Gverilci poslovnega boja

Slovenski ljudski kapitalizem, ki ga je zasejalo tranzicijsko lastninjenje družbene lastnine, se v tretjem krogu kratke privatizacijske sage dokončno poslavlja. Lastništvo se koncentrira v rokah nove finančne in poslovne oligarhije, delniške družbe se vse bolj zapirajo in umikajo iz obeh delov borznega trgovanja, mali delničarji pa so povsod izrinjeni. Postsocialistična prvotna akumulacija kapitala tako končuje enega svojih zadnjih krogov. Političnoekonomski cikel dokazuje novo mreženje političnih in ekonomskih interesov. V predvolilnem letu cene delnic že odslikavajo visoka pričakovanja političnoekonomskih sprememb.

Spremembe na kapitalskih trgih in v korporativnih lastniških strukturah so v zadnjih dveh letih dodobra premešale podobo slovenskega kapitalizma. Političnoekonomska zgodba ni posebno zapletena. Zamenjava politične oblasti je leta 2005 najprej pretresla trg vodilnih menedžerjev. Metode zamenjav so bile kljub različnim razlagam in povodom razmeroma podobne. To so počele tudi prejšnje, levosredinske oblasti, le da je bila tokrat koncentracija sprememb večja in bolj prozorna. Nova politična oblast je preprosto najprej želela razbiti političnoekonomsko interesno mrežo politikov in menedžerjev, ki naj bi se spletla v preteklosti, in jo je nazadnje fantazmagorično utelešal Kučanov povsem ponesrečeni politični projekt s Forumom 21.

Drugi korak razbitja starih korporativnih mrež naj bi bila odprodaja državnega premoženja. Tokrat je bil osrednja politična tarča trg kapitala. Toda v nasprotju s posegom na menedžerskem trgu so bile tukaj ekonomske spremembe politično veliko manj obvladljive. Državna napoved prodaje deležev je sprožila nakupne interese, od resnih poslovnih strategij glede koncentracije kapitala podjetij do špekulantskega navdušenja velikih in malih igralcev na trgu kapitala. Borzne cene so leta 2006 zaradi presežnega povpraševanja eksplodirale, v ozadju pa so se z novo centralizacijo in koncentracijo kapitala začeli formirati različne poslovne mreže in pomembni obrambni menedžerski prevzemi.

Politika je spremembe na menedžerskem trgu izpeljala sistematično in legalistično, na kapitalskem trgu pa je ponudila stihijske privatizacijske modele, ki so spodbudili strateške in špekulativne reakcije. Razmeroma grob in nepotreben poseg na menedžerski trg je pri menedžerjih sprožil negotovost in strah, odprtje kapitalskega trga pa je spodbudilo nove lastniške priložnosti. Če povežemo oboje, pridemo do tretje rešitve, odločilnih sprememb na političnoekonomskem trgu. Na političnoekonomskem trgu reorganizirane menedžerske elite trgujejo s kapitalskimi deleži, da bi prerazdelile poslovno in politično moč ter nazadnje vplivale na spremembo oblasti. To je svet novega menedžerskega kapitalizma, kjer stopajo v ospredje menedžerski odkupi, od Mermalovega v BTC-ju do Kordeževega v Merkurju. Tu dobivajo moč veliki finančni holdingi, kot so Laško, Istrabenz, NFD, novi nosilci korporativnega finančnega kapitalizma. Toda na političnoekonomskem trgu ne nastopa zgolj konkurenca med različnimi poslovnimi skupinami, temveč gre za temeljni interesni spopad med poslovnimi in političnimi elitami, spopad za končno prevlado ekonomije nad politiko. Marx se paradoksalno skozi okno ponovno vrača v središče analitične paradigme.

Na političnoekonomskem trgu se dejansko trguje z močjo, gonilni kolesi sprememb pa sta spopad interesov in boj za prevzem novih finančnih, poslovnih, informacijskih in komunikacijskih mrež. Najpomembnejši cilj tega trgovanja je oblikovanje monopolnega položaja nad javnim prostorom, produkcijo ideologije, ki jo zaradi središčnega pomena marketinga potrebujeta oba, biznis in tudi politika. Z vidika teorije političnoekonomskih ciklov politiki potrebujejo poslovni svet, da jim pomaga podjetniško razvijati razvojne projekte, dobre ekonomske razmere pa privabljajo politične glasove in omogočajo volilne zmage. Na drugi strani zlasti finančni kapital potrebuje vzvode politične moči, da bi lažje oblikoval kartelne povezave, zmanjšal ostrino nadzora in povečal legitimnost koncentracije in centralizacije kapitala. Na političnoekonomskem trgu moč prehaja med lastniki in v Sloveniji, podobno kot v drugih postkapitalističnih državah, zmaguje nova netokracija nad starimi vzvodi in nosilci tradicionalne politike. Janševa usodna napaka je bila, da je s svojim političnim inženiringom na trgu kapitala ta evolutivni proces pospešil, da je omogočil hitrejšo mutacijo novega družbenega mema, če govorimo v jeziku političnoekonomskega darvinizma in sociobiologizma.

V teh procesih se sedanja politična oblast, pa tudi opozicija vse bolj izgubljata. Razmerja med kapitalom in politiko se spreminjajo. Dejstvo je, da globalizacija, sekularizacija in pluralizacija spreminjajo družbeno paradigmo in da poslovne elite najbolje razumejo te spremembe in jih hitreje obvladujejo. Prihodnji politični zmagovalci bodo obvladovalci mrež, kamor vključujemo ne samo poslovne ali politične mreže, temveč tudi omrežja potrošnikov in civilne družbe. Poslovne elite in finančna oligarhija bodo v prihodnjih letih postavljale pravila, ki se jim bodo prilagajale politične strukture, ne nasprotno. To ne pomeni zloma politike, je pa konec tradicionalne tranzicijske prevlade politike nad ekonomijo.

V ZDA so po aferi Enron želeli spremeniti korporativno podobo Amerike s Sarbanes-Oxleyjevim zakonom (SOX) o nadzoru omrežij sodobnega finančnega kapitalizma. EU je kasneje to storila s svojimi direktivami. Toda po petih letih je že jasno, da centralizacija regulacije in poostren nadzor politike nad biznisom nista prinesla odrešujočih rešitev. Še slabše je v državah, kjer vlada napol divji kapitalski zahod, brez pravih nadzornih mehanizmov in resnih finančnih revizij. Slovenija se je ob koncu postsocialistične lastninske tranzicije znašla v zagatah ravno zaradi tega primanjkljaja.

Vladni politični inženiring se v zadnjem obdobju vse bolj spreminja v političnoekonomski kaos, kjer so največ pridobile nove poslovne elite in izgubili tradicionalni politiki. Namesto slavnih premikov na široki politični fronti se zmaga nagiba h gverilcem poslovnega boja. Kakšna ironija usode. Vse kaže, da bodo v tej novi vojni spet zmagali partizani.