Na kraju zločina

Pred dobrim mesecem je novomeško okrožno sodišče po ponovnem sojenju oprostilo tri občane, ki naj bi bili vpleteni v umor dveh Rominj v Dobruški vasi. Janez Schuller in Leon Podlogar, ki naj bi odvrgla bombo skozi okno hiše, najbližje cesti, sta bila sprva obsojena na 30 let zapora, Branko Žižmond pa na slabih 11, vendar je višje sodišče sodbo po pritožbi razveljavilo. Na drugem sojenju so največ prahu dvignili forenzični dokazi; analiza DNK sledi, ki so ostale na žlički odvržene bombe, je namreč pokazala, da sta bombo držala tako Schuller kot Podlogar, vendar pa je dvom zbudilo pričanje forenzikov in predstojnika Inštituta za sodno medicino, ki so povedali, da je bil vzorec DNK manjši od predpisane količine, za katero proizvajalec reagentov še jamči pozitiven rezultat. Odvetnica Marjetica Nosan naj bi takrat po besedah prisotnih kar "skočila na noge," saj je s tem dobila enega od glavnih argumentov, da se o mnenju Centra za forenzične preiskave, tako kot že prej v več odmevnejših primerih, ponovno podvomi. Sodnik Franc Kusič nam je povedal, da je bilo mnenje izvedenca eden odločilnih razlogov za oprostilno sodbo.

Po oprostilni sodbi in pisanju medijev, da je bilo delo forenzikov slabo opravljeno, se je Center za forenzične raziskave, ki je pisanje razumel kot napad na svoje delo, odločil, da napiše sporočilo za javnost, ki bi ga objavili na spletni strani ministrstva za notranje zadeve. V njem so razložili postopek pridobivanja vzorca DNK in verjetnost, da je šlo za genotipe obtožencev. Med drugim so poudarili, da oceno o pravilnosti njihovega dela lahko poda le strokovnjak za to področje preiskav, kar pomeni, da bi uporabljene metode poleg Centra za forenzične preiskave lahko proučili le strokovnjaki iz tujine. A sporočila ministrstvo ni nikoli objavilo. Namesto tega je po prispevku v 24 urah, v katerem je vodja Centra Janez Golja govoril o neobjavljenem sporočilu in njegovi vsebini, objavilo svoje sporočilo za javnost, v katerem so zapisali: "Ministrstvo za notranje zadeve in policija ne komentirata sodnih odločb, tako da komentar g. Janeza Golje v včerajšnjem poročanju ne predstavlja uradnega stališča organov in je izključno mnenje posameznika." Da so forenziki pod velikim pritiskom, je bilo očitno tudi po prizadevanjih službe za odnose z javnostmi ministrstva za notranje zadeve, da komunikacijo med Centrom in javnostjo kar se da nadzoruje. Tako so nam prošnjo za intervju o sojenju primera Dobruška vas zavrnili. Center za forenzične preiskave je bil tako v okviru odmevnega sodnega procesa ponovno diskreditiran.

57 let forenzike

Slovenski forenziki so začeli delati na državni ravni že leta 1950. Takrat so se ukvarjali predvsem s prstnimi odtisi, sledmi orodja in orožja. Leta 1995 so začeli z biološkimi raziskavami in bili eni prvih v Evropi, ki so se začeli ukvarjati z analizami DNK in gradnjo baze podatkov. Njihova baza vzorcev DNK danes obsega že 12.000 profiliranih storilcev najhujših kaznivih dejanj, kar je glede na populacijo po besedah višjega kriminalističnega svetnika Franca Sabliča, ki nadomešča vodjo Centra za forenzične preiskave v Generalni policijski upravi, kar zavidljiva številka. V Sloveniji je namreč v nasprotju z drugimi evropskimi državami, kjer je bila javnost mnogo bolj obremenjena z genetiko in varovanjem osebnih podatkov, zakon o kazenskem postopku že v devetdesetih letih dovoljeval, da se poleg fotografije in prstnih odtisov osumljencem odvzame tudi bris ustne sluznice. V drugih državah so to dosegli mnogo pozneje, v Franciji so na primer brise sprva jemali zgolj osumljencem spolnih deliktov, ne pa roparjem ali morilcem. Sablič zadovoljno pripomni, da so takšno majhno spremembo člena v parlamentu pri obravnavi verjetno spregledali, saj se vprašanje o varovanju osebnih podatkov v javnosti sploh ni pojavilo. Center na leto prejme 2 do 3 tisoč zahtevkov za analize DNK, število pa strmo narašča, zato bo konec meseca začelo z delom še dodatnih 8 zaposlenih na novi DNK-liniji. Vsako leto Center opravi tudi tako imenovane „proficiency“ teste, v katerih ugotavljajo, ali analize izvajajo pravilno. Center naj bi vsa leta teste opravil z odliko, kar je po Sabličevih besedah v Evropi redkost.

O strokovni podkovanosti in pravilnem delu Centra ne dvomi skoraj nihče. Tako sodnik Kusič kot Jože Balažič, vodja Inštituta za sodno medicino, ki so mu mediji obesili krivdo, da je na sodišču v primeru Dobruška vas podvomil o delu centra, pravita, da ima center super reference in da dela dobro. A kljub temu je center v večini odmevnejših sodnih procesov v Sloveniji iz postopka izključen kot nezanesljiv. "Pri vseh znanih primerih, od Tekačevega, primera Perič - Rakič, do Gorjancev, povsod so nas izločali in angažirali tuje inštitucije," pravi Sablič. Razlog naj bi bil v eni od sodb ustavnega sodišča: "Ustavno sodišče je leta 1995 pri nekem primeru razsodilo, da je v okviru dela našega laboratorija, ki je bil takrat še v sklopu kriminalistične policije, lahko izražen dvom o naših mnenjih, ker smo podrejeni direktorju kriminalistične policije. Dobri, znani odvetniki so se tega začeli oprijemati in vsul se je plaz primerov, v katerih so naša mnenja izločali kot pristranska," pravi Sablič.

Med iznajdljivimi odvetniki je tudi Marjetica Nosan. Kot odvetnica Kristijana Kamenika, osumljenega za umore v Tekačevem, je pred leti poskrbela, da se je Center za forenzične preiskave v javnosti začel pojavljati kot nezanesljiv. To je bil po Sabličevih besedah tudi edini primer, v katerem njihove ugotovitve po ponovnih analizah v tujini niso bile v celoti potrjene, ampak je prišlo do minimalnih odstopanj. "Nikoli pa se nam še ni zgodilo, da bi bile naše ugotovitve v celoti izpodbite," pravi Sablič. Odlitke stopinj v blatu, ki naj bi bile Kamenikove, so analizirali še Švicarji in Nemci, ne eni ne drugi niso z gotovostjo znali povedati, ali so bile sledi res Kamenikove. Zgodba epiloga še ni dobila, Nosanovi so večkrat očitali, da se norčuje iz sodišča in da zavlačuje, minuli teden pa so dokazno gradivo poslali še v angleški Birmingham, kjer naj bi dali končne odgovore.

Po Sabličevem mnenju ne gre v celoti kriviti ustavnega sodišča, tako sodniki kot tožilci naj bi bili namreč premalo poznali vrednost forenzičnih dokazov, kar pa odvetniki s pridom izkoriščajo. Pri tem opozarja, da je prošnja za drugo mnenje v tujini zelo draga, na rezultate pa je treba čakati tudi do pol leta. Ob upoštevanju Sabličevega podatka, da je do minimalnih razlik prišlo samo pri analizi dokazov v primeru Kamenik, so slovenska sodišča leta plačevala ogromno denarja za podatke, ki jih lahko zagotovi tudi Center za forenzične preiskave, katerega analize pa so že tako precej drage. Pri analizi enega DNK-vzorca namreč samo za material (pripomočke in reagente) porabijo približno 100 evrov. Sablič pravi, da je pri umoru takih vzorcev med 50 in 100, zadnja leta pa poskušajo doseči, da bi pri odvzemanju vzorcev postavili omejitev glede na resnost kaznivega dejanja, saj bi tako lahko prihranili čas in stroške. Podobno so že storili na Nizozemskem. Na Centru za forenzične raziskave je trenutno 61 zaposlenih, če izvzamemo stroške njihovega dela, Center letno samo za potrošni material porabi približno milijon evrov. Pri DNK-analizah gre na primer za pogodbe, vredne do 300.000 evrov, kjer je material zaradi omejenega roka trajanja treba stalno dobavljati. Za forenzike v Sloveniji torej namenimo precej denarja, letos so jih na ministrstvu uslišali tudi glede pomanjkanja prostora in jim že gradijo prizidek, svoj lonček pa je Center pristavil tudi pri razdeljevanju sredstev ob uvajanju schengenskega sporazuma. Čeprav je njihovo mnenje v 90 % primerov spoštovano, se pri odmevnejših primerih, kot je bila Dobruška vas, desetletja izkušenj in vložena sredstva razblinijo.

Primer Dobruška vas

Umor dveh Rominj je v javnosti odmeval iz več razlogov. Med Romi so se razširile govorice, da se za njihova življenja ponujajo visoke denarne nagrade, domnevna naročnika sta bila po prvi sodbi oproščena, eden od domnevnih storilcev pa je bil med procesom hkrati obtoženec in anonimna priča, kar je nezdružljivo. Po ponovnem sojenju, kjer bila sodba oprostilna, so se mediji razpisali predvsem o nepravilno odvzetih vzorcih DNK, ki naj bi bili krivi za oprostilno sodbo.

Z žličke odvržene bombe, ki so jo našli v bližini kraja zločina, so forenziki odvzeli vzorec odmrle kože, ki se odlušči s konic prstov. Šlo je za majhen vzorec, za katerega proizvajalci reagentov ne jamčijo pozitivnega rezultata. A Sablič poudarja, da v takšnih primerih še ne pomeni, da so pridobljeni rezultati napačni. Edino tveganje naj bi bilo v nevarnosti, da iz vzorca ni možno dobiti genotipa. Sprva so po klasični validirani metodi dobili mešanico dveh genotipov, ki sta ustrezala Schullerju in Podlogarju. Verjetnost, da je šlo za domnevna storilca, je bila 1 proti 15 milijardam, kar pomeni, da se na 15 milijard ljudi rodi eden s takšnim genotipom. Sodeč po številu svetovne populacije gre za identifikacijo. "Včasih smo delali analizo krvi, kjer je bila verjetnost, da je recimo 20 % populacije pustilo sled krvi. Pa že to je bil kar močan indic v nekaterih primerih. Danes pa gredo vse te nove metode v smeri individualizacije, kjer verjetnost že meji na gotovost," pravi Sablič. Po klasičnem testu so naredili še Low Copy Number test, kot je to praksa v evropskih laboratorijih, kjer ima vzorec zgolj eno ali dve celici z zelo malo genetskega materiala, in rezultat se je ponovil. V sporočilu za javnost so zapisali: "To pomeni, da sta imela omenjena dva osumljenca bombo v roki." Interpretacijo dokazov forenziki vedno prepustijo sodiščem. Nekateri opazovalci procesa pa so zlobno pripomnili, da razen če se nista osumljenca z njo en dan prej igrala, jo izgubila in jo je dejansko odvrgel nekdo drug, bi sledovi lahko služili kot močan dokaz na sodišču. Zapletlo se je pri pričanju strokovnjakov s Centra, ki sta izjavila, da je bil vzorec premajhen za interpretacijo in da proizvajalec za takšen vzorec ne jamči pozitivnega rezultata. Dokaz je obvisel v zraku. Jože Balažič je njuno pričanje kot izvedenec potrdil, kar je sodnik navedel kot enega od odločilnih razlogov za oprostilno sodbo. Tožilec Josip Franz je že napovedal pritožbo in zelo verjetno se bo sojenje ponovilo še letos.

Kljub slabim izkušnjam so forenziki glede svojega položaja optimistični: "Trajalo je kar nekaj let in denarja, da so sodišča dojela, da naša mnenja vendar nekaj veljajo, medtem pa smo tudi postali samostojna organizacijska enota in delamo po svojih forenzičnih predpisih," pravi Sablič. Morebitno ponovno sojenje v primeru Dobruška vas pa bo pokazalo, ali je njihov optimizem upravičen tudi v praksi.