Lekcija globalnih financ

Sedanja finančna kriza, ki avgusta dodobra pretresa svetovne borze, je dober dokaz krhkosti sodobnega globalnega kapitalizma. Ameriška kriza hipotekarnih posojil najprej razkriva vso tveganost sodobnih finančnih institucij in instrumentov. Čeprav EU v finančnem smislu ni podobna ZDA, lahko zlom ameriškega nepremičninskega trga hitreje prizadene njen bančni sistem. Slovenija je navidezno bolj varna zaradi svoje finančne nerazvitosti, toda sedanji razvojni model ima podobne tvegane nastavke. In kaj lahko v svetu velikih storijo mali vlagatelji, ki so posebno pri nas še vedno pripravljeni nerazumno tvegati?

Čudežna formula blaginje in stabilnosti, ki je napolnjevala optimistično ekonomsko ideologijo zadnjih petnajst let, je razmeroma preprosta. Sestavlja jo pet temeljnih vzvodov, hitra gospodarska rast, nizka inflacija, ekspanzivno finančno kreditiranje, liberalna mednarodna trgovina in globalni biznis. Limfni sistem te ekonomske mreže predstavljata denarni in finančni sistem, pretok denarja pa pomeni nekakšen arterijski pritisk celotnega kapitalskega organizma. Globalizacija je zadnja leta v ospredje tiščala podjetništvo in tehnološko inovativnost, toda dejansko tiči prava skrivnost kapitalizma v stabilnosti njegovih financ.

Fenomenologija sedanje ameriške krize je razmeroma preprosta. Sestavlja jo mozaik treh temeljnih postavk. Najprej je tukaj zgrešena makroekonomska politika Busheve administracije in Greenspanove denarne politike. Temeljila je na zmanjšanju davkov in rekordnem znižanju obrestnih mer, kar naj bi spodbudilo gospodarsko rast. Toda povečanje dohodkov in poceni kreditiranje nista spodbudili podjetniških investicij, temveč predvsem povpraševanje na nepremičninskem trgu. Država je celo spodbujala hipotekarno finančno industrijo, bila je naklonjena širitvi finančnih trgov s tveganimi instrumenti, hkrati pa je površno nadzorovala delovanje finančnih družb in trgov. Ameriška centralna banka pa je očitno spregledala dve nevarni čeri svoje monetarne politike, likvidnostne težave na nepremičninskem trgu in nevarnosti prenizkega varčevanja. Ko so lani zaradi pozitivne proizvodne vrzeli in inflacijskih strahov začeli zviševati obrestno mero, so nehote sprožili negativno verižno reakcijo na tveganih kapitalskih trgih.

Drugi niz vzrokov je nastavek prvega. Obilje kapitala in cenen denar so izkoristile finančne institucije in banke, ki so že nekaj časa vsevprek ponujale cenene kreditne aranžmaje. Najem posojil je postajal vse bolj preprost, hipotekarne kredite so zamenjevali novi dolžniški instrumenti s sprejemljivo obrestno mero, ki so slabim plačnikom na kratek rok omogočili novo preživetje ob pogosto negativni amortizaciji posojil. Piramida slabih finančnih posojil in institucionalne finančne mreže so se množile po zgledu finančnih verig, slabi krediti pa so izpodrivali dobre. Drugorazredni hipotekarni krediti so postali prvorazredni nosilci donosov, ki so na borzi privabljali velike investicijske in hedge sklade. Zadeva je delovala brezhibno, dokler so bili dolžniki sposobni odplačevati in dokler ni počil mehurček stanovanjskih cen. Toda dolžniki so zašli v težave, finančne institucije v likvidnostno močvirje, panika pa je zajela borzne trge. Trgi pa so se na naraščajoča tveganja odzvali s samoočiščevalno lekcijo padca borznih cen.

Ostaja še tretji, morda najbolj usoden del. Trgi so ranljivi zaradi obnašanja ljudi in zdi se, da so ekonomski subjekti v globalni mreži ugodnih poslovnih priložnosti vsevprek pozabili na menedžiranje s tveganji. Letošnja rast borznih indeksov je bila rekordna, negativni zdrs vsaj dvakrat na leto pa je normalna reakcija uravnoteženja. Težava je v tem, da so zdrsi dramatični, vzponi pa postopni, kar je v nasprotju s preteklimi izkušnjami. Ekonomska psihologija na globalnih finančnih trgih dokazuje, da so posamezniki in profesionalni investitorji pripravljeni več tvegati, ker menijo, da je globalno gospodarstvo zdravo, da imajo več informacij in lažje izhode. Hkrati pa se na morebitne težave odzivajo bolj nervozno in hitreje, ker so prepričani v globalne izhode. Toda ves svet je danes na skupni finančni ladji in finančni tok že zdavnaj več ne deluje kot vezna posoda. Dodatna težava je paradoksalna nepreglednost trgov zaradi množice igralcev in instrumentov, predvsem pa pomanjkanje nadzornih mehanizmov. Tako vse skupaj poganja zgolj sla po donosih in strah pred upadom trgov. Dovolj za lepe trenutke in investicijsko zanesenost, premalo za miren spanec in dobro obvladovanje tveganj.

Od tod dalje imamo dve razlagi. Optimisti verjamejo, da bo organiziran pristop centralnih bank, ki so hipoma poskrbele za kratkoročno likvidnost bank in obljubljajo padanje obrestnih mer, omogočil stabilizacijo in nadaljnji razvoj. Pesimisti nasprotno ne zaupajo koordinirani akciji in verjamejo v ekonomski darwinizem trgov, ki prinaša serijo očiščevalnih finančnih kriz in napoveduje svetovno recesijo globalnega gospodarstva.

EU ima glede napihnjenega trga nepremičnin podobne težave kot ZDA in Slovenija ni pri tem nobena izjema. Spomnimo se samo domače tihe konverzije tržnih cen stanovanj iz nemških mark v evre. Razlika je v tem, da so v EU v večjih težavah banke in da so tudi v Sloveniji tveganja slabih posojil skrivajo v bilancah poslovnih bank. Zdi se, da povečano zadolževanje na vseh ravneh v Sloveniji še ne vsebuje višjih stroškov financiranja v prihodnosti in to je tvegano. Investicije v nepremičnine načeloma niso več dobra naložba. Zato večji dolžniki potrebujejo nove strategije financiranja, mali investitorji se lahko iz delnic zatečejo v manj tvegane denarne sklade, država se mora vrniti k fiskalni razsodnosti, bankirji pa k novi presoji dejanske nevarnosti inflacije na račun finančne destabilizacije.

Nobena lekcija globalnih financ ni lahka in zapitek bomo morali plačevati na vseh ravneh. Ameriški ekonomski scenarij se ni izšel in Bush bo moral plačati politično ceno. EU je navidezno mirnejša, toda politično ranljivejša, če bi finančna kriza ogrozila zaupanje v evro. Tudi slovenska rast temelji na napihnjeni gradbeniški konjunkturi in problematičnem modelu rasti. Ogroža nas tako krhkost kapitalizma kot neodgovornost politike, da poišče prave rešitve.