Za državo ali za prijatelje?

Mesec dni mineva, odkar je dobil novo vodstvo vladni strateški svet za gospodarski razvoj. Po odstopu profesorja z ekonomske fakultete Marjana Senjurja je vodenje telesa, ki je ob svoji vzpostavitvi veljalo za motor reform sedanje vlade, potem ko se te niso začele uresničevati po predvideni poti, pa so ga zapustili praktično vsi prvotni člani, postal Peter Groznik. Ta je sicer v strateški svet prišel oktobra 2006, vse od takrat pa je bil podpredsednik tega organa.

S čim se sicer še ukvarja Groznik? Je asistent na ljubljanski ekonomski fakulteti. Nedavno je bil imenovan za člana nadzornega sveta Telekoma Slovenije, ki je v 100-odstotni državni lasti. Med letoma 2003 in 2004 je bil svetovalec v družbi Mobitel, ki je v prav tako 100-odstotni lasti države. Poleg vsega navedenega pa je zadnja leta primarno zaposlen na pomembni funkciji upravljalca premoženja v holdingu KD Group, eni najpomembnejših investicijskih družb, ki kupuje in prodaja lastniške deleže drugih podjetij. Pogosto z deleži podjetij trguje tudi z državo, kupuje in prodaja pa tudi lastniške deleže podjetij, v katerih ima lastniške deleže država. Včasih kakšen posel izpelje tudi s pomočjo države. KD Group se je recimo leta 2005 pojavil v zgodbi o odprodaji lastniških deležev države v Mercatorju. Izkazalo se je, da je bil posel s še nekaterimi drugimi podjetji dogovorjen na sestanku pri predsedniku vlade Janezu Janši, sestanka pa se je takrat udeležil tudi predsednik uprave KD Group Matjaž Gantar. KD Group je kmalu zatem lastniški delež v Mercatorju zamenjal za lastniški delež v Delu. KD Group in njegovi zaposleni pa so ali so bili z vlado tako ali drugače povezani tudi ob drugih priložnostih. Tudi Gantar je bil denimo član strateškega sveta za gospodarski razvoj. Groznik je v preteklih letih kot svetovalec veliko sodeloval z vlado. Med drugim je predsedoval tudi svetovalni skupini, ki je za vlado pripravila načrt za odprodajo lastniških deležev, ki jih imata v slovenskih podjetjih paradržavna sklada SOD in KAD.

Ali je glede to, da se KD Group ukvarja z investicijami in pogosto trguje tudi z državo, z vidika vlade etično, da uslužbenci tega podetja sedijo v vladnih organih, ki med drugim snujejo tudi odprodajo državnega kapitala zasebnim podjetjem? Ali pa gre v tem primeru vsaj za sum o konfliktu interesov?

Peter Groznik meni, da je to vprašanje sicer umestno, a je obenem prepričan, da njegova funkcija v strateškem svetu ni v koliziji z njegovo zaposlitvijo v KD Group: "Strateški svet ne obravnava posameznih poslovnih projektov, temveč samo podaja svetovalna mnenja na vnaprej določena strateška vprašanja in teme. Tako da v tem primeru nevarnosti za konflikt interesov ne vidim niti je iz izkušenj iz dosedanjega dela skupine nisem zaznal. To vam gotovo lahko potrdijo tudi vsi ostali člani strateškega sveta." Prav tako zavrača domneve, da bi lahko v konfliktu interesov deloval v času, ko je pripravljal načrt za odprodajo deležev SOD in KAD. Kot pravi, je takrat zagovarjal načela pregledne odprodaje deležev, za glavni kriterij pa se je vedno postavila maksimalna prodajna cena. "Načrt je bil s strani vlade sprejet in v celoti javno objavljen. V času dela komisije in po njem sem podpisal izjavo o zaupnosti našega dela in se te izjave tudi dosledno držal. Z lahkoto se preverijo tudi vse transakcije KD skladov (oziroma celotne KD skupine), katerih upravljanje vodim, v času obstoja te skupine in do javne objave rezultatov njenega dela. Ker v Sloveniji za lasten račun ne trgujem, niti moji najbližji ali z mano kakorkoli povezane osebe ne - z veseljem objavim tudi vse svoje transakcije v času delovanja te svetovalne skupine," pravi Groznik.

Komisija za preprečevanje korupcije o tovrstnih primerih gospodarsko-političnih prepletanj doslej še ni dala kakšnega načelnega mnenja."Vseeno pa primeri, v katerih se prepletajo politične in gospodarske funkcije, dokazujejo, kako sofisticirane so lahko povezave, ki lahko vsebujejo tudi morebitni konflikt interesov,“ pravi predsednik komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos.

Denar za znance

Zgornji primer je sicer le eden od mnogih, v katerih bi lahko - vsaj hipotetično - iskali sledi konflikta interesov. Slovenija je namreč tudi zaradi svoje velikosti prepredena s političnimi, ekonomskimi, prijateljskimi in še kakšnimi drugimi povezavami, ki bi jim lahko včasih rekli že "incestna" razmerja. Boštjan Penko, ki je danes član skupine tožilcev, ki se ukvarja z gospodarskim kriminalom, med letoma 2001 in 2004 pa je vodil vladni urad za preprečevanje korupcije, poudarja, da je konflikt interesov pri nas prisoten vsepovsod. Prav zato se mu zdi krivično izpostavljati le nekatere posameznike, ki naj bi bili v konfliktu interesov. "Skoraj ne poznam imenovanja na malo višjem položaju, do katerega ne bi prišlo zaradi politično-ekonomskih ali kakšnih drugačnih povezav. Pri nekaterih je to bolj izpostavljeno, pri nekaterih manj, pri nekaterih je to prikrito, pri nekaterih pa vsem na očeh. Vse je odvisno od tega, kako močni se počutijo ti posamezniki oziroma koliko jim je mar za to, kaj si o njihovem početju mislijo drugi. Je pa stanje pri nas absolutno kritično," pravi Penko.

Kljub temu je v zadnjem času odmevalo kar nekaj zgodb, v katerih so posamezniki, tako ali drugače povezani z državnimi inštitucijami, nastopali v več vlogah in so zato vsaj domnevno delovali v svojo korist ali korist koga drugega. Največkrat gre za razdeljevanje proračunskega denarja. Enega odmevnejših primerov so denimo „zakuhali“ na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, kjer so se odločili, da na enem največjih razpisov za vzpostavitev znanstvenih centrov, vrednem 360.000 evrov, sredstva namesto tradicionalnim znanstvenim ustanovam ali združenjem z znanstveno tradicijo na presenečenje mnogih podelijo zavodom, ki so povezani z mariborsko in ljubljansko nadškofijo, in društvu, ki ima politično navezo na trenutno oblast. Denar je denimo dobilo društvo, v katerem je še vedno aktivna Eda Okretič Salmič, ki je zaposlena v kabinetu ministra Zupana. Denar je dobilo tudi Združenje študentov in izobražencev, ki je že od leta 2005 velik porabnik sredstev za promocijo znanosti, sicer pa je tesno povezano s sedanjo vodjo kabineta ministra Zupana Ido Praček. Minister Jure Zupan je ponavljal, da komisija, v kateri so sedeli njegovi najbližji sodelavci, ni izigrala razpisa, a je tega na koncu vseeno razveljavil. Prav na dan, ko se je posipal s pepelom, pa je ena od „znanstvenih“ ustanov z Zupanovega razpisa, Frančiškanski družinski inštitut, že dobila nova sredstva s strani države, tokrat na razpisu Znanje za varnost in mir.

Še en primer nenavadnega financiranja je pred dnevi odkril dnevnik Finance. Agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) je odobrila 33.383 evrov državne pomoči projektu upokojene onkologinje Berte Jereb, sicer tudi znane in aktivne članice SLS. To ne bi bilo problematično, če ne bi bil tudi direktor ARRS Franci Demšar član iste stranke in se če ne bi projekt Jerebove na prvem ocenjevanju uvrstil v spodnjo, najslabše ocenjeno petino projektov. A na koncu je denar dobila Jerebova, nekateri bolje ocenjeni pa so ostali brez državne pomoči.

Nedavno so veliko prahu dvigovala tudi sredstva, ki jih je od države dobila založba Slovenska matica. Glavni urednik in tajnik založbe, književnik Drago Jančar, je obenem tudi član nacionalnega sveta za kulturo, ki sprejema smernice slovenske kulturne politike. Že zgolj zato bi se lahko vprašali, ali je Jančar pri opravljanju obeh funkcij v konfliktu interesov. Res pa je, da bi si lahko podobno vprašanje zastavili tudi o drugih članih nacionalnega sveta za kulturo. Zakaj torej izpostavljamo le Jančarja? Zato ker je Slovenska matica letos sredstva prejela na zelo nenavaden način. Slovenska matica je letos ostala brez državnih sredstev iz programskega razpisa za obdobje 2007-2009 - preprosto zato, ker jo je Jančar pozabil prijaviti na razpis. Ostal jim je popravni izpit. Prijavili bi se lahko na tako imenovani projektni razpis ministrstva za kulturo. Tokrat jim je pravočasno uspelo oddati 14 prijav, vendar pa jih je bilo 11 zavrnjenih zaradi formalnih napak pri izpolnjevanju (prosili so za previsoka sredstva). Matica je torej tudi v drugo po lastni krivdi ostala brez večine državnih sredstev. A na koncu so vseeno dobili vsa želena sredstva. Minister za kulturo Vasko Simoniti jim je namreč mimo vseh razpisov, iz tako imenovane ministrove postavke, iz katere po lastni presoji deli kulturni denar, odobril skoraj 110.000 evrov državnih sredstev. Minister sicer v svojem osebnem fondu ni imel toliko denarja. Kaj je torej storil? Odločil se je, da na razpisu, na katerega se je neuspešno prijavila Matica, ne bo razdelil vseh sredstev. Del teh sredstev je tako zadržal - to mu omogoča nedavno sprejeta zakonodaja - in prenesel v svoj osebni fond. Nato pa jih je namenil Slovenski matici. Minister je s tem na račun Matice, ki jo vodi član nacionalnega sveta za kulturo, ki je obenem tudi blizu sedanji oblasti, oškodoval založbe, ki so se pravočasno in pravilno prijavile na razpis.

Jančar in Simoniti zatrjujeta, da nista storila nič spornega. S primerom pa se zdaj ukvarja komisija za preprečevanje korupcije. „Za zdaj lahko rečem le, da kodeks ravnanja javnih uslužbencev, ki naj bi veljal tudi za ministre, enači dejanski konflikt interesov in navidezni konflikt interesov. Sporno je torej že zgolj to, da se znajde nekdo v navidezno konfliktni situaciji,“ pravi predsednik komisije za preprečevanje korupcije.

Lastnik in direktor ajdovskega podjetja Pipistrel Ivo Boscarol pa je, kot kaže, nedavno sam ugotovil, da se je najverjetneje znašel v konfliktni situaciji. Podjetje Pipistrel, ki proizvaja ultralahka letala, je namreč v šestih letih pred nastopom nove oblasti prejelo skupno 24.066 evrov državne pomoči, po nastopu sedanje vlade pa se je državna pomoč temu podjetju zvišala za kar 58-krat oziroma na skupno okoli 1.200.000 evrov. Razlika je res očitna in kliče po pojasnilih že sama po sebi. Še bolj pa zato, ker je Boscarol glavni konstruktor volilne kampanje morebitnega novega predsednika republike Lojzeta Peterleta, prvopodpisani pod Listo za Slovenijo, ki ga bo kandidirala na jesenskih volitvah, in član vladnega strateškega sveta za gospodarstvo. Poleg tega gre za pomembno višino sredstev za podjetje Pipistrel, saj so bili celotni prihodki podjetja v letu 2006 2,7 milijona evrov. Boscarol se je, tik preden bi moral z državo podpisati pogodbo o prejemu sredstev v višini okoli 600.000 evrov, odločil, da odstopi od razpisne prijave. To je sicer storil šele po poizvedovanju novinarjev.

Nedefinirani strokovnjaki

Do konflikta interesov še zdaleč ne prihaja le pri deljenju državnega denarja. Kombinacija primernih funkcij lahko prinese tudi druge ugodnosti. Član strokovnega sveta za visoko šolstvo Peter Jambrek je denimo v času, ko je predsedoval temu organu, poskrbel, da mu je prav ta inštitucija omogočila ustanovitev še ene zasebne fakultete. Glasovanja se je sicer vzdržal, a dejstvo je, da mu je ustanovitev druge zasebne fakultete omogočil „njegov“ svet. Sicer pa je Jambrek, tokrat že kot lastnik dveh zasebnih fakultet, skupaj s Tonetom Jerovškom in Gorazdom Trpinom, ki sodelujeta z njegovima zasebnima fakultetama, spisal tudi zakon o visokem šolstvu, ki med drugim na novo definira financiranje zasebnih univerz. In 49.073 evrov vredno nalogo jim je zaupal minister Zupan, ki v tem ni videl kolizije interesov. Besedilo zakona je evidentno napisano tako, da bodo imele korist od njega zasebne univerze.

„Prav to je eden ključnih problemov. V državnih inštitucijah trenutno konflikt interesov zakonsko opredeljuje le zakon o javnih uslužbencih. Obstaja tudi kodeks ravnanja javnih uslužbencev, kjer v uvodu piše, da ga bo vlada, ki ga je sprejela, uporabljala tudi za ministre in druge funkcionarje. Jambrek pa ni ne javni uslužbenec ne funkcionar, temveč v odnosu do vladnih inštitucij nastopa v vlogi strokovnjaka. Ko je kot predsednik strokovnega sveta za visoko šolstvo ustanavljal svojo fakulteto, tako preprosto ni bilo predpisa, na katerega bi lahko obesili njegov konflikt interesov,“ pravi predsednik komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos. Zato ne preseneča, da na ministrstvu za javno upravo pravijo, da primerov, kakšni so Groznikov, Jančarjev ali Jambrekov, ne komentirajo. Prepričani pa so, da je mogoče omenjene primere gledati tudi z drugega zornega kota. „V Sloveniji obstaja določeno število strokovnjakov z različnih strokovnih področij, ki sodelujejo v svetovalnih organih državnih institucij. Z vidika enakopravnosti pred zakonom bi bila po našem mnenju sporna ureditev, po kateri ti strokovnjaki kljub izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev ne bi mogli biti prejemniki sredstev zgolj zaradi svojega sodelovanja v svetovalnih organih.“

A pozornost kljub temu ne bi bila odveč. Na videz „nedolžna“ navzkrižja interesov imajo namreč lahko nepredvidljive posledice. Spomnimo se samo primera Simič. Davčni inšpektor Đorđe Perić se je odločil opraviti inšpekcijski nadzor v podjetju Partner Fin, ki ga vodi Domen Zavrl, nekdanji čudežni deček, ki je pred parlamentarnimi volitvami sodeloval pri pripravi programa za Strateški svet SDS. Podjetje je namreč zahtevalo, da mu država povrne kar 447.000 evrov plačanega DDV-ja. Perić je ugotovil nepravilnosti, zato je zoper Zavrla spisal kazensko ovadbo. Zaradi tega pa mu je generalni direktor Davčne uprave RS (DURS) Ivan Simič izročil odpoved delovnega razmerja. Nadzor je sicer pokazal, da Simič s tem, ko je inšpektorja vrgel na cesto, ni ravnal prav. Izkazalo pa se je tudi, da je podjetju Partner Fin svetovalo podjetje Simič & partnerji, katerega lastnik je generalni direktor DURS. Medtem ko vladne inštitucije niso želele prepoznati Simičevega spornega ravnanja, je komisija za preprečevanje korupcije v svojem načelnem mnenju zapisala, da ravnanje „uradne osebe, ki nedovoljeno vpliva na podrejeno uradno osebo, da ta v uradnem postopku stori ali opusti določeno dejanje na način, ki privede do izboljšanja položaja stranke v tem postopku, ustreza definiciji korupcije“.

Rešitev?

Zakaj se vladne inštitucije in posamezniki, ki tako ali drugače sodelujejo z vlado, dosledneje ne izogibajo takšnim situacijam? Sedanja vlada je navsezadnje pred volitvami ostro obsojala korupcijo. Njeni ministri in funkcionarji so ob začetku mandata pompozno podpisali tudi poseben etični kodeks, ki ga je pripravil minister za javno upravo Gregor Virant. Vse bolj se zdi, da je bilo poudarjanje etičnih standardov le maska, saj so kodeks doslej kljub številnim evidentiranim primerom neetičnega ravnanja ministrov in funkcionarjev v praksi uporabili le enkrat: ko se je želel premier Janša znebiti ministra Janeza Drobniča.

Po Kosovem mnenju bi se konfliktu interesov lažje izognili, če bi sprejeli zakon o integriteti v javnem sektorju, ki ga je pripravila njegova komisija in ki ga je poslala poslancem, zdaj pa je v parlamentarni proceduri. V njem je namreč spisano posebno poglavje o nasprotju interesov, kjer so v zakonodajo prvič uvedli tudi formulacijo, da ni sporno le dejansko nasprotje interesov, temveč tudi vsako možno nasprotje interesov. V zakonu so tudi predlagali, da bi dejanja vsakogar, ki bi se znašel v konfliktu interesov, takoj razglasili za nična. Vprašanje pa je, ali bodo poslanci vladajočih strank, ki so želeli razpustiti Kosovo komisijo, a jih je pri tem ustavilo ustavno sodišče, pripravljeni podpreti ta zakon.

Tožilec Boštjan Penko je prepričan, da zgolj zakonodaja ne bo rešila situacije: „Ni namreč inštrumenta, ki bi nadomestil osebnostno etiko oziroma zrelost, da se nekaterih stvari pač ne sme početi, ker se s tem ustvarjajo plodna tla za korupcijo. V skandinavskih državah recimo nimajo zakonov s tega področja, pa vendar se bo vsak politik ali gospodarstvenik, če bo le začutil, da bi bilo njegovo ravnanje lahko etično sporno v očeh drugih, izločil iz situacije. V tranzicijskih državah, ki so na lestvici Transparency International v družbi Slovenije, pa sprejemajo zakone po tekočem traku, v resnici pa se jih nihče ne namerava držati. Samo garniture se menjajo in z vsako novo oblastjo se mreže ekonomsko-političnih povezav prepletejo, prenovijo, utrdijo.“