom sposoben izkoristiti neodločnost vodilnih kandidatov in se uvrstiti v drugi krog.

Zmagovita formula zato ni preprosta. Na srečanjih vseh kandidatov bo odločala karizmatičnost vsakega posameznika, predvsem pa jasnost njihovih stališč in enostavnost odgovorov. Njihova dosedanja izmikanja in nejasna politična sporočila so logična posledica nepripravljenosti in taktike neposrednih političnih bitk. Pomembna bosta komunikativnost v javnih medijih in neposreden stik z volivci na terenu, toda vedno bolj bosta dobivala veljavo tudi splet in dvosmerna komunikacija z volivci. Razumevanje ekonomije še vedno fascinira ljudi, politični ugled bodo merili s sposobnostjo predsednikovega ugleda v svetu. In navsezadnje imajo volivci radi socialno čuteče predsednike, dobre poznavalce drobnih življenjskih navad in razvad.

Predsednik bo najprej proizvod političnega marketinga, šele potem realna oseba. In prav zato bodo stroški volilne kampanje višji kot kadarkoli doslej. Brez nepotrebnih zadreg bo prav finančni kapital pomembno vplival na rast političnega kapitala treh vodilnih kandidatov. Toda predpisani in omejeni načini financiranja volilne štabe že na začetku vodijo na stranpoti in v prikrivanje informacij. Politika ima vedno svojo ceno. Volitve so samo opomin, da tudi tukaj vlada inflacijska ekonomija.