Kulturni boj

Po nekajmesečnem molku se je spet oglasil Zbor za republiko. Združenje, ki je skrivalo svoje strankarske preference in obljubljalo, da bo kritično tudi do vlade, a te obljube doslej ni uresničilo, je tokrat spregovorilo o "zasutih in zamolčanih jamah političnih nasprotnikov". Izjava Slaba vest in aroganca govori o pobojih v Kočevskem rogu in Teharjah, o zločinih, barbarstvu in polresnicah, ki želijo te zločine skriti. "Sedanja in prihodnje generacije imajo pravico do vednosti o tem, kaj se je na slovenskih tleh zgodilo ob koncu druge svetovne vojne. Kakor so del naše zgodovine okrutna dejanja okupatorjev v Frankolovem, v mariborskih in celjskih zaporih, v Dražgošah, Begunjah in drugod, tako so del naše zgodovinske resnice Rog, Goli otok, Teharje, Sterntal, Tezno in Areh na Pohorju," je zapisano v izjavi. "Nobenega totalitarizma ni mogoče vrednotiti iz ideološkega in totalitarnega mišljenja in prakse, kakor se pogosto dogaja v današnji Sloveniji, pač pa ga je treba, četudi ob razumevanju zgodovinskih okoliščin, meriti z merili demokratične Evrope, z merili, ki spoštujejo človekovo življenje in njegovo dostojanstvo." Izjavo so med drugim podpisali člani predsedstva Zbora za republiko, med njimi Peter Jambrek, Niko Grafenauer, Tone Jerovšek, Romana Jordana Cizelj, pa tudi Jure Zupan in Ivan Štuhec.

Sama izjava ne bi bila nič posebnega, pač še ena izmed legitimnih obsodb zločinov iz prejšnjega stoletja, če ne bi vsebovala tudi zahteve, naj celotna slovenska javnost sprejme resnico o teh dogodkih in naj se ta potrdi v državnem zboru. Kakšna naj bi bila ta resnica, podpisniki neposredno ne povedo, vendar v izjavi obstaja namig. V njej je zapisano, da je "v najvišjem slovenskem demokratičnem predstavništvu, v državnem zboru, pred desetimi leti z glasovanjem padel poskus, da bi obsodili represivna in zločinska dejanja nekdanje komunistične diktature. To se je zgodilo, neverjetno, 10. decembra 1997, na svetovni dan človekovih pravic."

Dogajanje pred desetimi leti je bilo malo drugačno. Decembra je državni zbor dvakrat odločal o dokumentih, povezanih z odnosom do nekdanjega režima. Najprej je zavrnil resolucijo o protipravnem delovanju komunističnega totalitarističnega režima, kasneje pa še zakon o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. Očeta obeh predlogov sta bila Lojze Peterle in Janez Janša. Eden od razlogov za zavrnitev resolucije, na katero se sklicuje Jambrek, je bilo dejstvo, da je nastopala skupaj z zakonom, ki je v slovenski prostor skušal vpeljati lustracijo. In če je resolucija res padla na dan človekovih pravic, je treba spomniti, da je leta 1997 na predvečer tega dneva o ustavnosti lustracijskega sopotnika resolucije podvomil tedanji varuh človekovih pravic Ivo Bizjak.

Mladinini kronisti so tedaj sicer zapisali, da je tisti decembrski teden, ko je parlament razpravljal o lustraciji, "že tako kilava raven politične kulture zdrsnila še za nekaj stopenj nižje", statistika pa je pokazala, da so v državnem zboru več ur porabili za razpravo o komunistih kot pa za razpravo o proračunu. Nekaj dni po padcu lustracijske zakonodaje je, podobno kot danes, skupina razumnikov spisala Odgovor '97 in vnovič zahtevala sprejetje resolucije o obsodbi zločinov in spravi, vendar parlament, ki je še nekajkrat poskušal sprejeti različne deklaracije in izjave o spravi, političnega konsenza ni nikoli dosegel.

Odgovorov na vprašanja o izjavi Zbora za republiko nam od Jambreka ni uspelo dobiti. Zgovornejši pa je bil predstavnik druge, "rdeče" strani, Janez Stanovnik. "Naše stališče je, naj ena in druga stran pogledata svojo krivdo, naj se je zavedata, ne pa da napadamo drug drugega. Smisel teh političnih pritiskov je želja, da se kolaboracija opere svojih grehov, in to na način, da se satanizira druga stran. Mi seveda absolutno obsojamo zločine, ki so se dogajali po drugi svetovni vojni, vendar poboji nimajo s samim partizanstvom nobene zveze." Kaj pa deklaracija, ki naj bi jo sprejel parlament? "V parlamentu bi gotov prišlo do preglasovanja, sprave pa ni mogoče doseči s preglasovanjem in z dokazovanjem moči, sprava je dejanje medsebojnega zaupanja."

In še nekaj. Pred desetimi leti že omenjenega razumniškega Odgovora '97 ni želel podpisati Tine Hribar. V Mladini je takrat pojasnil, da zato, ker "v njem manjka nekaj bistvenega, namreč distanciranje od lustracijskega predloga zakona o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima, torej zakona o lustraciji, o kateri je bivši poljski disident Jacek Kuron rekel samo tole:'Lustracija? To je preprosto ogabno.' Resolucija, kakor jo je formulirala desnica pod taktirko Janeza Janše, naj bi bila namreč podlaga za lustracijski zakon." Zanimivo, ko se Zbor za republiko danes sklicuje na zgodbe izpred desetih let, na poskuse lustracije popolnoma pozabi.