Razglašena opera

Po ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in agenciji za raziskovalno dejavnost je svojo domnevno korupcijsko afero doživela tudi ljubljanska Opera. Ta je spomladi po številnih zapletih le dočakala začetek že dolgo napovedovane obnove, kot kaže, pa pri njej v dvojni vlogi nastopa svetovalec ministra za kulturo Vaska Simonitija. Časopis Dnevnik je namreč razkril, da je Tadej Veber, ki ga minister plačuje za svetovanje pri projektih obnove Opere in Moderne galerije, za kar bo dobil 31.000 evrov, hkrati zaposlen pri enem od podizvajalcev pri obnovi Opere, v podjetju Gradis - Biro za projektiranje Maribor. Še več, sodni register ga navaja celo kot enega od ustanoviteljev podjetja. Zgodba se zdi toliko bolj sporna, ker je prav Veber sodeloval pri izbiri izvajalca obnove Opere. Takrat sta se s skupno ponudbo v višini 3,505 milijona evrov z DDV najbolje odrezali podjetji Vegrad in SCT; ti pa sta nato za podizvajalca najeli Vebrovo podjetje Gradis BP.

Ministrstvo za kulturo in Tadej Veber razkritja doslej še nista komentirala. Predsednik komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos pa je povedal, da se bo komisija s primerom ukvarjala že v torek, njene ugotovitve pa naj bi bile znane v mesecu dni.

Dolgotrajna obnova

Zapletom, ki spremljajo obnovo ljubljanske Opere, ni videti konca. Stavba nekdanjega deželnega gledališča, v katerem domuje SNG Opera in balet Ljubljana in ki so jo začeli prenavljati spomladi, obnovitvena dela pa naj bi bila končana čez dve leti, je sicer že leta kazala klavrno podobo. Čeprav mnogi še danes menijo, da bi bilo bolj smiselno zgraditi novo operno hišo, staro pa napolniti z drugimi kulturnimi prireditvami, je bil že leta 1998 kot najboljši sprejet predlog arhitektov Jurija Kobeta in Marjana Zupanca, ki je predvidel velik prizidek na hrbtni strani Opere, s čimer naj bi izboljšali delovne razmere ansambla, poglobili in tehnično posodobili oder ter povečali spremljajoče prostore. Mnoge je ob tem skrbelo (in jih še vedno skrbi), ali bo izbrana rešitev res odpravila vsa žgoča vprašanja, še zlasti, ali bo odpravila zelo slabo akustiko v dvorani, kar bi bilo mogoče storiti le z nekajmetrskim dvigom stropa dvorane, tega pa obnova ni predvidela.

A potem se obnova opere ni in ni začela. Tudi pod sedanjim kulturnim ministrom ne. Na kulturnem ministrstvu so se medtem tudi odločili, da bodo investicijo razdelili na več delov, zaradi česar je bilo potrebnih več sklopov javnih razpisov, posledično več možnih ugovorov, revizij in drugih postopkov, s tem pa se investicija, ki bi morala biti izvršena v najkrajšem možnem času, lahko še bolj zaplete in po nepotrebnem zavleče, obenem pa tudi podraži. "Takšna odločitev je bila v okoliščinah, ko gledališče nima urejenih pogojev za delovanje v času gradnje, še posebej nerazumna, in bo povzročila tudi veliko nematerialno škodo," opozarja nekdanji direktor SNG OB Ljubljana Borut Smrekar, ki se ne spomni primera, kjer bi se prenove glasbenega gledališča lotili tako brezglavo. "Drugo pomenljivo dejstvo pa je bilo sistematično odstranjevanje ljudi, ki so operno investicijo in potrebe ustanove dobro poznali, s projekta. Da pa je celotna investicija glede na njeno vsebino in izvedbo skrajno vprašljiva oziroma prej v korist gradbenih podjetij kot kulture, sem že večkrat javno opozoril," pravi Smrekar, ki je položaj prvega moža Opere zapustil pred dvema letoma.

Padec dejavnosti

V tistem času je namreč sodelavec ministra Simonitija Lovrenc Blaž Arnič, sicer tudi nekdanji umetniški vodja ljubljanske Opere, spisal interno poročilo, v katerem je ugotavljal, da naj bi bilo stanje v tej hiši katastrofalno. Delovne razmere v razpadajoči zgradbi z zastarelo opremo naj bi bili nevzdržne, angažirani solisti naj ne bi dosegali ustrezne kakovosti, orkester naj bi bil kadrovsko nezadostno zaseden, glasovne kvalitete zbora vprašljive ... Ocenil je tudi, da naj bi bilo na programu preveč del izven železnega repertoarja, da naj bi bili odnosi med vodstvom in zaposlenimi slabi, vodenje ustanove pa slabo in nestrokovno, poleg tega naj bi se nad Opero zgrnili hudi očitki o umetniškem in repertoarnem padcu ustanove v letih od 1998 do 2005. Na podlagi teh ugotovitev je Arnič predlagal - kot se je izrazil sam - "nekrivdno politično razrešitev ravnatelja, strokovnega sveta in sveta zavoda".

Čeprav je takratni direktor Smrekar trdil, da so Arničeve ocene pavšalne, da niso opremljene z dejstvi in da gre za zlorabljanje "umetniškega ansambla kot sredstva v političnem obračunavanju visokih uradnikov ministrstva za kulturo z vodstvom zavoda", je moral kmalu zatem s položaja. Vendar pa se je to zgodilo, še preden je ministrstvo sploh začelo uresničevati Arničev načrt, saj je sodišče ugotovilo postopkovne napake pri njegovem imenovanju. Potem se je še svet zavoda odločil za kolektivni odstop in Opera je dobila povsem novo vodstvo. Na javnem razpisu za novega direktorja je bil v tekmi med Smrekarjem in Kristijanom Ukmarjem, nekdanjim direktorjem Opere in donedavnim sindikalnim zaupnikom Glose, izbran slednji. Eden od članov novega sveta zavoda pa je postal ministrov svetovalec Arnič, s čimer naj bi si pravzaprav zagotovil odločilen vpliv in nadzor nad ljubljansko Opero. Njegov vpliv pa naj bi segal tudi v druge glasbene ustanove. Prav zato, ker je Arnič povezan s številnimi kulturnimi institucijami, je pogosto slišati očitke, da naj bi pri tem deloval predvsem v lastnem interesu.

So se razmere danes, dve leti zatem, ko je ministrstvo prevetrilo ljubljanski Opero, izboljšale? Statistika tega ne dokazuje. V zgolj dveh sezonah so število opernih predstav zmanjšali za kar tri četrtine, število koncertnih izvedb oper je padlo za več kot polovico, število izvedenih opernih naslovov se je zmanjšalo za polovico, prav tako število opernih premier, delež oper z železnega repertoarja v celotnem programu pa je ostal nespremenjen.

Kaznovani solisti?

Vse bolj napeti pa naj bi postajali odnosi v sami SNG Opera in balet Ljubljana. Čeprav je v ljubljanski Operi tudi v preteklosti že prihajalo do trenj med vodstvom in zaposlenimi, je slišati, da razmere še nikoli niso bile tako zaostrene. To najverjetneje dokazuje tudi anonimno pismo, ki je v minulih dneh razkrilo, da naj bi se v nemilosti direktorja Opere znašlo osem opernih solistov, ki predstavljajo kar tretjino vseh opernih solistov te institucije. Med njimi naj bi bila tudi altistka Mirjam Kalin in tenorist Branko Robinšak. Osmerici naj bi grozil disciplinski postopek, in sicer zato, ker naj bi izdali poslovno skrivnost. Menda naj bi bilo sporno, da naj bi drugim povedali, da so imeli nedavno sestanek z lastnim direktorjem.

Za kaj pravzaprav gre? Ljubljanski operni solisti so že dlje časa zelo nezadovoljni z razmerami v Operi, zato se je osmerica v začetku julija sestala z direktorjem Ukmarjem. Opozorili so ga recimo na nevzdržne razmere pri študiju opere Knez Igor, ki so jo ustvarjali skupaj z Mariborčani in kjer se dirigent recimo ni udeležil režijskih vaj, kar je vplivalo na kvaliteto nastopov, le nekaj dni pred premiero je z nekaterimi solisti, ki so tudi sodelovali pri koprodukciji, odšel celo na gostovanje, poleg tega pa so imeli prednost pred njimi ukrajinski solisti, s katerimi naj bi se, ne da bi upoštevali ljubljansko operno hišo, že predhodno dogovorili za sodelovanje ... Sami pa so se medtem počutili kot drugo- ali celo tretjerazredni solisti. Mimogrede, angažmaji tujcev v slovenskih opernih produkcijah tudi sicer postajajo vse večji problem, saj so med njimi ogromne kakovostne razlike, njihovi nastopi pa so pogosto tudi podprti z obilnimi honorarji. Številke so sicer skrivnost, po naših informacijah pa naj bi bolj ali manj povprečni tuji izvajalci, ki naj bi jih forsirali kulturni lobisti, za vsak nastop dobili tudi po 5000 evrov, seveda na račun davkoplačevalcev, temu pa bi morali prišteti še njihovo nekajmesečno bivanje v hotelih, ki jih prav tako časti država. In ker so gostovanja tujih solistov na naših odrih vse pogostejša, domača operna špica pa medtem ostaja brez dela, čeprav za to delo prejema osebni dohodek, pravzaprav ni presenetljivo, da je tema prišla na dan tudi na sestanku ljubljanskih solistov z direktorjem Ukmarjem. Solisti so ga tako opozorili, da bi morala ljubljanska Opera maksimalno izkoriščati lastne soliste in da bi moral Ukmar kot direktor zaščititi njihove interese. Nezadovoljni so bili tudi, ker v začetku julija kljub bližajoči se novi sezoni niti solisti niti zbor še vedno niso bili seznanjeni z zasedbami, premierami in termini predstav za prihodnjo sezono, čeprav učenje posameznih oper traja tudi nekaj mesecev.

Direktor Ukmar je na sestanku pojasnil, da je bil študij opere Knez Igor res problematičen, da je dirigent kršil vse pogodbe in da se kaj takšnega ne sme več ponoviti, obenem pa je zatrdil, da sam ni mogel storiti več, kot je. Repertoarje naj bi v prihodnje sestavili tako, da bodo „domači pevci karseda zasedeni“, gledali naj bi tudi na to, „da se uporabi najprej domače pevce“. Obenem je izpostavil problem koprodukcij, ki naj bi jih v prihodnje še naprej izvajali skupaj z mariborsko Opero, ki naj bi bila, kar se financ tiče, zelo kolegialna, medtem ko naj bi se izogibali koprodukcijam s Cankarjevim domom, „ker hočejo služiti na račun ljubljanske opere“.

Na podlagi sestanka je z vednostjo direktorja nastal zapisnik. Ta pa je prišel potem v roke direktorju Cankarjevega doma Mitji Rotovniku in ga povsem razbesnel, zato je pisno odgovoril na Ukmarjeve očitke. Rotovnik je zapisal, da bo moral Ukmar „samokritično priznati, da ni kos nalogi, ki mu je bila poverjena“, saj „nikoli ni odgovoren za nič, za vse so krivi drugi. Ima se za idealnega direktorja, dejstvo pa je, da je sam 'zamočil' večino zadev, ki so bile predmet vaše kritične obravnave“. Kot je še zapisal Rotovnik, naj bi bila odločitev o prekinitvi koprodukcij s Cankarjevim domom za Opero škodljiva, ker jo bodo v tem primeru poslej obravnavali enako kot vse druge na trgu, Cankarjevemu domu pa bo pripadel del dohodka od prodanih vstopnic.

Direktor Opere naj bi potem, ko je izvedel, da je Rotovnik seznanjen s pogovorom, ki ga je imel julija z opernimi solisti, osmerici zagrozil z disciplinskim postopkom. Postopki doslej sicer niso bili sproženi.

V ljubljanski Operi smo želeli preveriti, ali naj bi solistom res grozil disciplinski postopek in zakaj, vendar so nam povedali, da so vsi odgovorni, ki bi lahko odgovorili na vprašanja, na dopustu. Ljubljanski operni solisti, ki o zapletu ne želijo govoriti javno, pa naj bi neomajno stali za trditvami iz zapisnika. "To, na kar smo opozorili na sestanku z direktorjem, je bila moralna dolžnost slovenskih opernih solistov, ki smo odgovorni do publike in davkoplačevalskega denarja. Ljubljanska Opera ima zelo dober ansambel in škoda se mi zdi, da se tako ravna z nami. Poleg tega smo v preteklosti vsaj vedeli, kakšen je plan, kdaj so predstave, kdo je zaseden. Zaradi tega, kar se dogaja, smo predvsem živčni. Operni pevci pa potrebujemo miren želodec,“ nam je povedal eden od zaposlenih v ljubljanski Operi, ki ni želel razkriti svoje identitete.

Posledice?

Kaj vsi ti zapleti, od primerov konflikta interesov do zmanjšane produkcije in sporov v kolektivu, pomenijo za slovenski operni prostor? Nekdanji ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana Smrekar meni, da so razmere primerljive s tistimi, s katerimi se trenutno sooča slovenski film: „Področje glasbe in glasbenega gledališča obvladuje sekretar Arnič, ki je pred leti s svojim umetniškim vodenjem Opere že doživel popoln debakel. Minister Simoniti pa je očitno ocenil, da bi to kazalo še temeljiteje in v večjih razsežnostih ponoviti. V bistvu gre (kot pri filmu) za razpad dejavnosti, ki bo po mojem mnenju imel dolgoročno težko popravljive posledice za glasbeno gledališče, še zlasti pa za domačo glasbeno gledališko ustvarjalnost in poustvarjalnost.“

Tudi drugi poznavalci se strinjajo, da se operna dejavnost krči, s tem pa odmira vrsta spremljevalnih dejavnosti, ki so nujno potrebne za kvalitetno produkcijo in uspešno delovanje gledališča. Ponovna oživitev teh dejavnosti, zlasti v kadrovskem smislu, bi lahko trajala dolga leta, ker pa se bo operna investicija v Ljubljani očitno še dolgo vlekla, kakšnih skorajšnjih rešitev ni na vidiku. Bojazen, da bi se v ljubljanski Operi ponovila kritična sezona 1997/98, ki velja za dno zadnjih desetletij, ali da bi šla situacija še navzdol, se zdi zato toliko večja.