Na kaj čaka minister Podobnik?

Škoda katastrofalnega neurja, ki je usodni torek divjalo po državi, po prvih ocenah znaša 200 milijonov evrov, od tega samo v Železnikih več kot 60 milijonov evrov. Vprašanje je seveda, koliko bi se bilo katastrofalnim posledicam mogoče izogniti. Projektant Rok Fazarinc, ki ima na področju vodnogospodarskih ureditev skoraj tridesetletne izkušnje, je prepričan, da bi bila materialna škoda bistveno manjša, človeških žrtev pa verjetno sploh ne bi bilo, če bi poskrbeli za preventivne ukrepe. "V tehničnem smislu absolutne varnosti seveda ni mogoče zagotoviti, zagotovo pa je škodo mogoče omiliti," navaja Fazarinc. Veliko bi za večjo varnost lahko naredili že sami lastniki hiš, če bi jih zgradili na osnovah protipoplavne gradnje. "To pomeni uporabo hidrofobnih materialov, ki jih voda ne bi poškodovala, in gradnjo dovolj močnih objektov, ki bi zdržali izredne obremenitve tokov vode in materiala. Hiše bi lahko zaščitili tudi z zelo močnimi zidovi. Seveda pa popolnoma brez škode ne bi šlo. Država bi lahko poskrbela za boljši sistem obveščanja in opozarjanja," navaja dr. Mitja Brilly z ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Razlog za katastrofalne posledice je tudi v nevzdrževanju že zgrajenih varovalnih objektov. "Svoje je nedvomno prispevalo tudi stanje v slovenskih gozdovih, ki so vse bolj zanemarjeni, tako da ob močnih nalivih voda v hudournike odplavi obilne količine lesa. Nujno bi bilo počistiti gozdove, da ne bi plavje zamašilo prepustov, premajhnih mostnih odprtih in dvigalo gladine naraslih rek," poudarja dr. Matjaž Mikoš, profesor za inženirsko hidrotehniko in hidrologijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Poleg tega bi lahko bistveno več naredili na področju gradnje novih varovalnih objektov, saj v tem pogledu zaostajajo za nekaterimi drugimi alpskimi državami. Po mnenju dr. Mikoša bi bila v primeru Zalega Loga nujna gradnja varovalne hudourniške pregrade: "Nad Železniki je zaradi premajhnega pretočnega prereza za ekstremne pretoke nad naseljem nujno zgraditi visokovodni zadrževalnik. Ta bo zmanjševal konico pretoka visoke vode s kontroliranim razlivanjem, tako da bo Sora skozi Železnike tekla v obstoječi strugi."

Prvi pogoj za ureditev vodne infrastrukture, ki bi ogroženim krajem zagotavljala večjo poplavno varnost, je seveda priprava državnih prostorskih načrtov. Šele na njihovi podlagi je varstvene objekte mogoče umestiti v prostor. Priprava teh načrtov je v pristojnosti ministrstva za okolje in prostor, ki pa obsežni nalogi ni kos, saj nekatere načrte pripravlja že leta. Tipičen primer zavlačevanja je državni načrt za zagotavljanje poplavne varnosti jugozahodnega dela Ljubljane, ki spada med poplavno najbolj ogrožena območja. Najbolj so na udaru območje Barja in površine ob Gradaščici in Glinščici. Torej ves prostor med Tržaško cesto in Dolenjsko progo, kjer so na primer Inštitut Jožef Stefan, ljubljansko smetišče in stanovanjsko naselje Murgle. V nevarnosti so tudi vse novejše pozidave na jugu Ljubljane. Nevarnost za življenje ljudi in premoženje bi bilo mogoče omiliti z gradnjo suhih zadrževalnikov, kar načrtuje že omenjeni državni prostorski načrt. Stroka je med štirimi variantami izbrala tisto, ki predvideva izvedbo suhega zadrževalnika Razori na Gradaščici, suhega zadrževalnika Brezje na Horjulki, ureditev Malega grabna in izvedbo razbremenilnika na Barje. Čeprav je pobudo za pripravo načrta že decembra 2003 dal tedanji minister za okolje Janez Kopač, dokument štiri leta pozneje še vedno ni pripravljen za potrditev na vladi, kaj šele da bi bil uresničen v praksi.

In zakaj ne? Zapleta se, ker bi bilo dva največja zadrževalnika treba zgraditi v sosednjih občinah Dobrova - Polhov Gradec in Horjul, tamkajšnji prebivalci pa tej ideji nasprotujejo. Prepričani so namreč, da sami od zadrževalnikov ne bi imeli koristi in da se jih gradi zaradi Ljubljane. Stroka jim zaman dokazuje, da bi s predlagano različico izboljšali varnost na celotnem odseku Gradaščice od zadrževalnika do izliva v Ljubljanico, torej tudi v občini Dobrova - Polhov Gradec. Poleg naselij Dobrova, Stranska vas, Kozarje, Žuleva vas, Žeje in jugozahodnega dela Ljubljane bi bile pred poplavami varne tudi večje kmetijske površine, ki so sedaj ogrožene že pri nižjih pretokih. Predlagane rešitve bi imele pozitiven vpliv tudi na dolvodna območja, in sicer skozi celotno mesto Ljubljana, Vevče, Fužine, vse do izliva Ljubljanice v Savo. Po mnenju Fazarinca bi moral minister Podobnik na grobo presekati gordijski vozel: "Treba se je zavedati, da se je Ljubljana ob zadnji ujmi za las izognila katastrofi. Če bi šla fronta deset kilometrov južneje, bi bil pod vodo ves jugozahodni del Ljubljane, torej celoten Vič. Poplavljena bi bila tudi južna obvoznica. Voda bi segala do metra in pol visoko, gmotna škoda bi bila ogromna. Katastrofa bi bila morda celo večja, kot je bila ob poplavah leta 1926."

Včeraj znani primeri, danes poplavljeni

Ljubljana pa ni edini primer zavlačevanja. Na ministrstvu za okolje in prostor zavlačujejo tudi z državnimi prostorskimi načrti za ureditev Drave, Dravinje in Savinje ter ureditev Železnikov. Za porečje Savinje trenutno potekajo trije postopki, in sicer za zagotavljanje poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini, za zagotavljanje poplavne varnosti urbaniziranih območij od Ločice ob Savinji do Letuša ter za ureditev regionalne ceste Radmirje-Luče in zagotavljanje poplavne varnosti naselja Luče. V vseh treh primerih naj bi z gradnjo predvidoma začeli šele leta 2010. V primeru Železnikov pa je leto začetka gradnje še popolna neznanka. "Postopke državnih prostorskih načrtov za tovrstne posege je nujno poenostaviti, ker so predolgi in prezahtevni," poudarja Mikoš. Možno je seveda, da na ministrstvu s postopki priprave državni prostorskih načrtov zavlačujejo namenoma, ker je na voljo premalo denarja za uresničitev vseh predvidenih projektov. "Razmere na področju varstva pred poplavami in plazovi ne obvladujemo, prevečkrat jih samo gasimo, in še to pogosto prepočasi. Manjkajo dolgoročne sistemske rešitve, vendar so finančna vlaganja za doseženo stopnjo slovenskega ekonomskega in kulturnega razvoja bistveno premajhna. Bogata Japonska kot primer razvite države vlaga blizu dva odstotka BDP za tako varnost, mi pa se vrtimo okoli 0,1 odstotka BDP," pravi Mikoš.

Nevarnim naravnim procesom je podvržene več kot 40 odstotkov površine Slovenije, ki je zaradi razpršene poselitve in goste mreže cest tudi razmeroma ogrožena s plazenjem snega (več kot 200 registriranih snežnih plazov), plazenjem tal (več tisoč registriranih zemeljskih plazov), odlomi kamenja in skalnimi podori in poplavami (skoraj 700 kilometrov). V Sloveniji je okoli 8000 kilometrov hudournikov, ki odvodnjavajo skoraj 400 hudourniških območij.

Da ima ministrstvo za okolje in prostor zgrešen pristop, kažejo tudi podatki o porabi sredstev iz tako imenovanega vodnega sklada. Kar dve tretjini od 24 milijonov evrov, ki se letno naberejo v sklad, se namreč nameni gradnji hidroelektrarn na Spodnji Savi. Od tega gre osem milijonov za gradnjo jezov in nasipov, osem milijonov evrov pa za papirologijo. Za vzdrževanje 26.989 kilometrov strug vodotokov tako ostane le skromnih osem milijonov evrov ali manj kot tristo evrov na kilometer vodotokov. Povedano drugače: za vzdrževanje vodotokov namenjamo komaj četrtina denarja, ki ga je vlada v letošnjem proračunu na primer namenila za službena potovanja svojih zaposlenih. Po mnenju poslanca in nekdanjega ministra Pavla Gantarja je razlog v napačnem razumevanju smisla vodnega sklada: "Vodni sklad je bil v prvi vrsti ustanovljen zato, da bi se iz njega financiralo vzdrževanje vodne infrastrukture v javno korist, ne pa da se krijejo stroški del, povezanih z gradnjo hidroelektrarn na Spodnji Savi, ki bi morali bremeniti investitorja." Pa ne gre samo za napačno razporeditev. Stroka opozarja, da bi morali sredstva vodnega sklada nujno povečati in iz njih sistematično povečevati poplavno varnost.

Stihijsko poseganje v prostor

Čeprav Slovenija pri gradnji protipoplavnih objektov zaostaja za nekaterimi drugimi razvitimi evropskimi državami, se moramo hkrati zavedati, da to ni čarobna palica. "Tehnične rešitve varujejo le do določene mere in ne tudi pred ekstremnimi pojavi," pravi Mikoš. Alpska konvencija v analizi naravnih ujm v alpskem prostoru zato že od leta 1999 priporoča, da njene podpisnice - med njimi je tudi Slovenija - upoštevajo naravne nevarnosti pri načrtovanju rabe prostora. Mikoš za zgled navaja Švico, ki ukrepom načrtovanja prostora daje prednost pred vzdrževanjem obstoječih varstvenih objektov in gradnjo novih. Dejstvo je, da so za katastrofalne posledice pogosto krivi ljudje sami z nepremišljenimi posegi v prostor. "Resda mnogi povezujejo nedavne dogodke s klimatskimi spremembami, a podobne ujme so se že dogajale v bližnji geološki preteklosti in niso bile redke. Večjo ranljivost bi pripisal predvsem stihijskemu širjenju človekovega bivalnega okolja ter grobim in nepremišljenim posegom v okolje. Posledica tega je večja izpostavljenost poseljenih območij," navaja dr. Marko Komac, direktor Geološkega zavoda Slovenije.

Odločitev o gradnji objekta na nekem zemljišču sicer res sprejme posameznik, s čimer sprejme tudi del odgovornosti. Dolžnost državnih organov pa je, da zagotovijo ustrezne podlage, tako pravne kot planske oziroma strokovne, ki določajo pravilno rabo prostora. "Izvirni greh gre iskati že v neupoštevanju obstoječih prostorskih planov. Čeprav so ti plani v nekaterih segmentih zastareli in pomanjkljivi, še vedno predstavljajo solidno osnovo za posege v prostor. Le upoštevati jih je treba bolj dosledno." Tipičen primer stihijskega širjenja bivalnega okolja so hitro rastoča naselja Črna vas in Lipe oziroma večina novejše pozidave na jugu Ljubljane. Gre za poplavno najbolj ogroženo območje ljubljanske mestne občine, zato bi se bilo gradnji na njem pametno izogniti. Problematična je že sama južna ljubljanska obvoznica, ki deluje kot ovira, ki preprečuje naravno odtekanje vode proti Barju. Enako je problematična gradnja novih stanovanjskih objektov, ki jih ob Tacenski cesti na Brodu pri Ljubljani na poplavni ravnici Save gradi republiški stanovanjski sklad.

Ker je Slovenija dežela črnih gradenj, ob tem vsi ukrepi v veliki meri zvodenijo. "V razvitejših evropskih državah, predvsem skandinavskih ter Nemčiji in Švici, se predpisov držijo. Drugje pa manj. Zgled nam je lahko Nizozemska, ki je po katastrofalnih poplavah v petdesetih letih prejšnjega stoletja sprejela poseben program, zgradila polderje, nasipe in pregrade. Država je sposobna zelo hitro in brez težav evakuirati celotna mesta v primeru pojava nevarnosti zaradi poplav," navaja Brilly. Da so za katastrofalne posledice poplav v veliki meri krivi sami ljudje z vprašljivimi posegi v prostor, se strinja tudi Mikoš: "Krivda se deli med investitorja in državo, ki dodeljuje gradbena dovoljenja. Pomanjkanje ustreznih strokovnih podlag (kart nevarnosti, delitev območij nevarnosti v posamezne razrede, gradbena priporočila, standardi protipoplavne gradnje) deloma opravičuje trenutne razmere, čeprav stroka na njih opozarja že leta. Država meni, da je izdelava strokovnih podlag na zalogo predraga in čaka na investitorje, ki bodo v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja imeli še toliko volje, da bodo sami dokazovali neproblematičnost svoje gradnje." Oster je tudi Ivan Stanič iz Urbanističnega inštituta RS: "Graditi v vodnem svetu, torej v prostoru, ki ga bo prej ali slej zelo verjetno zalila voda, je neodgovorno, če ne že kar skregano s pametjo." Ker je večina nepremičnin v zasebni lasti, so za gradnjo na poplavnih območjih po Staničevem mnenju v prvi vrsti krivi njihovi lastniki. To pa ne pomeni, da se tu odgovornost konča. Ne smemo pozabiti, da je večina objektov zgrajena z upravnimi dovoljenji, torej legalno, nekateri pa so bili legalizirani naknadno, še zlasti v začetku devetdesetih let s tako imenovanim Jazbinškovim zakonom. "Žig pravne neoporečnosti je torej nekdo pritisnil tudi na problematične nepremičnine in jim dal svojevrstno garancijo oziroma državni blagoslov. To pa je nesprejemljivo. Gradbeno dovoljenje za objekt v poplavnem pasu vodotoka ali na območju povečane nevarnosti plazov nikoli ne bi smelo biti izdano. Še več. Takšno zemljišče nikdar ne bi smelo postati gradbeno zemljišče! To pa je v pristojnosti občinski prostorskih dokumentov in državnega nadzora nad njimi," navaja Stanič. "Pomenljivo je, da se v stalna bivališča spreminjajo objekti, ki temu niso bili nikoli namenjeni. Veliko zidanic in vikendov se je že spremenilo v stalna stanovanja. To so objekti na praviloma plazovitih območjih s slabo prometno infrastrukturo in brez kanalizacije."