Strah ima velike oči

Želja po finančnem izenačevanju "javnih" in "zasebnih" "šol" je v delu slovenske javnosti sprožila različne odzive v razponu od popolnega pritrjevanja do žolčnega nasprotovanja in histeričnega strahu.

Če v resnici želimo govoriti o "javnem" in "zasebnem" v "šolstvu", moramo najprej odpraviti netočnosti v poimenovanju. Te so tako velike in tako zavajajoče, da onemogočajo možnost konstruktivnega dialoga na to temo.

Prva netočnost je ta, da v razpravi ne gre samo za šolstvo, ampak tudi za predšolski (vrtčevski) sistem. Zato je neutemeljeno govoriti o "šolstvu". Polje je treba zajeti širše v celoti delovanja, ki je skupno šolskemu in predšolskemu področju. Zato menim, da je v tem primeru treba govoriti o pedagoškem delovanju oz. o polju douniverzitetnega ter višje- in visokošolskega pedagoškega delovanja.

Druga netočnost pa je povezana s spremembo načina financiranja "javnih" in "zasebnih" pedagoških institucij.

Spremembe načina financiranja namreč niso usmerjene kar tako na zasebne "šole", ampak samo na tiste zasebne douniverzitetne ali visokošolske pedagoške programe, ki imajo status javno veljavnih pedagoških programov. Ki imajo torej status, ki je enak tistemu, ki ga imajo pedagoški programi, katerih ustanoviteljice so slovenska država ali slovenske občine. Slednjih, državnih in občinskih programov, je v Sloveniji kar 99,5 % in po tem kazalniku smo na dnu evropske lestvice.

Antagonizma med javnimi in zasebnimi pedagoškimi programi v primeru finančnega izenačevanja tako sploh ni, ker v Sloveniji ni mogoče dobiti denarja iz javnih virov, če program, katerega ustanovitelj je zasebni pravni subjekt, ni javno veljaven. Interesenti za javni denar so tako lahko (in so) samo javno veljavni programi, ki jih potrjuje ustrezni nacionalni strokovni organ in ki niso profitno usmerjeni.

Burni odzivi javnosti pri načrtovanih spremembah financiranja so lahko presenečenje samo za tiste, ki pozabljajo, da je polje pedagoškega delovanja prej "lastnina" vseh drugih kot pedagoških subjektov in da imamo v Sloveniji izrazito etatistično strukturo douniverzitetnega in visokošolskega pedagoškega delovanja. Pri tem ostaja pedagoško delovanje učiteljev in vzgojiteljev v drugem planu, samo pedagoško polje pa je predmet različnih samovoljnosti, ki v osnovi nimajo dosti skupnega s pedagoškim delovanjem.

Ko gre torej za izvajanje javno veljavnih pedagoških programov, po mojem mnenju ne obstaja nikakršen tehten razlog, da bi prihajalo do kakršnegakoli nepedagoškega razlikovanja med njimi. A težnja po razlikovanju je v delih slovenskih javnosti očitno močna. Čemu in zakaj?

Vprašujem se, ali v imenu temeljnih demokratičnih načel sodobnih meščanskih družb. Menim, da ne. Saj kot človek in razumnik, zavezan temeljnim vrednotam meščanskih družb, na osnovi katerih je bil mogoč prelom z ideološkim hegemonizmom starega režima, ne morem utemeljevati in podpirati socialnih rešitev družbe, v kateri živim, ki ne bi sledile temeljnim dosežkom meščanskih revolucij (enakosti, bratstva in svobode). Zagovarjanje večtirnega financiranja javno veljavnih pedagoških programov evidentno ne sledi temeljnim idejnim načelom, na katerih so utemeljene meščanske družbe, in pomeni nedemokratično segregacijo slovenskih državljanov ter državljank in ustvarjanje manj vrednih državljanov drugega reda.

Prav tako se sprašujem, ali je težnja po razlikovanju javno veljavnih pedagoških programov utemeljena v imenu zagotavljanja kvalitete le-teh. Gotovo ne, ker branjenje obstoječega stanja pomeni ohranjanje monopola etatističnega pedagoškega modela, ki sam zase in sam s seboj nikakor ne bo zmogel dovolj moči, da bi se učinkovito ukvarjal z vprašanji pedagoške kvalitete. Pri roki imamo lahko takoj ljudsko o krapih in ščuki v ribniku ali pa kar empirično zgodovinsko evidenco, kam pripeljejo na monizmu temelječi družbeni sistemi in podsistemi. Za postopen dvig kvalitete javno veljavnih

programov je nujna notranja konkurenca, ki bo omogočala vzpostaviti v dveh ali treh pedagoških generacijah optimalno strukturo in domet našega pedagoškega sistema.

Prav tako menim, da je iz zornega kota javnih financ nujno, da pride do izenačitve financiranja javno veljavnih pedagoških programov, ker se bo tako sčasoma lahko tudi določila realna družbena cena teh nematerialnih storitev, saj bodo pri oblikovanju le-te sodelovali vsi in ne samo privilegirani ponudniki, ki po definiciji niso zainteresirani za racionalno rabo denarja, ki jim je prinesen na pladnju.

Ko si torej tako zastavljam vprašanja, zakaj razlikovanje pri financiranju javno veljavnih pedagoških programov, in iščem odgovore nanj, ne pridem do druge ugotovitve kot te, da polje pedagoškega delovanja še vedno usmerja strah pred civilno družbo. Civilna družba namreč postane ob vzpostavitvi realnih družbenih razmer za pedagoško delovanje novi subjekt, ki se loti pedagoškega polja.

Natančneje se v Sloveniji ta strah imenuje strah pred katoliškimi pedagoškimi programi, kar je v očeh prestrašenih usmerjevalcev slovenskih javnih mnenj najmanj naravna nesreča, če že ne kar vesoljni potop.

Zakaj menim, da je strah pred civilno družbo, ki sooblikuje ponudbo javno veljavnih pedagoških programov pri nas neutemeljen?

Najprej zaradi strahu samega. Ker je strah "votel, not pa ga nič ni", kot smo si prigovarjali otroci, da smo zbrali pogum za tek skozi temno klet do igrišča na njeni zunanji strani. Torej zaradi iracionalne narave tega stanja zavesti, ki ne uvidi realnih dimenzij npr. katoliškega pedagoškega delovanja. Zaradi česar spregleda zelo pomembne podrobnosti. Kot na primer, da mora vsak javno veljavni pedagoški program verificirati ustrezni strokovni svet. Če se torej izraža dvom o programski usmeritvi npr. katoliških pedagoških programov, to ni problem le-teh, ampak sistema, ki je in bo potrjeval tovrstne programe. Dvom o katoliških javno veljavnih programih torej razkriva dvom o sistemu, ki so ga predvsem oblikovali prav sedanji akterji boja proti finančni izenačitvi vseh ponudnikov javno veljavnih pedagoških programov.

A kljub vsemu, če kdo ne verjame, da je polje verificiranja javno veljavnih programov polje novoveškega razsvetljenstva, torej polje sodobnih znanosti in njenih izsledkov (in meni, da v katoliških gimnazijah na primer še vedno učijo, da je planet Zemlja ravna plošča, okoli katere se vrti ves sončni in kozmični sistem), pa naj predlaga eksplicitne zakonske dikcije na to temo. Tako se ne bi mogla npr. katoliškim javno veljavnim pedagoškim programom podtikati neznanstvenost in katoliško agitiranje ter se v imenu te namišljene realnosti postavljati po robu nujni pluralizaciji tudi pedagoškega polja v Sloveniji.

Prav tako bi bilo mogoče strah pred delovanjem civilne družbe znotraj pedagoškega polja odpravljati s priostreno zakonsko dikcijo, da se mora znotraj vseh javno veljavnih pedagoških programov uveljavljati standard dostopnosti javnosti, ki temelji na nediskriminaciji na kakršnikoli osnovi (ali rasni ali verski ali nacionalni ali spolni ali kakšni drugi), ki bi razumel tudi popolno odprtost pedagoških prostorov za različne potrebe delovanje socialnih skupin, ki živijo in delajo v okolju delovanja javno veljavnih pedagoških programov.

Predvsem pa je nujno, da pedagoško polje postane polje pedagoškega delovanja in ne neprestanih nepedagoških intervencij z različnimi nepedagoškimi interesi in cilji ter s strahom motiviranimi iracionalnimi konstrukti.