"Nujna je streznitev glede zadolževanja"

V prvi polovici letošnjega leta so 926 tisoč ameriškim gospodinjstvom zaradi nezmožnosti odplačevanja kreditov izterjali njihove domove. V letih, ko so bile obrestne mere za posojila izredno ugodne, so stanovanjska posojila postala dosegljiva tudi ljudem z nižjimi dohodki, ki si nepremičnin do takrat niso mogli privoščiti. Ko so obrestne mere začele rasti, je to tako obremenilo prihodke gospodinjstev, da so bili mnogi prisiljeni napovedati bankrot. V ZDA se je v zadnjih letih namenoma spodbujala kreditirana potrošnja spodnjega srednjega razreda. To je bil ključ do gospodarske rasti. Težava je, da rast, ki temelji na potrošnji, financirani s krediti, ni zdrava in ima lahko katastrofalne posledice. Dodatna težava je, da ameriška gospodinjstva večino svojega premoženja nalagajo v delnice in sklade. Ker skladi, ki so vlagali v dolžniške instrumente, izdane na podlagi odobrenih bančnih posojil gospodinjstvom z nizko boniteto, izgubljajo vrednost, prihaja do dvojnih težav. Ameriška gospodinjstva so bila leta navajena, da naložbe lahko samo rastejo.

Lahko do bankrotov zaradi aktualne krize pride tudi pri nas?

Analize o tem, koliko premoženja Slovencev je naloženega v sklade, ki so bili vpleteni v ameriški hipotekarni boom, ni. Na splošno velja, da je pri nas v tej vrsti naložb zastopan majhen del dohodka, naše banke pa na te trge niso zelo vključene. Toda ne pozabimo, da imamo v Sloveniji evforijo vlaganja v sklade na balkanskih trgih, za katere vemo, da niso zelo stabilni.

Kako pravzaprav deluje sistem osebnega bankrota?

V Evropi se je zakonodaja o osebnih bankrotih začela uvajati v začetku devetdesetih let, ko je prišlo do recesije in ogromne prezadolženosti prebivalstva v zahodnoevropskih državah. Gre za to, da se dolžniku odpusti del dolgov, če pokaže način obnašanja, s katerim bo upnikom poplačal del dolga in ki mu bo v določenem času omogočal zaživeti normalno življenje. Ta rešitev je dobra za upnike, ker se natančno določi, koliko premoženja ima dolžnik, in se maksimira količina sredstev, ki jih lahko odplača. Dolg se paritetno razdeli med upnike. To je precej drugačen sistem, kot ga poznamo v Sloveniji, kjer do poplačila dolga pridejo tisti, ki so prvi zraven.

Smisel je torej v tem, da ne pristaneš med klošarji ...

Ključno je, da narediš vse, kar je v tvoji moči, da boš lahko odplačeval dolgove. Če si na primer v dolgove zabredel zato, ker si izgubil službo, je tvoja dolžnost, da aktivno iščeš novo zaposlitev in ne zavrneš nobene ponujene službe, četudi gre zgolj za sezonska dela. Sistem osebnega bankrota ti kljub visokim dolgovom v času odplačevanja - ta znaša tja do sedem let - omogoča živeti človeka dostojno življenje. Ker v Sloveniji sistema osebnega bankrota nimamo - zakon naj bi sprejeli šele enkrat prihodnje leto - se dolgovi vračajo do smrti in tudi po njej. Kreditne obveznosti padejo na ramena potomcev. Ker so ljudje dolgoročno in brezizhodno soočeni z ogromnimi dolgovi, so zaradi tega porinjeni na socialni rob družbe, v bolezen in kriminal. Tako za posameznika kot družbo to pomeni ogromno gospodarsko škodo. V sistemu osebnega stečaja je škoda bistveno manjša, kot če se dopušča popoln propad eksistence.

Ali z razglasitvijo bankrota dobiš osebnega stečajnega upravitelja?

Običajno. Njegova glavna naloga je, da oceni tvoje premoženje, še posebej, če si ga skril zato, da ga ne bi doletela izvršitev. Poleg tega ugotovi vse upnike, lahko pa tudi nadzoruje odplačevanje dolga, če obstaja nevarnost, da boš sprejemal poslovne odločitve, ki bodo v škodo poplačila upnikov. Stvari gredo lahko celo tako daleč, da v vsem obdobju odplačevanja dolga pregleduje tvojo osebno pošto. Centralno vlogo v postopku igrajo tudi svetovalne službe, ki dolžnika podpirajo pri spremembi stila življenja in mu pomagajo v komunikaciji z upniki in sodišči.

Kolikšen del dolga pa si dolžan odplačati?

Odvisno od države do države. V Avstriji je treba vrniti minimalno deset odstotkov dolga. V Nemčiji pa meje sploh ni - če narediš vse, kar je v tvoji moči, odplačaš pač toliko, kolikor lahko. Sistemi so različni. Bolj arhaični se osredotočajo predvsem na to, da se premoženje pravično razdeli med upnike. Modernejša evropska zakonodaja pa gre bolj v smer resocializacije dolžnika v družbeno življenje. Osebno sem alergičen na besedno zvezo osebni bankrot. Bankrotira lahko podjetje, medtem ko človek zaradi dolgov ne izgine. Ljudje z dolgovi so stigmatizirani. Avtomatično se sklepa, da so za dolgove krivi sami, ker so leni ali nesposobni. Pozablja se, da so razlogi za prezadolženost zelo različni. Včasih je dovolj, da brez lastne krivde izgubiš službo, da zboliš ali da te banka ali kak drug ponudnik pri najemu posojila dezinformira. Ne gre vedno za neodgovornega in goljufivega potrošnika. Prezadolženost je v veliki meri posledica revščine. Ljudje imajo tako malo, da jih lahko že manjši pretres potegne v situacijo, ko dolgov niso več sposobni odplačevati. Poleg tega je treba vedeti, da so še posebej pri nas mladi ljudje prisiljeni najeti stanovanjsko posojilo, če se želijo osamosvojiti. Banke odobravajo posojila tudi v višini dveh tretjin osebnega dohodka, kar je ogromno. Pri tem seveda računajo, da bo v primeru problemov na pomoč priskočila vsa družina.

Težava je tudi v tem, da so potrošniki slabo informirani o bančnih produktih.

Absolutno. Ko so obrestne mere v zadnjem letu začele rasti, so me ljudje klicali in se pritoževali, češ kaj se to pravi, da jim je banka dvignila Euribor. Ob najemu posojila se ne zavedajo, da je en del obrestne mere fiksen, drug del pa variabilen in odvisen od dogajanja na svetovnih trgih. Meni to pove, da jih banke preslabo informirajo.

Ekonomist Maks Tajnikar pravi, da bosta kriza na ameriškem trgu, pa tudi konjuktura v svetovni trgovini vodili do višjih obrestnih mer v Evropi. Kako bo to prizadelo že zdaj prezadolženo prebivalstvo?

Tisti, ki že imajo najeta posojila, bodo posledice zagotovo čutili. Njihovi mesečni obroki se bodo povišali, kar pomeni, da bodo lahko na splošno manj trošili za dobrine, kot so počitnice, nakup avtomobila in podobno, ne verjamem pa, da bo zaradi tega povprečen potrošnik bankrotiral. Glavni učinki se bodo čutili posredno. Z rastočimi obrestnimi merami in dolgovi se bosta zmanjšali potrošnja in investiranje, manj bo gospodarske aktivnosti, kar posledično pomeni nižjo gospodarsko rast in nižjo zaposlenost.

Optimizem, s katerim nas tolaži vlada, potemtakem ni upravičen ...

Optimizem vlade je umesten. Vendar ga morajo spremljati ukrepi, s katerimi se nastajajoče motnje v sistemu pravočasno korigirajo.

Bodo banke na podlagi izkušnje iz ZDA zaostrile pogoje za pridobitev posojil? Bodo zavarovanja dražja?

Pri nas so bile banke pri odobritvi kreditov že zdaj bistveno bolj previdne kot v Ameriki. Morda tudi zato, ker si med seboj ne izmenjujejo podatkov o boniteti posameznih komitentov. Podatkih o servisiranju dolga iz lanskega leta kažejo, da v Sloveniji 94 odstotkov fizičnih oseb redno odplačuje svoj dolg. Možno je, da določenim skupinam ljudi kreditov ne bodo več dajale ali pa vsaj, da se bo podražil pribitek na obrestno mero in da bodo višje tudi cene zavarovanja. Eden od razvojev, ki ga lahko pričakujemo v prihodnje, je zagotovo ustanovitev tako imenovanega kreditnega biroja. Slovenija je ena redkih evropskih držav, v kateri banke še nimajo vzpostavljene centralne datoteke podatkov, ki obravnava negativne dogodke posameznih potrošnikov v zvezi z odplačevanjem njihovih obveznosti do bank. Tak sistem bankam olajša odločitev, komu odobriti kredit.

Sistem kreditnega biroja potrošnikom prinaša vrsto tveganj, posebej glede varstva osebnih podatkov.

To je res. Zastavlja se tudi vprašanje, kdo vse naj bo vključen v to bazo. V tujini je s temi zadevami ogromno težav. V Nemčiji obstaja zasebna organizacija Schufa, ki zbira vse podatke o neplačilih. Podatkov, ki so zbrani v tej bazi, ne uporabljajo samo banke, pač pa tudi posojilnice, podjetja za kataloško prodajo, ponudniki elektrike, zemeljskega plina in telekomunikacij.

Če ne moreš odplačevati enemu, to vedo vsi.

Natančno tako. Pozanimajo se, če se s teboj splača poslovati. Takšen ogromen informacijski sistem je težko nadzorovati in preprečiti morebitne zlorabe osebnih podatkov. Potrošniki se obenem soočajo tudi s problemom dostopa in preverjanja podatkov o sebi, ki se pogosto izkažejo za napačne. Po zadnjih informacijah se pri nas namerava zbirati okrog trideset kategorij različnih podatkov, tudi pozitivne podatke. To so podatki o poslih, ki jih imate pri bankah, na primer kakšen limit in katere kartice imate. Zbiranje teh podatkov v sebi skriva nevarnost, da se potrošniki zakreditirajo do roba in čez.

Mene vse skupaj spominja na koncept Velikega brata ...

Vseobsežne datoteke se ne delajo v korist potrošnika, pač pa predvsem v korist kapitala. V nekaterih evropskih državah zato že obstaja nekakšen protiukrep, ki določa odgovornost kreditodajalca. Banka je potrošnika dolžna opozoriti na glavna tveganja pri najemu kredita. Če tega ni storila in potrošnik zaide v težave, obstaja možnost odpustitve dolga. Prav tako mora banka nositi odgovornost, če je imela na voljo informacije iz podatkovne baze, pa je potrošniku kljub temu svetovala najem finančnega instrumenta, ki ga je pripeljal v brezupno situacijo. Če imajo banke podatke, na podlagi katerih lahko ocenijo boniteto potrošnika, lahko kreditojemalce uvrstijo v različne razrede. Slabša je kreditojemalčeva boniteta, višjo obrestno mero bo plačal. V Angliji in Nemčiji je tovrstno razvrščanje postalo nekaj običajnega, čeprav gre pri tem za diskriminacijo potrošnikov. Če manj zaslužim, še ne pomeni, da bom prav jaz bankrotiral. Če mi banka zaradi tega zaračuna višjo obrestno mero, s tem pravzaprav umetno poveča možnost moje odplačilne nesposobnosti.

Če imaš boljšo boniteto, lahko že zdaj dobiš posojilo pod ugodnejšimi pogoji ...

To je sicer res, vendar gre za popuste in posebne ponudbe. Jaz pa govorim o sistemu razvrščanja v razrede, ki se dogaja izven dostopa javnosti, saj se sistem skriva pod oznako poslovna skrivnost. Potrošnik torej nima možnosti preveriti, zakaj je prišel v določen razred. Poleg tega je razvrščanje sporno z vidika primerljivosti kreditov. Zaradi različnih popustov je že zdaj težko primerjati efektivne obrestne mere med bankami, ki ponujajo hipotekarne kredite. Če bo torej vsaka banka za šest kategorij potrošnikov ponujala različne efektivne obrestne mere, efektivna obrestna mera ne bo več služila kot instrument primerjave ponudb na trgu.

V Sloveniji že od leta 2003 strmo narašča število (pre)zadolženih prebivalcev. Koliko Slovencev dejansko živi na robu bankrota?

Po zadnjih podatkih, ki so mi znani, zadolženost v Sloveniji dosega 17 odstotkov BDP, pri čemer podatek zajema samo potrošniške kredite in zato ne razkriva popolnoma realnega stanja. Treba je namreč vedeti, da poleg kreditnega zadolževanja obstaja tudi zadolževanja pri telekomunikacijskih storitvah, komunalnih storitvah in najemninah. Podatki Zbornice izvršiteljev Slovenije kažejo, da se je zadolženost v Sloveniji v pretekli dveh letih dramatično povečala, izterjevalci pa se pri svojih postopkih soočajo s prej nepredstavljivo revščino in brezupnostjo. Cilj rubeža so najpogosteje ljudje v socialni stiski.

Se bo trend zadolževanja nadaljeval?

Po napovedih Banke Slovenije bo že leta 2008 zadolženost gospodinjstev znašala 13 mesečnih plač, kar je več kot dvakratno povečanje glede na zadolženost leta 2003, ki je znašala šest mesečnih plač. Za zdaj je zadolženost v Sloveniji sicer še vedno nižja od povprečne zadolženosti v drugih članicah EU, kjer pogosto dosega več kot 50 odstotkov BDP. V Nemčiji je na primer prezadolženo vsako deseto gospodinjstvo, prezadolženost pa je med letoma 1994 in 2002 narasla za 57 odstotkov. V Veliki Britaniji povprečna zadolženost gospodinjstva znaša 70.000 evrov. Področja, na katerih zadolževanje najhitreje raste in kjer najpogosteje pride do stiske, so kreditne kartice, prekoračitve na bančnih računih, hitri krediti in prodaja kreditov od vrat do vrat. To so najnevarnejše oblike zadolževanja, ki počasi prodirajo tudi v Slovenijo. V zadnjem času se na primer množijo informacije o odobravanju revolving kreditnih kartic finančno šibkim potrošnikom in celo nezaposlenim. Ključno pri teh trendih je vprašanje, ali smo nanje pripravljeni - so potrošniki dovolj informirani in ali so se nadzorniki trga sposobni pravočasno odzvati? Bojim se, da bomo začeli ukrepati, ko bo že prepozno. Na neki način je celo dobro, da je prišlo do sedanje krize, ker lahko pripomore k nujni streznitvi tako glede večne rasti naložb kot glede zadolževanja.

Z dejstvom, da je pri nas zadolženost še vedno nižja kot v mnogih drugih državah EU, se torej ne gre tolažili.

Prav nasprotno. To je lahko dobra spodbuda za pravočasno ukrepanje. Pa še nekaj bi izpostavil. Podatki o zadolženosti, ki jih poznamo, sicer kažejo na neko splošno raven zadolženosti pri bankah, vendar žal ne povedo nič o tem, koliko so v povprečju zadolžene posamezne skupine potrošnikov, kateri so glavni tipi zadolževanja in katere oblike zadolževanja so najnevarnejše. Dokler natančnejših podatkov ne bo na voljo, bo proti zadolženosti nemogoče učinkovito ukrepati.

Poleg zadolženosti zaradi posojil se potrošniki soočamo tudi z vse dražjimi osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Se vam ob tem dejstvu zdi primerna izjava ministra Bajuka: "Če nam cena ni všeč, če se le da, enostavno ne kupimo."

Možno je, da je imel v mislih izjavo Zveze potrošnikov Slovenije Izbirajte z nogami, ki pa velja le takrat, ko sta ponudba in konkurenca ustrezni in se cene osnovnih življenjskih potrebščin ne dvigujejo pri vseh ponudnikih. Od dražjega do cenejšega ponudnika lahko hodiš samo toliko časa, dokler cen ne dvignejo vsi, pa naj gre za 'tihi dogovor' ali za kartelni sporazum. Spomnim se angleške raziskave, v kateri so merili odzivni čas na ceno živil. Za ceno banan je bil odzivni čas pičli dve uri. Ko je en trgovec dvignil ceno, so mu v naslednjih urah sledili vsi ostali trgovci.

Koliko so letošnje podražitve posledica uvedbe evra?

Uvedba evra je priložnost za repozicioniranje na trgu. Kolikšen del podražitev na trgu je posledica svetovnih trendov in kateri so drugi razlogi, je težko ugotavljati in tega na zvezi potrošnikov tudi nismo raziskovali. Za potrošnika je nazadnje pomembno le dejstvo, da mora za enake izdelke ali storitve v času po uvedbi evra odšteti več. Še posebej za živila pa velja, da so osnovni svetovni trendi usmerjeni k rasti cen. Pred dnevi sem bral angleško analizo, ki do leta 2009 napoveduje konstantno rast osnovnih življenjskih potrebščin, predvsem mleka, sadja in zelenjave. Ključna razloga za to sta dva: rast povpraševanja na azijskih trgih in pogoste naravne katastrofe. V tej situaciji ponudniki cene zvišujejo za več, kot je to zares potrebno, oziroma za več, kot znašajo njihovi dejanski stroški. Pred kratkim sem bral, da je nemški urad za varstvo konkurence na lastno iniciativo začel raziskovati rast cen mleka in mlečnih izdelkov. V zadnjih treh mesecih se je namreč v Nemčiji samo cena masla podvojila. Dejstvo, da so se odločili za raziskavo, je znak visoke verjetnosti obstoja kartelnih dogovorov.

Je bila Slovenija pri podražitvah ob uvedbi evra slabša od drugih držav?

Za končno oceno je še prezgodaj. Zanimivo pa je, da smo na ZPS že prvi mesec po uvedbi evra dobili več prijav, kot jih je avstrijska potrošniška organizacija dobila v celem letu. V januarju in februarju letos smo kljub uvedbi evra beležili deflacijo, k čemur sta nedvomno prispevali velika angažiranost potrošnikov pri spremljanju cen in objava črne liste nesorazmernih podražitev izdelkov in storitev. Na ZPS smo posebej izpostavljali tudi problem drugega vala podražitev, ki so ga zabeležili v sosednji Avstriji, potem ko so se potrošniki na novo valuto že nekoliko privadili. Kot kaže, smo zdaj priča drugemu valu tudi v Sloveniji, kolikšen bo, pa nam bo pokazalo zadnje snemanje cen, ki pravkar poteka.

Ali to pomeni, da smo z dvojnim označevanjem cen zaključili prehitro?

Tega si ne bi upal trditi. Dejstvo je, da je bilo obdobje dvojnega označevanja med najdaljšimi v evroobmočju, saj je trajalo dobrih petnajst mesecev. Na ZPS smo se zavzemali za daljše dvojno označevanje cen, vsaj do jeseni, vendar žal pri tem nismo bili uspešni. Našo pobudo, da bi še ohranili dvojno označevanje, so sprejeli le v trgovinski zbornici, medtem ko sta jo obrtna in gospodarska zbornica zavrnili. Posledice bodo vidne zelo kmalu.

Med ponudniki, ki so ob uvedbi evra najbolj pohiteli z dvigom cen, so bile tudi banke. Za koliko so podražile svoje storitve?

Banke so s podražitvami začele že na začetku leta 2005. Pri petih izbranih bankah, ki jih je spremljala zveza potrošnikov, so se storitvam od januarja 2005 do junija 2007 bistveno dvignile cene. Tako so se podražili plačilni nalogi na bančnih okencih za najmanj 28 in največ 125 odstotkov, plačilni nalogi prek spleta pa za najmanj 47 in največ 151 odstotkov. Po analizi Banke Slovenije, ki je zajela vse banke v obdobju od novembra 2005 do danes, se je v povprečju najbolj podražilo vodenje transakcijskega računa, namreč za 27 odstotkov, dvig na bankomatu druge banke pa se je podražil za 37,3 odstotka. Te številke so sicer visoke, vendar nekoliko nižje od številk ZPS, kar gre pripisati dejstvu, da smo zajeli daljše časovno obdobje, pa tudi dejstvu, da med bankami obstajajo razlike in da je še vedno mogoče kje tudi prihraniti.

S kakšni argumenti opravičujejo dvig?

Ko so v letih 2005 in 2006 dvigovale cene klasičnih storitev, je bil njihov argument, da komitente s tem poskušajo preusmeriti k sodobnejšim in cenejšim elektronskim storitvam. Ta argument so seveda demantirale, ko so začele dražiti tudi elektronske storitve, pri čemer so se izgovarjale na ogromne stroške uvedbe evra. Sledil je argument o uvedbi baselskih pravil o kapitalski ustreznosti. V zadnjem času pa podražitve opravičujejo s projektom SEPA, katerega cilj je uvedba enotnega evropskega plačilnega trga. Ironija je, da hkrati s tarnanjem bank o visokih stroških spremljamo njihove rastoče dobičke. To nam pove, da so argumenti o ogromnih stroških namenjeni zgolj zavajanju potrošnikov. Slovenske banke so se očitno odločile, da bodo zaslužke maksimirale tako, da bodo komitentom zviševale marže, namesto da bi povečale stroškovno učinkovitost in s tem tudi lastno konkurenčnost na evropskem trgu.

Kam nas vodi začarani krog podražitev in zadolženosti?

V vse večjo socialno razslojenost. Slovenska zgodba o uspehu odločilno temelji na spoznanju, da socialna kohezija igra osrednjo vlogo v družbenem razvoju in dolgoročni gospodarski rasti. Primeri iz zahodne Evrope in ZDA kažejo, da prezadolženost socialni koheziji zada zadnji udarec. Skrivanje glave v pesek lahko pripelje kvečjemu do tega, da bomo izgubili to komparativno prednost pred ostalimi. Institut osebnega bankrota je sicer pomemben, a je le izhod v sili. Pred tem je na voljo kup preventivnih ukrepov, od nadzora nad akterji na trgu do informiranja potrošnikov. Danes se od potrošnikov po eni strani pričakuje, da bodo ravnali odgovorno in racionalno, po drugi strani pa za to niso niti slučajno opremljeni. V našem šolskem sistemu se sicer uči veliko pomembnih stvari, zelo malo pa se pridobi nujno potrebne finančne izobrazbe.