Posebneži, blazneži, klovni in preračunljivci

Strokovnjaki menijo, da so klovnovski, odštekani, nori in luzerski predsedniški kandidati, katerih poplava nas je zajela v zadnjih dneh, pravzaprav napaka sistema, ki jih do neke točke spusti mimo, skoraj do cilja. Morda je bil izvirni greh storjen v trenutku, ko je naša mlada, še nerojena država dobila priložnost, da se pokaže kot res demokratična, takšna, ki daje možnost prav vsem. Je pa res, da je bila funkcija predsednika, zaradi Demosove paranoje pred takrat najpopularnejšim Slovencem Milanom Kučanom, že od samega začetka devalvirana in zreducirana na protokolarne dogodke. To je po drugi strani postal nekakšen varnostni mehanizem. Če je namreč funkcija predsednika zastavljena tako, da lahko kandidira vsak, potem tudi zmaga lahko vsak.

Že na prvih svobodnih predsedniških volitvah v Sloveniji leta 1990 smo dobili neobičajnega kandidata. To je bil Ivan Kramberger, izumitelj, lastnik opice, govornik s Prešernovega trga v Ljubljani in dobri človek iz Negove, kot se je poimenoval. Mali človek, ki je obogatel v tujini, a ga bogastvo ni spremenilo, saj se je še naprej zavzemal za male ljudi. Večina volivcev se je nasmihala, novinarji so se norčevali, a neodvisni kandidat z dolgimi lasmi in obveznim klobukom je vseeno dobil skoraj 20 odstotkov glasov. Od tistih časov, kljub temu da so Krambergerja čez dve leti ustrelili, vsake predsedniške, delno pa tudi parlamentarne ali lokalne volitve postrežejo s slovenskimi posebneži. Tudi tokrat se jih v predtekmovanju kar nekaj poteguje za podpise, ki bi jim omogočali nastop v sklepnem delu, četudi bo to zelo težko. Razlika med tremi najpomembnejšimi "strankarskimi" kandidati, Lojzetom Peterletom (desnica), Danilom Türkom (SD, Desus, Zares) in Mitjem Gasparijem (LDS), ter ostalimi kandidati je namreč prevelika, da bi imeli posebneži vsaj trohico upanja. Seveda pa to še ne pomeni, da trije omenjeni favoriti za zmago ne bodo pripravljeni početi marsikatere bedarije. Prav tako med posebneže ne bomo uvrščali kandidatke Elene Pečarič, saj je njena kandidatura posledica sporov med YHD - Društvom za teorijo in kulturo hendikepa, in FIHO - Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij. Strokovnjaki so v njenem primeru enotni: njena kandidatura bo preostale kandidate prisilila, da se bodo spoštljivo vedli do invalidov, kar je za predvolilna soočenja lahko samo pozitivno. Kljub temu je osem obravnavanih posebnežev, ki sicer nimajo nobenih možnosti, ampak jih bolj kot kaj drugega zanimata šov in samopromocija, lep razlog za zapis o volitvah 2007.

Krambergerjeva dediščina

Zdi se, da opisu najbolj znanega slovenskega političnega posebneža najbolj ustrezata Artur Štern in Marjan Beranič. Artur Štern, ki se bo po Sloveniji, v upanju, da zbere pet tisoč podpisov, ki naj ga lansirajo v glavno tekmovanje in na volilne lističe, (morda) vozil s starinskim hroščem. Strokovnjaki ga takole na hitro ocenjujejo kot skoraj bolestno narcisoidnega, a hkrati dovolj inteligentnega kandidata, ki prepoznava svoje kvalitete in bo znal poskrbeti za šov. Na žalost njegove zgodbe že nekaj let ni več, zato računa na tiste, ki se ga bodo spomnili iz "zvezdniških časov". Da gre za citiranje Krambergerjeve strategije, pa govori tudi podatek, da Štern računa na to, da ga bodo ustrelili, in da namiguje na to, da so ga že pretepli. Tudi sama zgodba o atentatu nanj je precej narcisoidna, saj je jasno, da nobenemu v Sloveniji ne more biti v napoto. Štern je mož, ki ne ve preveč. Morda je kandidatura blef v najbolj čisti obliki, vrnitev v javnost, da bi ga spet povabili pisati kolumne - verjetno o seksu, drugače ni mogoče razumeti njegove naveze z Jasmino, notorično striptizeto iz Big Brotherja. Njegov najljubši komad je Hotel California, najraje se hrani s pico. Po poklicu je metabiolog, uradno doktor biološke znanosti. Včasih kaj malega napiše, čuva in hrani svoje mačke, druži se s prijatelji, pije in se veseli življenja. Če slučajno ne bo postal predsednik, se bo usedel s prijateljem pod trto in bosta razmišljala, zrla v prihodnost. Itak ga bodo pa prej ustrelili, kot meni sam, še preden bo karkoli povedal. Na volitvah namreč „zmagajo tisti z največ denarja in ne tisti z najboljšim programom“. Če bo karkoli dosegel, in možno je, kot meni sam, da bo, bo začel delati zgodbo, ki ne bo imela zveze s politiko. Štern med drugim misli, da je kakor Gandi. Verjame, da če govoriš resnico, te ustrelijo. V teorijo zarote pa ne verjame. V zaporu še ni bil razen pri vojakih, nikoli še ni bil bolan. Geslo: "Ukinite politiko! We don't want politics! Nočemo politike!" Res izvirno. Podobno, kot je izviren še en dobremu človeku iz Negove podoben kandidat.

Marjana Beraniča si boste najlažje zapomnili po tem, da je pripravljen organizirati žrebanje, v katerem bodo sodelovali vsi, ki bodo na občini podpisali obrazec za njegovo kandidaturo. Glavna nagrada: 2000 evrov. Je še nekaj manjših nagrad. Konec koncev pa je v svojem boju za malega človeka tudi sam javno razglasil, da je najbližje Krambergerju. Lahko bi rekli, da obe ideji kažeta na to, da je Beranič za malega človeka. Zanj je predsedniška funkcija lunapark, kjer ciljaš konzerve in dobiš medvedka. Ob srečelovu in krambergerjanstvu propagira tudi vse bolj prisotno duhovnost. Očitno misli, da tiste, ki ne bodo padli na denar, prepriča z bolj metafizičnimi dimenzijami. Po kandidaturi bo morda zaprl trgovino in se ukvarjal samo še z duhovnostjo. Morda. Beranič seveda še postreže z vedno aktualnim protisocializmom. Lahko bi rekli, da morda celo uteleša kvintesenco slovenskih vrednot. In še mimogrede, Beranič trdi, da Janez Drnovšek ne ve, kaj je to višje zavedanje. On tega ne more vedeti, ker je preveč študiran.

In ob vseh teh duhovnih spoznanjih Beranič še vedno najraje posluša Alfija Nipiča. Najraje ima solato. Po poklicu je avtomehanik, vendar se že dvajset let ukvarja z duhovnostjo. Napisal in izdal je celo nekaj knjig s tega področja. Ker ni hotel v vojsko, je 18 mesecev preživel v vojaškem zaporu. Nikoli ni bil bolan, njegov življenjski moto pa je: "Drug za drugega. Človek se mora poglobiti vase in odkriti prave vrednote in harmonijo."

Politična promocija za prihodnost

Zmago Jelinčič je kljub temu, da je v slovenski politiki izkušen star maček, v tekmi za predsednika brez možnosti. Njegova brezkompromisna ultra desničarska poza ga je že davno zapečatila, in tako kot ga nobena opcija noče v slovenski vladi, tako ga nobena stranka razen njegove ne želi podpreti v tekmovanju za predsednika države. Pa nič zato, zdi se, da kot še nekaj drugih tudi Jelinčič išče podporo za naslednje leto, za parlamentarne volitve in za svojo stranko. Če je ena od značilnosti kandidatura, ki naj bi promovirala stranko na naslednjih volitvah, je druga Jelinčičeva lastnost brezkompromisnost. In marsikomu se zdi, da če bi mu uspelo, bi bil presneto nevaren igralec. Ljubitelj orožja in predsednik. Izvrstna kombinacija. Človek z imuniteto. Politik z neko posebno karizmo. Politik, ki mu aplavdirajo razočarani. Bilo jih je veliko in Janez Janša jih je brezpogojno razočaral še več. Jelinčič je desničar, ki ne igra golfa. Primerjava s Peterletom? Oba šofirata avione, a Peterle ni nevaren. Sicer pa predsednik SNS najraje posluša Beatlese, za malico ljubi pražen krompir, v zaporu je bil tri leta, nikoli ni bil zares bolan, po poklicu pa je farmacevt, poslanec in letalec. Če ne zmaga, bo nadaljeval svoje delo v parlamentu. Jelinčičev moto je: "Če hočete dobro Sloveniji in sebi, potem se ve, koga je potrebno voliti."

Verjetno šefa slovenskih nacionalistov, s čimer pa se gotovo ne strinja mladi Matej Sedmak, bolj znan kot Peacehiker. Študent politologije, ki se je odpravil po svetu, celo okoli sveta, s seboj pa je imel veliko dobre volje in malo, kakih 200 evrov denarja. Trenutno se loteva projekta zbiranja podpisov za predsednika, in pelje še nekaj odtrganih projektov, kot je recimo delavnica fotobranje. Sedmak trdi, da se je iz razvajenega otroka spremenil v človeka, ki ga zanimajo tudi drugi ljudje na poti okrog sveta. Vsega tega pa se je med drugim naučil s pomočjo tečaja Design Your Life, ki ga je spremenil v navdihujočega voditelja. Sedmak, ki trdi, da bi se morali ljudje več objemati (in to tudi intenzivno počne), sodi v poglavje tistih s prihodnostjo predvsem zato, ker kreira ekipo, ki bo svojo zrelost praktično dosegla leta 2012. Po drugi strani bi lahko sodil tudi v naslednje poglavje posebnežev, saj se zdi, da ga okolica ne razume v celoti, saj celo njegov oče pravi, da takšnega voditelja na tem prostoru še nismo imeli. Po drugi strani se stroka s tem ne strinja povsem. Skozi hiter amaterski pogled psihologa je Sedmak alias Peacehiker v igri ali zaradi samopromocije ali pa zato, da, glede na to, da je absolvent, lahko iz tega naredi diplomo, če ne celo magisterij. Sicer pa Matej rad posluša Eaglese, Beatlese in U2 in zoba sveže tropsko sadje. Trenutno je absolvent politologije; uči na delavnicah fotobranja, ukvarja se z osebnostno rastjo in je mentor oziroma trener ljudem. Tudi če ne zmaga, ni nič izgubljenega; nadaljeval bo s programom Srečna Slovenija 2012. Zaprt je bil nesrečnih 13 dni na Kubi, kot ameriški vohun. Pozneje so zmoto uvideli. Ne ve, kako je prišel ven, enostavno mu je nekdo kupil letalsko karto do Mexica in bil je izpuščen. Sicer pa ni bil nikoli zares bolan. In kaj naj citiramo? "Rad bi, da se ljudje zavedo, da je v njih moč, da sledijo sebi, da se sreča skriva znotraj njih in da smo povezani močnejši." Gotovo bodo ljudje prej ali slej to dojeli, do takrat pa se bodo prerivali za običajne, že stoletja prežvečene vrednote.

Tak borec je tudi Darko Krajnc, ki je tako rekoč rojen za predsednika. Trenutno je predsednik Stranke mladih Slovenije (SMS), predsedniško kariero pa je začel kot predsednik študentskega doma Akademski kolegij (kjer je zaradi funkcije lahko organiziral žure), predsednik Študentskega sveta stanovalcev (vseh predsednikov vseh študentskih domov), predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) ... Če postane predsednik republike, bo to krona njegove predsedniške kariere. Krajnc svoji, sicer liberalni zgodbi dodaja zgolj manjše spodbude, recimo s kolesom prisopiha na Vršič in končuje magisterij. Od njegovih političnih pobud je najbolj ostala v spominu tista, ko je pred pobesnelimi janšisti branil funkcijo protikorupcijske komisije. Kakorkoli že, tudi on potrebuje čim več medijskega prostora in promocije, če želi, da bi njegova stranka naslednje leto na parlamentarnih volitvah dosegla kaj več kot časten poraz. Sicer pa Darko najraje posluša AC/DC in je špagete, po predsedniških volitvah se bo ukvarjal s parlamentarnimi, svojim volivcem pa obljublja, da bo v primeru zadostnega števila podpisov poskrbel, da bodo "pomembne teme iz ozadja, kot je osamosvajanje mladih, prišle v ospredje in da se bodo o njih morali izreči tudi drugi kandidati".

Posebneži, komunisti in upokojenci

Kategorija, v katero sodijo tisti, ki ne morejo zmagati, tudi če nasprotnike podpre Branko Grims. Pavle Premrl se je javno doslej pokazal samo enkrat in mogoče sploh ne bo več stopil pred novinarje (razlogov je več, a naj o njih na tem mestu molčimo). Bolj polno zgodbo ponuja gostilničar iz Radovljice. Jože Andrejaš je lastnik gostilne Lectar, ki je nekakšna mešanica med tradicionalno in moderno kuhinjo, brez razloga pa je zelo draga, in se mu je za predsedniškega kandidata uspelo kvalificirati v izločilnih bojih oddaje Hri-bar. Andrejaš ima štiri otroke in je eden redkih srečnežev, ki mu je to uspelo z dvema kompletoma dvojčkov. Andrejaš je pozitiven človek, ki bi rad pomagal okolici, in morda bi lahko začel z malim, recimo s popusti za enolončnice za revne v svoji gostilni, kakopak. A tega verjetno ne bo storil, ker ima gotovo rad tudi sebe. Njegov vzornik je verjetno sam Peterle, saj tudi Andrejaš rad igra orglice, po Peterletovem malo manj uspešnem vzoru pa je tudi sam daroval kri. Kakorkoli, najljubša hrana Hribarjevega izvoljenca in papirničarja, ki je pristal v turizmu, je jabolčni štrudl. Posluša Rollinge, sicer pa ni bil nikoli v zaporu in nikoli bolan. Če se ne uvrsti na volilne lističe, bo nadaljeval z delom v gostilni, ki bi jo lahko preimenoval v Pri neuspešnem kandidatu. In kakšno je njegovo sporočilo našemu ljudstvu? Nič več ni dobrih gostiln? Ne, nekaj veliko bolj domišljenega: "Čas je za nov obraz, čas je za spremembe!"

Da bo s svojim novim obrazom presenetila volivce, računa tudi upokojenka Monika Piberl iz Maribora, ki je hkrati predsednica in ustanoviteljica minorne stranke Glas žensk; mimogrede, naj poudarimo, da je to stranka obeh spolov, specifično ime pa so predlagali ravno predstavniki moškega spola, nam je zaupala Piberlova. Kot upokojenka ima veliko časa in zdi se, da kot predsednica tega časa ne bi imela več zelo veliko. A je tega ni strah. Bori se za dobrobit vseh, a vseeno izpostavlja dobrobit malega človeka. Če bomo volili njo, bomo vedno vedeli, pri čem smo, saj Piberlova ne laže. Stoji za tem, kar reče. Je iz generacije, ki je še poslušala Platterse, od jedi pa najraje obeduje riž - v vseh oblikah. Pred leti je bila komercialistka, zdaj pa je predsednica stranke, ki najprej ni hotela razkriti svojega unikatnega političnega programa (da ji ga ne bi kdo ukradel), zdaj pa je večji del svoje zgodbe že pokazala na www.monikapiberl.com. Piberlova ni bolna, nikoli ni bila zaprta, vnaprej se zahvaljuje za podporo, ima pa eno samo slabost: rada potuje in to bo počela tudi v prihodnje, sploh v primeru poraza: "Ker sem vsaka dva meseca na potovanju, bom odšla na potovanje."

Jožef Horvat je biokmet s Primorskega in vnet zagovornik ohranjanja kmetijskih zemljišč. Tako vnet, da zaradi njega stoji gradnja obalne ceste. Bil je eden od tistih, ki so blokirali gradnjo golf igrišča v Sečovljah. Je vegetarijanec in pravnik ter predsednik koprske izpostave kmetijsko-gospodarske zbornice. Ni povsem jasno, zakaj se je kot zadnji odločil pristopiti v predsedniški volilni cirkus, je pa eden redkih, ki ima, po vzoru Zorana Jankovića, po točkah izdelan program. Horvat pravi, da je bil kapitalizem uveden samovoljno brez referenduma, sam pa se zavzema za nadgradnjo samoupravnega socializma, saj je kapitalizem korak nazaj. Zavzemal se bo za postopno ukinitev političnih strank. Heh, verjetno bi obdržal samo eno. Na naslednjih parlamentarnih volitvah se nam obeta njegova lista, da pa ne bi izpadel nekakšen levičar, ima tudi ne ravno napredno mnenje o istospolnih razmerjih, ki jih uvršča med uničujoče negativne pojave. Sicer pa najraje posluša Avsenike in Alfija Nipiča, konkretno Slovenija, od kot lepote tvoje. Nikoli ni bil zaprt, ima pa težave s pljuči, zaradi dela v klimatiziranih prostorih. Citat: "Ne obupajte, prihaja čas pravilnih in pravičnih sprememb za veliko večino v naši družbi, in to zelo kmalu." Začela se je vodnarjeva doba, to pa po Horvatovem mnenju pomeni, da potrebujemo spremembe, če hočemo preživeti. Bomo pazili.

Je sploh kakšna možnost, da manj znani kandidati zberejo podporo, ki jo potrebujejo, da dosežejo spremembe, ki bi nas rešile pred vesoljsko katastrofo? Jernej Repovš, ki je veljal za alfo in omego Kučanovih (zmagovalnih) kampanj, misli, da je to povsem mogoče: "Poglejte Danila Türka. Za volilno telo je bil neznan kandidat, v zelo kratkem času se je približal drugemu krogu in ne bi bilo presenečenje, če bi celo zmagal. Torej je odvisno, kaj kandidat ponuja volivcem v menjavo. Mislim na njegovo vsestransko podobo, osebnost, jezik telesa, pretekle izkušnje in znanja, komunikativnost, reference..." Vendar razen vodilni trojki tudi Repovš nobenemu ne pripisuje niti teoretičnih možnosti. In še presenečenje, na vprašanje, ali je na predsedniških volitvah mogoče zmagati brez kampanje (izključno z napovedjo kandidature in javnimi soočenji) ali so za zmago potrebna tudi velika sredstva, Repovš odgovarja: "Možno je zmagati brez kampanje, če je kandidat dovolj referenčna in kompetentna osebnost."