Kaj obljublja zares?

"On si je Zares izmislil in je ta hip, verjetno pa še dolgo, edini, ki ga po mojem mnenju lahko udejani na političnem prizorišču. Ne glede na prisotnost prekaljenih borcev, ki smo v politiki doživeli že vse živo, se mi zdi Gregor edino jamstvo za to, da Zares ne postane še eno gibanje za pravičnost in razvoj," je te dni v debati o bližnjem kongresu društva-stranke Zares na njihovi internetni strani zapisal nekdanji LDS-ovec in nekdanji minister za okolje Janez Kopač. Ostro internetno razpravljanje se je vseskozi vrtelo okoli dileme, ali je Golobič preveč kompromitiran za predsednika društva ali pa so njegove politične izkušnje kljub negativni podobi dovolj veliko jamstvo za uspeh nastajajoče stranke. Enaka debata se je razvila tudi drugod po politični javnosti in v različnih medijih. Podpredsednik SDS Milan Zver je recimo dejal, da od Zaresa "ne pričakuje dodane vrednosti". Razlog naj bi bili stari igralci, torej Gregor Golobič in še nekaj nekdanjih članov LDS, ki naj bi vodili nastajajočo stranko, ki se vsaj v javnosti prodaja s pridevnikom nova.

Logika skeptikov je preprosta, nezadovoljni ljudje iz LDS, ki so prispevali k njenemu potopu, naj bi sedaj s prenovljenim načinom političnega delovanja poizkušali še enkrat. In to v politični strukturi, ki se izogiba stigmam o neoLDS. "Smatram, da je potrebno začeti z novimi kadri, ki niso obremenjeni s politično zgodovino. Drugače bo stranka izgubljala preveč energije z opravičevanjem, da ni kontuiniteta LDS, da nima nič z napakami LDS," je recimo zapisal eden od razpravljavcev na že omenjenem forumu.

Dileme o Gregorju Golobiču in klientelizmu LDS pa so umetne. Teze o korupciji in klientelizmu LDS in Golobičeve Ultre so bile politično geslo, ki jih je v slovenski prostor uspešno lansirala nekdanja opozicija, ki pa se danes na tem področju obnaša enako, če ne huje, kot naj bi se nekoč LDS. Temeljno vprašanje v slovenskem političnem prostoru pač ni, kdo ali kaj bo predsednik nove stranke, ampak zakaj se je ta stranka pojavila in kako naj bi bila ta različna od tistih produktov, ki jih danes že ponuja strankarski trg.

Novo, ker je staro slabo

Zares je nastal preprosto zato, ker je, kot pravijo njegovi protagonisti, v Sloveniji napočil čas za novo politiko. "Ocenjujemo, da se je v obstoječih političnih strankah sposobnost za iskanje inovativnih odgovorov pri upravljanju z javnimi zadevami izčrpala, stranke se poskušajo predvsem čimbolj notranje poenotiti, postajajo vedno bolj samozadostne in zaprte za sveže pristope, ideje in ljudi," je zapisano v ustanovni listini. Drugi razlog za nastanek Zaresa pa je "nezadovoljstvo in včasih tudi jeza nad stanjem in razmerami v slovenski družbi in državi".

Stanje v Sloveniji, kot ga vidijo trije avtorji novonastale programske listine, Pavel Gantar, Andrej Rus in Matej Lahovnik, ni dobro. Njihova diagnoza stanja države je skrb zbujajoča. Ukrepi vlade "stremijo k povečani avtoritarni in oblastni vlogi države. To se izraža predvsem v večjem nadzoru nad pravosodjem, v nadzoru in omejevanju človekovih pravic (svoboda gibanja), političnem podrejanju javnih uslužbencev, omejevanju dostopa do informacij javnega značaja, zlorabi osebnih podatkov, podrejanju policije političnim interesom vlade, doslednem nastavljanju zvestih kadrov na ključna mesta na tožilstvih, v policiji, v varnostnih službah in v sodni veji oblasti". Primat politične lojalnosti se pač postavlja pred lojalnostjo zakona, so prepričani v Zaresu. Del ustanovne programske listine, ki je namenjen oceni razmer v Sloveniji, se bere, kot da bi bila demokracija v Sloveniji le nekaj korakov pred klinično smrtjo. Pri nas se širi novi gospodarski korporativizem, procesi prodaje državnih deležev v podjetjih so nepregledni, so v funkciji maksimizacije političnih interesov vladajoče stranke. Obtožbe se vlečejo še dalje: vlada si je privoščila razgradnjo pokojninske reforme, podržavljajo se javni raziskovalni inštituti, zmanjšuje se avtonomija univerze, politika nastavlja urednike medijev in usmerja oglaševanje, uveljavlja se antiurbana politika, ki slabi finančno moč mest, dogaja se razgradnja strokovnih ekip na ministrstvu za okolje, in če smo aktualni, "vlada in ministrstvo nimata nikakršnih programov na področju prilagajanja klimatskim spremembam, predvsem pa nimata programa dolgoročnega urejanja voda".

Diagnoza stanja, ki so ga postavili pri Zaresu, ni daleč od ustreznega opisa politične realnosti v Sloveniji, bolj od nje preseneča ostrost besed, ki se ji najbolj priljubljena stranka slovenske opozicije raje izogiba. Pa se zdi ljudem pri Zaresu tovrstna, obtežujoča retorika preveč radikalna? "Nikakor nismo preveč ostri," pravi Andrej Rus, "v Sloveniji smo stopili štirideset let nazaj, v preteklost, v čas, ko se je povsod začelo izvajati načelo vertikalne odgovornosti, tega od komunizma dalje nismo videli". In ostra kritika? "Škodovati nam ne more, ko se postavljaš na politično prizorišče, pač ne smeš biti oportunist in moraš povedati, kaj misliš, da je prav".

Odprta družba

Ustanovna programska listina sicer ne vsebuje veliko konkretnih, izdelanih programskih ciljev, vendar se iz nje lahko razbere, zakaj naj bi bila stranka za novo politiko resnično drugačna od tistih, ki gojijo staro. Ideološko podstat Zaresa največkrat utemeljuje beseda odprtost. Zavzemajo se za "več odprtosti in več svobode", želijo si odprtost do državljank in državljanov, da bi lahko v družbi uresničevali svoja hotenja, želijo si gospodarske odprtosti, kjer bi lahko vsakdo pokazal, kaj zna, pa odprtost trga, ki ščiti zasebno lastnino, a hkrati omejuje monopole. Družba naj bi bila odprta do znanja, drugačnosti, odprta naj bo tudi politika, ki bo sprejemala različne ideje in ljudi ... Pojem odprte družbe seveda ni nov, gre za koncept, po katerem naj bi odgovorna in tolerantna vlada državo upravljala transparentno, brez vmešavanja v njene podsisteme, temeljna načela tovrstnega vladanje pa so enakost in politične svoboščine. Pojem odprte družbe je v svetu razširil sklad Georga Sorosa, v Sloveniji pa ga je že pred časom v svoj, danes že malo pozabljeni manifest vpisala tudi LDS.

Odprta politika, odprto šolstvo, odprtost javne uprave, odprta Slovenija in podobni pojmi so sami po sebi prazne fraze, propagandna mašila, sklicevanje na odprto družbo je recimo najti tudi v dokumentih sedmega kongresa SDS, pa čeprav stranka zadnje čase raje uporablja besedo sproščenost. Vendar Zares v svojih nastavkih programa vseeno zariše pot, po kateri naj bi Slovenija prišla do odprte družbe.

Po njegovem mnenju se bo odprta družba ustvarila, ko se bo politika "odrekla skušnjavam pri poseganju v vse pore družbenega, gospodarskega življenja", ko kriteriji dostopa do javnih funkcij ne bo več lojalnost, ko bo omejena politična moč države. V svojem programu - poti do odprtosti - Zares posebno poudarja trajnostni razvoj, spregledani Plan B za Slovenijo, ki so ga pred meseci pripravile nevladne organizacije in ga predstavile ministru Janezu Podobniku, in zelo previdno omenja tudi gospodarske in davčne reforme. Konkretnih predlogov sicer ni zapisanih, avtorji programske listine so se omejili samo na besede o tem, da bodo pripravili zakon o participaciji zaposlenih pri dobičku gospodarskih družb in davčni sistem, ki bo družbe stimuliral k uvajanju shem za participacijo zaposlenih pri dobičku. Omenjajo tudi pomen fleksibilnosti delovnih razmerji in uvajanju politik, ki bodo ljudi spodbujali, da bodo nase prevzemali več tveganja.

Politični kapital

Iz ustanovne programske izjave velike programske inovacije ne izstopajo, od že sprejetih strankarskih programov jih najbolj loči libertalno-zeleni slog in predvsem obljube o samoomejevanju moči v politiki. Kot razkrivajo raziskave javnega mnenja, razmeroma velik del volilnega telesa napoved o novi stranki pričakuje s simpatijo. To avtomatsko ne pomeni, da bo Zares čez eno leto druga ali pa tretja najvplivnejša slovenska stranka. Pričakovanja v politiki so namreč navadno neuresničljiva, politična realnost je velikokrat drugačna od nekritičnega upanja, ki se poraja ob napovedi novih in novega. Nekateri člani Zaresa tako pravijo, da na volitvah leta 2008 realno ni pričakovati veliko več kot 10 % glasov in da so volitve, ki bi lahko prinesle zmago, šele tiste v letu 2012.

V Sloveniji smo sicer nekoč že imeli super politično stranko, ki so ji prerokovali zmagovito prihodnost. Leta 1992 so imeli demokrati vse, kar naj bi postavilo na vrh. Prepoznavna imena, recimo Igorja Bavčarja, Dimitrija Rupla, Jelka Kacina, prefinjen političen nastop in dovolj denarja za veliko oglaševalsko akcijo. Rezultat je bil na volitvah porazen. Demokratska stranka se je s 5 % komaj prebila v parlament, leta 1994 pa se je del njenega članstva združil z LDS. Ostanek Demokratske stranke potem nikoli več ni prestopil parlamentarnega praga.