Zablode slovenske plačne politike

Sindikati so ponovno pri velikih vratih vstopili na politično prizorišče. Zahtevajo novo plačno politiko in višje plače, ki bi ustrezale visoki gospodarski rasti in produktivnosti in bi hkrati socialno nevtralizirale višjo inflacijo. Sindikalne zahteve po višjih plačah in grožnje s splošno stavko so politično legitimne, toda ekonomsko problematične. Predvsem pa so politično nevarne za obstoječo oblast. Sindikati so leta 2006 zaustavili reformni nalet Janševe administracije, očitno bodo v letu 2008 dokončno zamajali njegovo politično vladavino.

Sindikati zahtevajo dodaten dvig osnovnih plač za 3 odstotke v letu 2007 in novo zvišanje plač glede na rast produktivnosti in inflacije v letu 2008. Delodajalci nasprotno menijo, da so plače v letošnji polovici leta realno že višje za 2,8 odstotka in zato ne potrebujejo dodatnega zviševanja. Predvsem pa nasprotujejo rasti izhodiščnih plač vseh delavcev na ravni panožnih kolektivnih pogodb, ker bi to zvišalo stroške dela, povečalo inflacijske pritiske in znižalo celotno konkurenčnost gospodarstva. Argumenti obeh pogajalskih strani so si torej povsem nasprotni.

In tu je še tretji partner, država. Splošna kolektivna pogodba za javni sektor prav tako predvideva znatno zvišanje plač do leta 2010, največ v kulturi, socialnem varstvu, zdravstvu in javni upravi. Za nameček višje plače na tem področju hkrati obremenjujejo javne finance in ustvarjajo dodaten pritisk na uvajanje davkov. Tako nam višji stroški dela tudi tukaj grozijo z znižanjem konkurenčne sposobnosti. Očitno se je na tem mestu zapletla tudi vladna davčna reforma. Na težave reforme trga dela in pomembnost socialnega sporazumevanja po prevzemu evra je opozarjala tudi EU. Državna plačna politika je tukaj posredno trčila na nasprotne evropske poglede.

Kdo ima pri tem prav in kje tičijo temeljne politično-ekonomske zablode slovenske plačne politike? Zakaj se v obdobju, ko so tradicionalna nasprotja med delom in kapitalom vse bolj zabrisana, obuja stara retorika razrednega boja? Plače in plačni sistemi postajajo novo torišče spopadov na slovenskem političnem trgu. Boj za plače ni zgolj socialna bitka med sindikati in delodajalci. V ozadju je boj za politično oblast, novo porazdelitev moči v naslednjem volilnem letu. Toda retorične figure pohlepnih lastnikov kapitala, zatiranih delavcev in požrešne države, teh moralnih bastardov kapitalizma, ne morejo zanikati hladne ekonomske logike in klasičnega spoznanja tržne morale, da smo vsi skupaj v istem čolnu.

Z ekonomskega vidika so plače načeloma vedno rezultat gospodarske razvitosti, ki jo določata raven BDP in celotna produktivnost virov gospodarske rasti. V zadnjih desetih letih je politika plač v Sloveniji delovala stabilizacijsko in razvojno. Bruto plače so zaostajale za produktivnostjo in prispevale k zniževanju inflacije, realni stroški dela na enoto pa so tudi padali in tako povečali konkurenčnost gospodarstva. Toda reči kljub temu niso preproste. Kot dokazuje študija UMAR, je razmerje med stroški dela in bruto domačim proizvodom precej višje od evropskega povprečja. Vzroki tičijo predvsem v neugodni strukturi slovenskega gospodarstva in nadpovprečni obdavčitvi dela v primerjavi z EU. To pomeni, da je konkurenčna občutljivost slovenskega gospodarstva glede stroškov dela izjemno visoka. Stopnjujeta jo tudi prevzem evra in izguba tečajne politike, ki ne more več izravnavati stroškovnih šokov, ki jih lahko povzročijo višje plače. Če plače hitreje naraščajo in prehitevajo rast produktivnosti v primerjavi z drugimi članicami EU, se slovenska stroškovna konkurenčnost na evropskem trgu znižuje. Izvoz pa je temeljni steber prihodnje gospodarske rasti. Obvladovanje plačne politike in primerljivost z EU sta zato ena ključnih makroekonomskih usmeritev, kjer nobena slovenska vlada ne bi smela popuščati.

Drugo pomembno vprašanje zadeva deindeksacijo plač glede na rast produktivnosti in cenovne spremembe. Produktivnost je celota delovanj vseh proizvodnih virov, ne samo dela, zato ni mogoče plače neposredno vezati na nekakšno povprečno rast produktivnosti v imenu večje učinkovitosti dela. Produktivnost je hkrati različna po dejavnostih in v podjetjih, zato je smiselno ta kriterij decentralizirati na raven podjetniške in individualne delovne uspešnosti. Podobno velja za cenovno indeksacijo. Tudi tukaj nominalne plače navidezno lovijo cene, toda hkrati povečujejo stroške in prek stroškovne spirale dejansko zvišujejo cene. Plače preprosto nikoli ne ujamejo inflacije, lahko pa jo povzročijo. Ker pa smo del evropske monetarne politike, bi morali pri plačnih prilagoditvah upoštevati predvsem evropske in ne toliko domače inflacijske cilje.

Z ekonomskega vidika sindikalne zahteve glede višjih plač torej nimajo prave osnove. To pa ne pomeni, da niso politično legitimne in da nimajo pomembne socialne vsebine. Predvsem pa so dobro sredstvo pogajalskih pritiskov glede možnih sprememb plačne politike. Poglejmo nekaj alternativnih možnosti. Prva zadeva celovito rešitev razširitve plač s pomočjo delavske udeležbe pri dobičku, kar bi povečalo možnosti fleksibilnega nagrajevanja in motivacije zaposlenih na podjetniški ravni. Drugo možnost imamo pri oblikovanju določene socialne košare dobrin z nižjimi cenami, ki niso administrativno postavljene, temveč so del družbeno odgovornega obnašanja vseh deležnikov v verigi vrednosti. Tretje področje je klasično povečevanje socialnih transferov. Četrta alternativa bi lahko bilo tržno zavarovanje plač pred tveganji, ki jih prinaša višja inflacija ali pa celo izguba dela.

Tradicionalna nasprotja med socialnimi partnerji ne smejo zasenčiti ustvarjalne uporabe novih orodij in rešitev, ki lahko nadomestijo tradicionalno plačno politiko. Podjetja naj posežejo po delniških opcijah, socialni partnerji po družbeno odgovornem obvladovanju socialno občutljivih cen, tu so moderne alternative z obvladovanjem socialnih tveganj z državnimi programi in tržnimi sredstvi. Naučiti se moramo živeti s kapitalizmom. Morda bomo sčasoma razumeli, da v bistvu temelji na medsebojnem zaupanju in sodelovanju. In takrat bodo tudi plače in plačne politike ekonomsko obvladljive in hkrati socialno sprejemljive.