Ni dvoma. Javno šolstvo bo prikrajšano.

Minister Zver je na začetku svojega mandata napovedal, da "ad hoc reform in sprememb šolskega sistema ni pričakovati", in dodal, "da se bodo potrebne spremembe izvajale postopno in zgolj na osnovi argumentiranih rezultatov analiz stanja". Zadovoljstvo je bilo še večje, ko je nekaj dni kasneje ocenil, da "brez soglasja učiteljev ni mogoče izpeljati nobene reforme". Izjavi sta poželi simpatije med izobraževalci, saj se je zdelo, da minister dobro razume formulo, ki je skupna vsem uspešno izvedenim šolskim reformam v razvitih in demokratičnih državah: analiza stanja, vključenost širokega kroga strokovnjakov v načrtovanje sprememb, temeljite priprave, javna diskusija o spremembah in čimvišja stopnja soglasja z učitelji, starši in ravnatelji, ki ji sledi postopno uvajanje sprememb.

Nasprotje med obljubljenim in storjenim bi bilo težko bolj očitno. Najprej je minister - ob glasnem nasprotovanju stroke - na hitro ukinil eksterno preverjanje v osnovnih šolah in ga zamenjal z nedomišljenimi kriteriji za vpis v srednje šole, kar je sprožilo val negodovanja pri starših, strokovnjakih in učiteljih. Nadaljevalo se je s spremembo v sestavi svetov šol, ki ji je s podpisi nasprotovalo 22.000 zaposlenih v izobraževanju. Zmanjšanje števila učiteljev v svetih šol je bil jasen znak, da minister učiteljem ne zaupa. Da ne zaupa njihovi presoji, kaj je dobro za šolo, predvsem pa, da mu ni po godu, kako se odločajo pri izbiri ravnateljev. Državni zbor bo konec meseca odločal o na hitro pripravljenih spremembah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki jih predlagatelj ne more podpreti z analitičnimi ocenami obstoječega stanja, ker jih nima, čeprav se spremembe tičejo financiranja. Praktično vsi strokovnjaki, ki so se do zakona javno opredeljevali, mu nasprotujejo. Poziv poslancem državnega zbora, naj zakona ne podprejo, ker financira zasebne šole na račun javnih, je podpisalo 16 civilnodružbenih organizacij: vsa ravnateljska druženja, sindikati, aktiv svetov staršev ljubljanskih osnovnih šol, Dijaška organizacija, Študentska organizacija, Zveza pedagoških delavcev in posamezna strokovna združenja. Kar ni naključje, saj se minister niti pri vzdrževanju videza, da se je pripravljen usklajevati, ni posebej trudil. Bolj se je zanesel na diskreditacijo nasprotnikov. Tako je delovanje SVIZ praviloma označeval za politično motivirano, takoj ko je dobilo širšo podporo, kot se to dogaja tudi pri zdajšnjem spreminjanju zakona.

Vendar so razlogi za tako široko paleto nasprotovanj izrazito vsebinski. Vlada ima že pri povsem enostavnih vprašanjih težave z odgovori: zakaj je treba racionalizirati delovanje javnih šol in tvegati padec njihove kakovosti v času, ko nas predsednik vlade prepričuje, da nam še nikoli ni šlo tako dobro? Kako lahko utemeljite odločitev, da boste financiranje zasebnim šolam izboljšali, med tem ko od javnih šol pričakujete zategovanju pasu, poslabšanje delovnih razmer in odpuščanje zaposlenih? Spremenjeni način financiranja, ki ne obračunava stroška na oddelek v šoli, pač pa na posameznega učenca oziroma dijaka, je zahtevna finančna operacija, ki temeljito učinkuje na spremembe v ravnanju udeležencev in posega tudi na samo pedagoško področje. Recimo: ker za ponavljavca ne dobiš sredstev, ni dobro, da obstajajo, tudi če ne znajo. Prav tako ni dobro imeti dijakov s posebnimi potrebami, telesno, govorno ali drugače oviranimi, ker ga financer ne priznava kot višji strošek. Koalicija se je "glavarini", financiranju na udeleženca v osnovnih šolah, pod pritiskom zbiranja podpisov, v zadnjem trenutku sicer odrekla, a ko je bil čas za partnersko usklajevanje, so argumentirane pripombe, da bi to pomenilo zapiranje podeželskih in podružničnih osnovnih šol in bi se posledično odprlo skrajno občutljivo vprašanje praznjenja podeželja, zviška zavračali. Spremenjeni način financiranja se bo po zadnjem predlogu uporabljal "le" za celotno srednje šolstvo. Poskusno izvajanje spremenjenega načina financiranja daje zelo nasprotujoče si signale, ki niso evalvirani in v zadnjih treh letih nimajo ustrezne podlage v predpisih. Problemi v šolah, kjer se poskusno izvaja, se kopičijo, nezadovoljstvo se povečuje, vendar minister ni hotel slišati, da bi bilo dobro stvar dodatno pretehtati, vključiti strokovnjake in sindikate v oblikovanje metodologije in bolj upoštevati razlike med šolami. Nasprotno, odločil se je, da bo očitno nedomišljen model razširil na celotno srednje šolstvo in bi ga brez nasprotovanja še na osnovne šole, kjer bi imel zagotovo uničujoče učinke. Tak način financiranja sili šole, da oddelke z dijaki zapolnijo do predpisanega maksimuma, da učitelje obremenjujejo z dodatnimi pedagoškimi urami in izbirajo tiste, ki so manj usposobljeni, so pa cenejši. Najcenejši so učitelji, ki nimajo ustrezne izobrazbe in jih je mogoče zaposliti za določen čas, zato je pričakovati, da se bi delež učiteljev zaposlenih za določen čas še povečeval. V bolj domišljeni obliki tak model finaciranja sicer srečamo tudi v nekaterih drugih evropskih državah. Jasno je tudi, da ima zamisel neoliberalne strice. Taka, kot jo poskušajo uveljaviti domači navdušenci, zagotovo zmanjšuje kakovost izobraževanja.

Če bi bilo res potrebno zaradi proračunskih omejitev racionalizirati delovanje javnih šol, bi upravičeno pričakovali, da bo enako veljalo tudi za financiranje zasebnih šol, saj gre za ista javna sredstva. Napaka! Vlada ima zdaj dovolj denarja, da lahko izboljša financiranje zasebnih šol, ki je v primerjavi z večino drugih evropskih držav že zdaj solidno. V že omenjenem gradivu, ki je priloženo zakonu, vlada izrazito zavaja, ko zapiše, da bo zvišanje financiranja programa v zasebnih šolah na sto odstotkov državo stalo v letu 2009 le 308.000 €. Pri izračunu zvito, vendar povsem nekorektno, upošteva le strošek povišanja obstoječim šolam s 85 na 100 odstotkov, zamolči pa, da bodo v prihodnjih dveh letih nastale nove zasebne šole, čeprav to ve, saj so nekatere že napovedane. Letno financiranje programa ene novoustanovljene osnovne zasebne šole bo državo stalo več kot milijon evrov, kar obseg potrebnih sredstev za zasebne šole prestavi na povsem drugo raven. Petnajstkrat po milijon in več je koliko? Če bi država hotela javnim šolah zagotoviti enak obseg sredstev, kot ga imajo zdaj, bi morala za višino stroška financiranja programa vsake nove zasebne šole povečati tudi proračun. Ob nespremenjenem proračunu za izobraževanje lahko vlada denar za nove zasebne šole vzame le iz sredstev za javne šole. In to je tisto, kar ni sprejemljivo: da se razvoj zasebnih šol krepi na račun javnih. Pri tem je treba vedeti, da imajo zasebne šole še privatnega ustanovitelja, ki lahko z lastnimi sredstvi dodatno izboljša razmere za delo in učenje. A to še ni vse. Sprememba zakona jim omogoča pobirati prispevke staršev (šolnine), ki navzgor niso omejeni. Za povrh lahko zasebne šole sodelujejo tudi pri programih opremljanja šol iz javnih sredstev. Nekateri bolj goreči zagovorniki sprememb v zadnjih dneh, kljub jasni zakonski dikciji - očitno brez slabe vesti, da po novem tudi to pripada zasebnim šolam, to preprosto zanikajo, da ne bi šla stvar čez rob. Ali je sploh mogoče, da bi javne šole ob tako neenakih možnostih, dosegale enako kakovost kot zasebne? Ni! In to vedo tudi predlagatelji, vendar hočejo, da je tako.