Alternativna resolucija

Skoraj nobenega dvoma ni, da se ministru za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Juretu Zupanu po razburkanem poletju obeta vroča jesen. Če je bil v zadnjih tednih v središču pozornosti predvsem zaradi razpisa za vzpostavitev znanstvenih centrov, na katerem je ministrstvo sredstva razdelilo med društva in združenja, s katerimi so povezani člani ministrovega kabineta, se mu zdaj obeta nadaljevanje spopada z visokošolskimi partnerji. Ti ministru že ves mandat očitajo, da želi samovoljno spremeniti visokošolski prostor, da želi velikim javnim univerzam zmanjšati avtonomijo, jih razdrobiti in oslabiti, obenem pa vrata na stežaj odpreti zasebnim univerzam in fakultetam ...

Napeti odnosi so vrelišče dosegli spomladi, ko je prišel na dan osnutek novega zakona, ki naj bi združil slovensko visokošolsko in raziskovalno dejavnost. Zakon, ki ga je minister pripravil skupaj s tremi profesorji, ki služijo izključno ali pa tudi z delom na zasebnih fakultetah, so univerze, raziskovalni inštituti, študentje in sindikati tako rekoč v en glas raztrgali. Pa ne le zato, ker pri pisanju besedila, ki bi prineslo nekaj drastičnih rešitev, niso sodelovali, ampak predvsem zato, ker naj bi bil njegov pravi cilj razbitje javnih univerz, predvsem največje ljubljanske. Kmalu zatem je minister objavil še en dokument, resolucijo, na podlagi katere naj bi se razvijalo slovensko visoko šolstvo v letih 2007-2010. Situacija se je s tem le še bolj zapletla, prepad med ministrstvom in visokošolskimi partnerji se je še poglobil, minister je visokošolskim partnerjem očital, da glede zakona pretiravajo in da so resolucijo še pred nekaj meseci podpirali, ti pa so vse bolj glasno zahtevali umik obeh dokumentov. Opozicijske stranke so začele ministra pozivati k odstopu ...

Nova rešitev

Medtem se je v visokošolsko godljo vključil tudi državni svet. Tudi v njem je prevladalo mnenje, da so rešitve, ki jih predlaga minister Zupan, nesprejemljive, zato je pod okriljem drugega doma slovenskega parlamenta nastala delovna skupina, sestavljena iz univerzitetnih profesorjev, ki naj bi poiskala izhod iz nastale situacije. In zdaj naj bi bila rešitev na dlani. Člani delovne skupine so v teh dneh napovedali, da pripravljajo alternativno resolucijo za področje visokega šolstva za obdobje 2007-2010, ki naj bi bila gotova v prvih septembrskih dneh. Torej takrat, ko naj bi poslanci nadaljevali postopek sprejemanja prvotne, ministrove resolucije, ki so ga morali zaradi parlamentarnih počitnic začasno prekiniti.

Pobudnik alternativne resolucije je Janvit Golob, ki v državnem svetu zastopa raziskovalno sfero, sicer pa predava na ljubljanski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Prvotna ideja je bila, da bi dokument pripravil nekdanji prorektor ljubljanske univerze Ivan Leban, ki je odličen poznavalec organizacije in delovanja univerz, potem pa je nastala širša skupina, v katero sta njeni vodji, Golob in Jože Mencinger, ki v državnem svetu zastopa interese visokošolskih inštitucij, poleg Lebana povabila še Janka Prunka, Alojza Križmana in Mitjo Guština, ki predstavljajo ljubljansko, mariborsko in primorsko univerzo, ter Bojana Bugariča kot pravnega strokovnjaka. Pozneje se jim je s predlogi pridružil še Peter Glavič z mariborske fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.

Zakaj so se lotili pisanja alternativne resolucije? „Situacija v družbenem dogajanju, v parlamentu, v medijih je kazala, da je nastala neka pat situacija, neka blokada, in treba je bilo narediti nekaj, kar bi bilo sprejemljivo za univerze, pa tudi za politiko,“ pravi Janvit Golob. Sovodja delovne skupine Mencinger je prepričan, da sprejetje kakršnekoli resolucije, ministrove ali njihove, sploh ne bi bilo potrebno, saj univerzam povsem zadoščata Magna Charta iz leta 1988 in stari zakon. „Da pa bi razrešila zagato, v kateri je zdaj najvažnejši prestiž, in obenem obvarovala univerze pred novimi 'reformami', sva se z dr. Golobom dogovorila, da poskusiva zbrati ljudi, ki o univerzi nekaj vedo in ki bi hoteli pripraviti 'alternativno' resolucijo.“

Seveda je treba najprej razjasniti, zakaj je ministrova resolucija sploh tako razburila visokošolske partnerje. In zakaj jih ni razburila že januarja, ko so se o njenem besedilu dogovarjali z ministrom, temveč šele konec pomladi. Mencinger pravi, da bi bila ministrova resolucija nepomemben papir, za katerega se ni zmenil nihče, če se ne bi spomladi pojavil osnutek novega visokošolskega zakona, ki je za univerze popolnoma nesprejemljiv. „Nepomembna resolucija, za katero minister trdi, da so jo sprva vsi sprejeli, kar verjamem, saj gre za prazen papir, je nenadoma postala pomembna.“ Problem je v tem, da bi morala biti resolucija sprejeta pred novim zakonom, saj je navsezadnje podlaga za njegov sprejem. Ker pa je bil napovedani zakon označen za nesprejemljivega, je postala s tem nenadoma nesprejemljiva tudi resolucija. Član delovne skupine Mitja Guštin se strinja, da so se univerzitetni učitelji, študentje in tudi raziskovalci šele takrat zavedeli, da je vrag odnesel šalo in da je partnerski odnos enostranski ter pod pritiskom rokovnika in uspešnosti ministrstva. „Univerzitetna sfera se je organizirala in temeljito proučila obsežna dokumenta, kar se najbolje odraža v 240 amandmajih k resoluciji. Vendar je vsa zadeva izgubila smisel.“ Čeprav so poskušali kritiki zakona preprečiti sprejetje resolucije, bi lahko poslanska večina kritikam navkljub zlahka sprejela tako resolucijo kot zakon.

Kakšen dokument torej zdaj pripravljajo profesorji? Pravijo, da bo resolucija v nasprotju z ministrovo kratka, konkretna, opremljena z mednarodnimi primerjalnimi kazalniki, poudarek pa bo imela na dveh, za razvoj visokega šolstva temeljnih elementih: da sta visoko šolstvo in šolanje v njem javni dobrini ter da je visokošolski prostor avtonomen. „Bilo bi zelo lepo, če bi predlog sprejelo tako ministrstvo kot rektorska konferenca in parlament, tako kot se je konsenz našel v delovni skupini med predstavniki treh univerz iz različnih strokovnih področij in tudi zelo različnih idejnopolitičnih ozadij,“ pravi Golob. Predvsem zanimivo se zdi, da alternativno resolucijo pomaga pripravljati tudi Janko Prunk, ki se je - med drugim - pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami zelo angažiral v strokovnem svetu danes največje vladne stranke SDS, ki je pripravljal alternativni politični program. So piscem alternativne resolucije različna svetovnonazorska prepričanja povzročala težave pri skupnem delu? „Vsak od kolegov je prispeval kakšne specifične misli s svojega strokovnega področja, o temeljnih skupnih načelih pa smo si bili enotni, saj je to strokovno, ne pa politično vprašanje,“ očitke odločno zavrača Prunk.

Nekateri se ob tem vseeno sprašujejo, ali minister Zupan, ki prihaja iz NSi, vsaj pri sprejemanju tega konkretnega dokumenta ne izgublja podpore največje vladne stranke. Morda je tudi zato več možnosti, da bi Zupan dejansko umaknil sporne dokumente. S tem bi verjetno reševal tudi svoj ministrski položaj, saj so se pred časom pojavile informacije o tem, da naj bi predsednik vlade pred slovenskim predsedovanjem EU razmišljal o zamenjavi nekaterih ministrov, menda tudi Zupana, opozicijske stranke pa so pred parlamentarnimi počitnicami napovedale, da razmišljajo o interpelaciji zoper visokošolskega ministra.