Bitka za Petrol

Prevzemni boji med Petrolom in Istrabenzom so v zadnjih dneh v središču slovenske poslovne in politične javnosti. Pri tem sta za vse akterje še najmanj pomembni poslovna usoda in siceršnja razvojna strategija obeh družb. Veliko zanimivejši so dramatični zasuki, različni scenariji in špekulacije o poslovnih in političnih navezah slovenskega korporativnega kapitalizma. Osrednji cilj Janševe vlade je bil zamenjava starih političnih in poslovnih elit s pomočjo novih korporativnih zavezništev. Toda iz prvotnega usmerjevalca sprememb vse bolj postaja njihova žrtev. Poslovne mreže niso več orodje politike, temveč prevzemajo dominantno politično vlogo. Bitka za Petrol je dobro ogledalo te zgodbe.

Petrol je bil najprej kot prevladujoči naftni trgovec in energetska družba v privatizacijski Janševi zgodbi namenjen ruskim strateškim partnerjem. Petrol je bil nekakšen paradni konj te nove slovenske politike proti vzhodu, čeprav je bil poslovni model združevanja z Lukoilom od samega začetka slab, brez jasne vsebine, zavit v meglo partnerskih pristojnosti. Toda prišlo je do novega političnega obrata, ki sta ga najverjetneje spodbudila Bruselj in Busheva administracija. Sledila sta diplomatski škandal pri odpovedi srečanja Janše in Putina in splošen zastoj ruskega prodora na južni energetski trg EU. Petrol je postal kolateralna škoda visoke politike. Privatizacijski model se je v hipu spremenil. Nenadoma je dobil nacionalni strateški pomen in zmagovito formulo domačega partnerstva, kjer država običajno zadrži mejni kontrolni paket.

Vladna in Petrolova zgodba z Rusi je dober dokaz, kako pomanjkljivo je politično razumevanje geostrateških interesov in kako slabo slovenske politične in poslovne elite obvladujejo diplomatske in velike strateške razvojne posle. Zapletenejša strateška kombinatorika zahteva dobre presoje interesov, skrbne analize in sposobne menedžerske ekipe. Namesto tega pri nas po naravi reči prevladuje politična in poslovna improvizacija, nekakšen poenostavljen politični inženiring, poln privatizacijskih formul in umetnih poslovnih tvorb. Petrol je postal nova žrtev takšne politične presoje in slabih poslovnih strategij.

Istrabenzova zgodba je nekakšen Petrolov kontrapunkt. Njihova menedžerska vodstva so vedno znala izkoristiti svoj politični položaj in finančne poslovne spretnosti. Sedanji poslovni razvoj krasi čudaška in težko razumljiva poslovna diverzifikacija, vendar je vse skupaj zgolj pot do čistega finančnega holdinga in učinkovitega menedžerskega prevzema družbe. Istrabenz je značilen predstavnik novega vala konsolidacije lastništva slovenskih podjetij, ki temelji na preprodaji državnih deležev Kada in Soda ter boju menedžerskih skupin za notranje odkupe podjetij. Bavčarjeva namera je bila jasna. Petrol je kot energetska družba in velik generator finančnega toka dobra naložba in prek preizkušenih receptur tihih zavzetij podjetij tudi ustrezna prevzemna tarča. Istrabenz bi se tako v prihodnosti najverjetneje dezinvestiral na turističnem in prehrambenem področju in večino premoženja preusmeril v perspektivno energetsko panogo. To bi bila presenetljiva vrnitev v prihodnost, saj bi v središču zopet imel bivši prevladujoči naftni biznis, le da bi se tokrat bolj opiral na razširjeno polje drugih energetskih dejavnosti. Temeljni motor teh sprememb pa vendarle ni nekakšna poslovna konsolidacija in strateška preusmeritev holdinga, temveč predvsem notranji interes menedžerske skupine, da s temi lastniškimi in poslovnimi manevri na koncu dobi odločilni delež lastne družbe.

Istrabenz se je torej znašel na Petrolovih vratih na temelju lastnih strateških interesov in vladne politične kombinatorike. Do tu so reči jasne, od tod pa so možne različne razlage. Prva še vedno stavi na dogovor med partnerji glede strateškega povezovanja Istrabenza in Petrola ter nove štiripartitne lastniške strukture Petrola. Druga nasprotno govori o sporu med Janševo in Bavčerjevo strategijo prevzema. Tu je napovedana namera Petrolovega prevzema Istrabenza lahko že del odkritega spopada obeh akterjev ali pa zgolj predah za ponovno iskanje novih rešitev. Za tretje je vse skupaj zgolj slepilni manever, s katerim želijo akterji na obeh straneh prikriti dejanski dogovor za prevzem Petrola in notranji menedžerski odkup Istrabenza.

Ne glede na vse kombinacije, sodelovanje, spore ali morebitne vojne med elitami imamo pred seboj novo podobo slovenskega korporativnega kapitalizma. Gre za globalni trend. Korporacije in poslovne mreže pridobivajo vse več politične moči in postajajo odločilni oblikovalci zgodovine. Med stotimi največjimi gospodarstvi na svetu je 57 podjetij in 43 držav, tisoč največjih podjetij obvladuje 80 odstotkov svetovne proizvodnje. Nacionalna država in Tocquevillovi ideali politične demokracije se umikajo mrežam, netokraciji, kjer Mark Granovetter že dolgo prepoznava pomen koncentratorjev in povezovalcev. Kje je že kavelj 22 sedanjega spora med Istrabenzom in Petrolom, Bavčarjem in Janšo? Prodaja Istrabenzovih delnic v Mercatorju. Toda zakaj? Ker so šle v tabor konkurenčne mreže B. Šrota in Pivovarne Laško. Netokrati, obvladovalci poslovnih mrež, prehajajo med mrežami brez posebnih ovir in travm glede plemenskih identitet. In tu je težava. Na mreži je vsak sam gospodar, klasični politiki pa še vedno delujejo v imenu večine. Konflikt je neizbežen in v našem primeru paradoksalen. Čeprav tako Bavčar kot Janša svoje odločitve sprejemata znotraj zaprtih interesnih skupin, Janša svojo legitimnost mora vezati na klasično demokracijo, Bavčar pa zgolj na novo plurarhijo. Janša kot demokrat proti Bavčarju kot netokratu!

Podjetja postajajo novi politični centri in menedžerske skupine nova oblika prerazdelitve moči. Zgodba o Petrolu in Istrabenzu je del teh sprememb, kjer bodo prihodnost vse bolj obvladovale nove politične in poslovne mreže, zunaj tradicionalnih demokratskih in lastniških procedur. Gre za eno zadnjih merjenj moči med tradicionalno politiko in novim političnoekonomskim menedžmentom. V tej metaforični igri je Janša lahko etapni zmagovalec, vojno pa je izgubil. Toda tudi Bavčarjeva usoda ni enostavna. Kajti prvič v zgodovini podjetništva ljudje živijo dlje kot podjetja, v katerih delujejo.