"Treba je iztržiti maksimalen izkupiček na dolgi rok"

Razloga sta lahko dva. Prvi, prijaznejši, je, da želi vlada v letu pred iztekom mandata izpolniti obljubo o dokončanju privatizacijskega procesa, ki jo je zapisala že v koalicijski pogodbi, pozneje pa jo je v program zapisal tudi Jože P. Damijan. Če vlada obljube ne bo izpolnila, bo volivcem prihodnje leto težko pogledala v obraz. Drugi, nesramnejši, pa je lahko tudi zavedanje vlade, da se njen čas izteka, zato prihodnji vladi noče pustiti nobenih vzvodov za obvladovanje gospodarstva. S privatizacijo lahko novi oblasti prepreči, da bi ta v podjetja nastavljala svoje ljudi, in tako poskuša ohraniti moč v gospodarstvu, tudi če na volitvah izgubi. Na sedanjo oblast je vezan del kadra v že privatiziranih podjetjih. Številni opozarjamo, da v Sloveniji nastaja oligarhija štirih ali petih lastniških družin, od katerih so nekatere vezane na politične stranke sedanje vladne koalicije. Lahko bi torej rekli, da privatizacija, pri kateri lastnina ostaja v domačih rokah, pomeni tudi ohranjanje moči sedanje oblasti za čas po morebitnem fiasku na volitvah.

Jože Mencinger pravi, da pri prodaji podjetij tujim lastnikom velja eno samo, preprosto pravilo: "Prodaj le, kar moraš, in ne prodaj ničesar, česar ti ni treba prodati." Kaj naj se torej proda in kaj naj ostane v državni lasti?

Osebno sem privatizaciji zelo naklonjen, saj je delež državne lastnine pri nas še velik in imamo zato precej škode tudi davkoplačevalci. To ne pomeni, da se lahko prodaja na kakršenkoli način in kadarkoli. Razmere v sektorjih, ki jih vlada privatizira, niso takšne, da bi bilo treba hiteti. Ne moremo privatizirati samo zato, ker je to zapisano v koalicijski pogodbi in morajo izpolniti politične obljube. Moj prijatelj prof. Mencinger je ujet v past tako imenovanega nacionalnega interesa, češ da se ta zagotavlja z ohranjanjem lastnine v rokah Slovencev. Sam sem drugačnega mnenja. Nacionalni interes se lahko zagotavlja samo z državno lastnino, pri čemer mora biti ta interes tudi na politični ravni jasno opredeljen. Treba je pojasniti, zakaj je nekje državno lastnino smiselno ohranjati oziroma kakšen interes davkoplačevalcev se želi s tem zadovoljiti. Če državna podjetja prehajajo v last slovenskih lastnikov, se s tem nacionalni interes prav gotovo ne zagotavlja nič bolj kot s prehajanjem v last tujcev.

Kaj je za vas merilo dobre privatizacije?

Odgovor je preprost: iz sedanjega tipa privatizacije je treba iztržiti maksimalen izkupiček na dolgi rok in z vidika države kot celote. Zato ne smemo gledati samo na čim višjo kupnino, pač pa tudi na zunanje učinke, ki jih ima posamezna odprodaja v lokalnem okolju in državi kot celoti. Ni dovolj, da investitor zagotavlja ohranitev delovnih mest, saj imamo skoraj polno zaposlenost. Slovenija želi biti bogatejša. Pričakujemo, da bodo novi lastniki pripeljali novo tehnologijo, izkoristili naš kader in povečevali bruto domači proizvod na prebivalca. Poglejte primer Leka. Od prodaje švicarskemu Novartisu nismo pričakovali samo zagotavljanja delovnih mest, pač pa sodobnejšo tehnologijo, zaposlovanje domačih farmacevtov, vključevanje raziskovalnih laboratorijev in nekaj, kar nas bo naredilo bogatejše. Ta pričakovanja niso bila v celoti izpolnjena. Strinjam se z nekdanjim predsednikom uprave Leka Metodom Dragonjo, da smo glede Novartisa malo razočarani. Vprašanje je le, ali ni tudi Novartis razočaran nad Lekom. Morda pa Lek ni sposoben biti čisto na takšni ravni, kot je Novartis pričakoval ob nakupu ...

Kaj torej ohraniti v državni lasti?

Kratkoročno vidim tri razloge, zaradi kateri bi bil danes s privatizacijo zelo previden. Najprej, ponekod ta trenutek ne moremo doseči visokih cen. Počakajmo! Drugi razlog naj pojasnim na primeru elektrike. Obstaja nevarnost - tudi v Sloveniji - električnega mrka. V takšnih razmerah bi bila privatizacija celotnega sektorja elektrogospodarstva nevarna in neodgovorna. Zasebni kapital bo gledal samo na svoj interes, zato električnega mrka ne bo preprečeval. V takšnem primeru je vseeno, kako visoko kupnino iztržimo, ker ta nikakor ne more odtehtati škode, ki bi jo električni mrk povzročil gospodarstvu. Država je tista, ki mora skozi državno lastnino v sektorju elektrogospodarstva skrbeti za - recimo temu tako - nacionalni interes. Negativni učinek električnega mrka bo bistveno pomembnejši od tega, da je učinkovitost slovenskih elektropodjetij zaradi državnega lastništva, recimo, nekoliko manjša. Tretji razlog pa je bolj novodoben: državna podjetja so lahko pomembna tudi pri zagotavljanju strateških gospodarskih interesov Slovenije v drugih državah. Naše strateške interese v vzhodni Evropi ali državah nekdanje Jugoslavije je lažje zagotavljati skozi državna kot pa zasebna podjetja.

Kateri sektorji so še posebej občutljivi za privatizacijo?

Zagotovo proizvodni del elektroenergetike. Videli boste, da bomo potrebovali novo jedrsko elektrarno. Zgradi jo lahko le država. Prav tako se mi ne zdi smiselna privatizacija Telekoma, saj gre za eno redkih podjetij, ki se v drugih državah lahko uveljavljajo tudi brez strateškega partnerja. Danes so tržne razmere popolnoma neprimerne za privatizacijo Telekoma. Ugodne so bile pred desetimi leti. Slovenija je v prvi polovici devetdesetih let zamudila vlak za privatizacijo dela gospodarstva. Slovenskim železarnam bi na primer tujega partnerja morali poiskati bistveno prej, pa vanje ne bi bilo treba zmetati toliko denarja. S tega vidika je treba previdno ravnati tudi z logistično-transportnim sektorjem. Ne razumem pa, zakaj bi morali ob pomoči državne lastnine oblikovati nekakšne bančno-zavarovalniške stebre, razen če jih nočemo pripraviti, da jih bodo lahko pod ceno pokupili novonastajajoči slovenski lastniki.

Je zasebni lastnik v podjetju, ki ima monopolni položaj na trgu, kaj boljši upravljavec kot država?

Zasebna lastnina sama še ne pomeni konkurence. Lep primer je energetika. Dravske elektrarne so monopolist. Njihova edina konkurenca so alternativni viri energije in jedrska energija. S privatizacijo Dravskih elektrarn konkurence ni mogoče vzpostaviti, zato je privatizacija nesmiselna. Po drugi strani pa je privatizacija zelo smiselna pri distribuciji. Od julija letos imajo gospodinjstva možnost izbire dobavitelja električne energije, kar je na žalost le pesek v oči, saj je vseh pet podjetij v večinski lasti države. Konkurenca bi bila mogoča, če bi imela različne lastnike. Zelo podobna je zgodba z železnicami. Infrastrukture zagotovo ni smiselno privatizirati. Lahko pa se s tujim kapitalom izpeljejo novi projekti. Govorim o tako imenovanih BOT-projektih, pri katerih tuji investitor zgradi infrastrukturo, jo uporablja deset ali dvajset let, nato pa ta postane del državne lastnine. Nazadnje je rezultat enak, kot če bi investirala država. Tako Hrvati gradijo avtoceste. Če tujec v tem vidi interes, je to super. Težava nastane, ko hoče tujec svoj interes uresničiti na račun vrste drugih bonitet. Treba se je zavedati, da gre pri logističnem centru za popolnoma komercialen projekt. Nemci zagotovo ne razmišljajo samo o posodobitvi železniške infrastrukture, ker z njo nikakor ne morejo dovolj zaslužiti, pač pa gledajo na Slovenske železnice v celoti, torej z vidika tovornega in potniškega prometa. Ohranjanje monopola, kar bi pomenila taka privatizacija, ni dobra rešitev.

V bistvu bi monopol ostal, zamenjal bi se samo lastnik.

Seveda. Zasebniku prepustimo monopol, ki ga drugi zasebnik s konkurenco ne more odpraviti. Treba se je zavedati, da so privatizacijski procesi večinoma nepovratni. Prepričan sem, da je posodabljanje železniške infrastrukture mogoče v partnerstvu z zasebnim kapitalom, a nazadnje mora biti ta infrastruktura dostopna vsem, to pa je najlažje doseči, če je državna. V tovornem prometu je smiselno pridobiti dobrega prevoznika, kar Deutsche Bahn zagotovo je, saj tovorni promet teče po vsej Evropi. V potniškem prometu pa je pametneje razmišljati o razpršenem lastništvu prevoznikov, ki bi med seboj tekmovali.

Anglija je privatizirala železnice, pa so cene potniškega prevoza tam kljub temu izredno visoke.

Pri vzpostavljanju konkurence ne gre samo za vprašanje cen. Razmišljanje, da mora konkurenca voditi do nižjih cen, je osnovnošolsko. Smisel konkurence je v tem, da se ponudba bistveno bolj prilagaja povpraševanju. Ko se je v letalskem prometu pokazala potreba po nizkocenovnih prevoznikih, je trg tej potrebi zadostil. Vendar zaradi tega redne linije, na katerih je letalska vozovnica bistveno dražja, niso izginile. Še vedno namreč obstaja dovolj velika množica ljudi, ki želijo med letalskim prevozom nekaj več udobja in so za to pripravljeni plačati več. Podobno je z vlaki. Če se med železniškimi prevozniki vzpostavi konkurenca, to sicer ne pomeni nujno nižjih cen, pomeni pa, da boste sedeli v čistem vagonu, da bo osebje prijaznejše ...

Je vlada dovolj dobro pripravljena na privatizacijo?

Hitenje pri privatizaciji je izraz formalnega, birokratskega pristopa, pri katerem se ne razmišlja o dejanskih posledicah. Vlada, pa tudi uprave podjetij, ki so trenutno na mizi za prodajo, niso usposobljene za analizo in pripravo privatizacije. Zagotovo je mogoče izpeljati formalne postopke, to pa ne pomeni, da bodo doseženi pravi cilji. Moti me, ker je izključena strokovna javnost. Ko skušaš razpravljati o teh stvareh, imaš občutek, da si odveč in da oblast meni, da ji strežeš po življenju. V resnici pa bi poslušanje nasvetov lahko vodilo do boljših odločitev in do utrjevanja te oblasti.

Pri načrtovanem logističnem centru se vlada vsaj za zdaj pogovarja samo z Deutsche Bahnom, torej enim partnerjem, ki ga je poiskala sama. Ali zaradi tega ne grozi, da ne bo pripravljen plačati toliko, kot bi znašala cena, če bi se moral zanj boriti s konkurenti?

Ta nevarnost brez dvoma obstaja. Vedno je nesmiselno prodajati dobre stvari, da bi ob tem prodal tudi tiste, ki jih ni mogoče. Zame tak pristop kaže na pomanjkanje žetvene strategije, pri kateri lastnik menedžmentu naroči, naj podjetje za privatizacijo pripravi tako, da bo žetev optimalna. Pri tem se ne smejo vsak dan po časopisih razglašati načrti, ker s tem zbijaš ceno, poleg tega pa se v podjetjih do končne vladne odločitve ne dela nič pametnega, namesto da bi se prav v takih obdobjih garalo.

V igri je več modelov možnega sodelovanja med Deutsche Bahnom in Luko Koper, Intereuropo in Slovenskimi železnicami. Nemci menda dajejo prednost modelu, po katerem bi slovenska država ohranila v prvih dveh podjetjih po četrtinski delež in 51 odstotkov v SŽ, sredstva pa bi namenila za obnovo železniške infrastrukture. Kako ugodna je ta različica?

Na splošno ne gre, da bi vzel dve dobri podjetji in ju udaril po glavi, zato da bi lahko naredil kaj v tretjem, slabem. Novi lastnik bo lahko del denarja iz Luke Koper in Intereurope jemal za delovanje železnice. Hkrati pa bo zato na vseh treh mestih zaprl možnost konkurence. Že načeloma sem proti, da bi močno tuje državno podjetje prevzelo pomemben del slovenskega logističnega sistema. Naša država lahko gradi novo luško infrastrukturo v koncesijskem razmerju z Deutsche Bahnom, pri upravljavcih luke pa je boljše, če se vzpostavi konkurenca. Očitno je, da so vladni koncepti privatizacije slabo premišljeni. Če bi bil jaz na nemški strani in bi mi kdo ponudil tak kolač, ne bi omahoval.

Bi slovenska država nujno posodobitev železniške infrastrukture, ki je ocenjena na okoli devet milijard evrov, zmogla sama?

Zagotovo. To vendarle ni tako velik denar. Če pa se v železnice ne splača vlagati, potem je boljše, da jih ukinemo. Jasno je, da železniška infrastruktura sama po sebi ni dober projekt. Toda treba je upoštevati tudi eksternalije oziroma posredne učinke, ki jih ima železniški prevoz na celotno gospodarstvo. Prav zaradi takih eksternalij imamo v gospodarstvu tudi državo.

Medtem ko pri nas hitimo s privatizacijo, so v Nemčiji vse glasnejši nasprotniki predvidene privatizacije Deutsche Bahna, ki je v stoodstotni lasti države.

Nemci se zavedajo, da je pot nemškemu kapitalu v druge države najlažje utreti prek podjetij v državni lasti. Kanclerka Angela Merkel se ne more pogovarjati o poslih, ki jih na Kitajskem želijo izpeljati zasebniki, lahko pa se pogovarja o poslih, ki jih tam želijo izpeljati državna podjetja. Ko bo naredila kanal državnemu poslu, bo s tem odprla vrata zasebnikom. Ko je šel Jože Zagožen iz Holdinga Slovenskih elektrarn kupit bolgarsko elektrarno, se je nanj usul plaz kritik, tudi iz ministrstva za finance, češ da je zadevo preplačal. Za moje pojme je bila ta kritika povsem neupravičena. Kdo pa ve, kakšna je prava vrednost. Če bo drugo leto zmanjkalo elektrike, bo vsaka prava! S tem poslom bo prišla v Bolgarijo tudi Slovenija. Če pa bi holding privatizirali Irci, bi v Bolgarijo prišlo njihovo gospodarstvo.