Mesto in država

Ljubljana postaja nova razvojna alternativa države. Najprej je s političnim pristopom zmagovite županove liste presegla strankokracijo. Malo za tem je z ambicioznim ekonomskim razvojem zasenčila sedanje vladne rešitve. Politično-ekonomski cikla glavnega mesta in države kažeta povsem nasprotno podobo. Toda namesto da bi med državo in njenim glavnim mestom zavladalo ustvarjalno partnerstvo ali vsaj razvojna strpnost, postajata mesto in država, Janković in Janša, osrednja nasprotnika. Financiranje razvoja postaja pri tem temeljno področje njunega spopada. Dejansko pa gre za to, kdo od njiju bo našel boljšo politično formulo, kako združiti javni in zasebni interes in kako učinkovita sta pri bosta vodenju razvoja. Sloviti model mestnih donacij je sestavni del te zgodbe.

Nov način financiranja občin, ki je ponudil večjo finančno izravnavo med razvitimi in nerazvitimi, velikimi in manjšimi občinami, je najbolj prizadel najbolj razvito in največjo Ljubljano. Po letu dni je postalo jasno, da bo morala mestna oblast najti alternativne finančne vire, če bo želela nadoknaditi okoli 60 milijonov evrov primanjkljaja in izpeljati načrtovani program sprememb, ki je vreden okoli milijarde evrov. Na ravni javnih financ si lahko pomaga s prerazdelitvijo proračunskih izdatkov, zunanjim zadolževanjem in večjo uporabo evropskih sredstev. Na drugi strani pa je rešitev privabljanje zasebnih investitorjev ter različni načini javno-zasebnega partnerstva, ki vključujejo tudi sloviti model donatorstva.

Donatorski pristop je navidezno preprost. Vsak investitor ali družba, ki že posluje v Ljubljani, lahko v obliki donacij vrne del koristi, ki jih mesto ponuja s svojo infrastrukturo, poslovnim okoljem in razvojnimi potenciali. Župan v njem vidi legitimno in povsem transparentno sredstvo za dodatno financiranje razvoja, ki bi morda pokril nepričakovano izgubo javnih sredstev. Njegovi nasprotniki nasprotno dokazujejo, kako donacije pomenijo način oškodovanja javnih interesov v korist zasebnih investitorjev. Za prve je model donacij motivacijski mehanizem, ki privablja zasebni kapital in omogoča razvoj in uveljavljanje mestne identitete prek vseh njenih deležnikov. Za druge je to zgolj prikrit podkupovalni sistem, ki koristi razvojnim lobijem in dejansko odbija resne investitorje. Seveda pri vsem tem obstaja še tretja skupina meščanov, ki je nezaupljiva do vsega novega in hkrati nezadovoljna z vsem starim. Njihova skupna lastnost je, da na koncu zagovarjajo status quo, takšne spremembe, da se dejansko nič ne bi spremenilo. Kdo ima pri tem prav?

Očitno imamo v Sloveniji in Ljubljani, celo v krogih liberalnih mnenjskih voditeljev, težave z nekaterimi temeljnimi poudarki urbane ekonomike in neprofitnega menedžmenta. Izhodišče je sila splošno, toda pomembno. Sodobna družba XXI. stoletja temelji na mestni civilizaciji, velika in srednja mesta pa so največji infrastrukturni in logistični sistemi. Pomenijo jedra razvojne ustvarjalnosti, podjetniškega razvoja in socialne varnosti. Mesta pridobivajo in postopoma postajajo pomembnejša od države. Podobno je z menedžmentom. Naziv "menedžer" se je prvič pojavil na začetku XX. stoletja kot poklic upravljavca mestnih dejavnosti ("city manager"). Menedžiranje mest postaja danes prvovrstno področje vrhunske politike in menedžmenta, kar dobro dokazuje na primer Nicolas Sarkozy. In na koncu je obvladovanje mesta temeljno torišče javno-zasebnega menedžmenta, sodelovanja različnih deležnikov sodobnega partnerskega kapitalizma. London je na primer s svojo vizijo svetovne metropole (2004-2014) postavil vse troje v logično celoto in podobno velja tudi za druga vodilna evropska mesta, kot so Dunaj, Amsterdam, Barcelona ali Koebenhavn. OECD pa je že leta 1998 pripravil program strategij partnerskega razvoja, ki še posebej poudarja pomembnost vključevanja civilne družbe, lastnine (investitorjev) in donatorstvo. S tega zornega kota ni početje župana Jankovića in profesor Koželja nič novega in še manj spornega.

Donacije načeloma pomenijo prostovoljno financiranje brez kakršnekoli protistoritve. Realnost je nekoliko bolj zapletena, kadar gre za ex ante donacije, ko kdo daruje vnaprej, da bi bil deležen določene tihe ugodnosti ali naklonjenosti. Na primer pri spremembi prostorskih aktov ali pa pri uveljavljanju svojih zasebnih poslovnih interesov. Reči niti teoretsko niso preproste. Adam Smith je v Teoriji moralnih čutov pojasnil, da sistem prostega trga ne more delovati, če kapital ne omejuje svojih zasebnih koristi na račun javnih interesov. Gre za pripornikovo dilemo, kjer šele kooperativna igra javnih in zasebnih interesov pripelje do skupnih ugodnih rešitev. Od tod tudi sodobna ideja o javno-zasebnem partnerstvu. V ljubljanskem primeru imamo več možnosti. Prva govori od ad hoc donacijah, ki jih je ubral sedanji župan. Prednost je v pogajalski prilagodljivosti, enostavnosti in učinkovitosti, slabost v nepreglednosti in nesistemskih rešitvah. Druga možnost bi bil koncept nekakšnega proceduralnega partnerskega investiranja ali poslovnega sodelovanja, kjer so donacije del javnih procedur in strokovnega presojanja. Tukaj je prednost v sistemskem pristopu, slabost pa v manjši pogajalski gibčnosti. Tretja možnost je preprosto sistem dodatnih prispevkov in usmerjene proračunske porabe na deficitarnih mestnih področjih. Gre za klasičen pristop z vsemi pozitivnimi in negativnimi platmi javnih mestnih financ.

Janković je za sedaj izbral prvi model, lahko pa bi posegel po vseh treh in ubral sprejemljivejši pristop. Njegova izbira je strokovno legitimna, poslovna dobra, čeprav politično ni najbolj modra. Toda partnerskega sodelovanja in nekakšnega zasebnega sponzoriranja se je lotila tudi Janševa vlada pri zagotavljanju dodatnih virov financiranja svojega projekta evropskega predsedovanja. Ideja naturalnega sponzorstva pa je sama po sebi čudaška in z vidika moralnega hazarda neprimerno bolj sporna od Jankovićevega eksperimenta v Ljubljani. Za vse pa velja staro pravilo. Tisti, ki bo pri tem cenil privilegije bolj kot svoja načela, bo kmalu izgubil oboje. Brez vere v sistem in zaupanja v voditelje pa ne bo uspela niti Ljubljana in še manj Slovenija.