Volivci v nizkem štartu

Od predsedniških volitev nas ločita le še dva tedna. Pet kandidatov in dve kandidatki, ki se podajajo v boj za funkcijo, ki jo je zadnjih pet let opravljal Janez Drnovšek, vse bolj stopnjujejo svoje volilne kampanje, vrstijo se televizijska soočenja in novinarske konference, kandidati so kar naprej pred fotografskimi objektivi in televizijskimi kamerami, če ne zaradi srečanj z znanimi osebnostmi, pa z volivci. Čeprav se kampanja bliža vrhuncu, karte še zdaleč niso razdeljene. Zadnje javnomnenjske ankete ne kažejo le, da so si favoriti precej blizu, temveč tudi, da trenutno med 19 in 34 odstotkov volivcev še ne ve, koga bodo volili. Kdo so torej tisti, ki so trenutno še neodločeni? In za koga se bodo na koncu odločili - če bodo seveda sploh šli na volitve?

"Odločneži" in "neodločneži"

Da je pičla dva tedna pred volitvami neopredeljenih še precej volivcev, seveda ni presenečenje. Izkušnje iz preteklih let kažejo, da se približno tretjina oziroma vsaj četrtina volivcev o tem, koga voliti, odloči šele v zadnjih nekaj tednih pred volitvami, v času uradne volilne kampanje. Približno 10 odstotkov volivcev se odloči celo v zadnjih 24 urah pred volitvami ali na samem volišču. To dokazujejo denimo rezultati vzporednih volitev v državni zbor v letu 2000 in 2004. Slovenske razmere pa niso nikakršna posebnost. Tudi recimo v Veliki Britaniji in ZDA se okoli 10 odstotkov volivcev o tem, ali voliti in koga voliti, odloči šele v zadnjih 24 urah.

Zakaj se nekateri volivci odločijo prej kot drugi? In zakaj nekateri tako odlašajo z odločitvijo? Politolog Roman Zatler, ki se je v svojem magistrskem delu ukvarjal z značilnostmi slovenskih in ameriških volivcev glede na čas njihove volilne odločitve, poudarja, da pri letošnjih predsedniških volitvah ni bilo predstavljenih kakšnih aktualnih empiričnih podatkov o tem, kaj vpliva na čas odločitve volivcev. "Glede na rezultate raziskav, ki so bile opravljene v preteklosti, pa lahko sklepamo, da se vnaprej opredeljeni volivci predvsem intenzivno identificirajo s kandidati. Identifikacija pa je pozitivno povezana z intenzivnejšim spremljanjem kampanje, z boljšim poznavanjem politike in zanimanjem za politiko," ugotavlja Zalter. In številke mu pritrjujejo. Po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje (2000) je denimo med tistimi, ki jih politika zanima, kar 65 odstotkov vnaprej odločenih volivcev in le 9 odstotkov tistih, ki se jih odloči v zadnjem trenutku. Med tistimi, ki jih politika sploh ne zanima, pa je delež "odločnežev" in "neodločnežev" izenačen, 38-odstoten.

Kakšen je sicer profil "odločnežev" in "neodločnežev"? Iz omenjene raziskave lahko izluščimo, da med vnaprej odločenimi volivci izstopajo ljudje, ki se identificirajo s političnimi strankami in jih politika zelo zanima, neverni, tisti, ki so stari so 46 ali več let, oziroma upokojeni. Bolj izstopajo moški in živeči v mestih. In kdo so tisti, ki kandidatom na volitvah povzročajo največ sivih las, ker so do zadnjega trenutka neodločeni? "Mlajši prebivalci, stari 18-35 let, ne izražajo zanimanja za politiko in se ne identificirajo z nobeno politično stranko ali kandidatom," pravi Zatler.

Moč prepričevanja

Avtorji kampanj predsedniških kandidatov so v teh tednih še najbolj osredotočeni na tiste, ki so še na voljo za prepričevanje. Torej na tiste, ki se o tem, koga voliti, ne odločajo vnaprej niti tik pred zdajci, temveč v zadnjih nekaj tednih pred volitvami.

Zdi se, da je od volitev do volitev na voljo več orodij za prepričevanje volivcev. Od soočenj kandidatov do sporočil za medije, od političnih oglasov do rezultatov javnomnenjskih raziskav. Najresnejši kandidati imajo, da bi se čim več pojavljali v javnosti in nagovarjali čim širši krog volivcev, tudi premišljeno izdelane urnike, za potrebe kampanje pa marsikdaj počnejo tudi kaj, česar sicer najverjetneje ne bi. Gredo recimo na koncert ali na premiero v ljubljansko Dramo. In ne samo to. V javnost neprestano pošiljajo nove in nove informacije o sebi. Lojze Peterle, ki je kampanjo začel že pred letom dni, je v teh dneh v Slovenijo zvabil evrokomisarko Viviane Reding, podprla ga je tudi nemška kanclerka Angela Merkel - pri čemer ni nepomembno, da gre za strankarsko podporo, saj vsi trije pripadajo isti politični stranki. Na svoji spletni strani na ogled ponuja fotografije svoje družine, v nagradni igri podarja orglice, kljub krščanskemu pedigreju pa je dal pobudo proti svetlobnemu onesnaževanju, ki ga povzročajo tudi osvetljene cerkve. Danilo Türk je svojo javno podobo rezerviranega diplomata zamenjal za bolj ljudski obraz, tujih znancev ni vključil v kampanjo, je pa dejal, da bi si želel svojega nekdanjega nadrejenega, nekdanjega generalnega sekretarja OZN Kofija Annana na morebitni zaprisegi. Mitja Gaspari, ki so mu očitali, da je preresen, in ki je prav zato presenetil s tem, ko je obiskal rockovski festival Grand Rock Sevnica, nas v tv-oglasu zdaj nagovarja, da je predsedniška funkcija resna stvar in da bo sam zato resen predsednik. Zmago Jelinčič stavi na preverjen recept, provocira in nabira točke za parlamentarne volitve. Elena Pečarič, ki pravi, da se s kampanjo ne obremenjuje preveč, pošilja številna sporočila za javnost in opozarja na domnevne nepravilnosti v kampanji. Darko Krajnc je kolesaril na Vršič, javno pa je razmišljal tudi o tem, da bi se kot predsednik poročil in imel otroka ...

Brez medijev vsega tega seveda ne bi vedeli. Stroka ugotavlja, da ima v volilnih kampanjah na odločanje volivcev zelo velik vpliv predvsem televizija oziroma tv-soočenja. A kljub temu obstaja tudi segment volivcev, ki ga ni mogoče prepričati prek tv-ekranov. To so prav tisti volivci, ki se o tem, komu bodo dali glas, odločajo v zadnjem trenutku.

In javnomnenjske ankete? Raziskovalci se pri merjenju političnega utripa soočajo s številnimi težavami. Po eni strani se denimo povečuje delež tistih, ki niso pripravljeni sodelovati v telefonskih raziskavah. Po drugi strani pa se pri anketiranju povečuje tudi delež neodločenih anketirancev. Obstajajo tudi anketiranci, ki so pripravljeni odgovoriti na katerokoli vprašanje, razen na tisto, kako bodo volili. Zanje je mogoče včasih s precej veliko zanesljivostjo ugotoviti, kako bi volili, s pomočjo odgovorov na druga vprašanja. Težava je tudi v tem, da po slovenski volilni zakonodaji anket ni dovoljeno objavljati v tednu pred volitvami, zaradi česar objavljene ankete, ki so posnetek nekega trenutka, ki pač ni enak trenutku volitev, pogosto ne morejo napovedati povsem zanesljivega rezultata. A ankete lahko ne glede na to tudi vplivajo na obnašanje volivcev. Kadar javnomnenjske raziskave napovedujejo tesen rezultat, lahko to vpliva na večjo volilno udeležbo, saj volivci menijo, da je njihov glas pomemben. Po zadnjih podatkih je prednost vodilnega kandidata politične desnice, Lojzeta Peterleta, pred njegovima glavnima izzivalcema, kandidatoma politične levice, Gasparijem in Türkom, vse manjša.

Pričakovanja

Za zdaj se zdi, da v dveh tednih do volitev najverjetneje ni pričakovati kakšnih velikih selitev volivcev. Zdi se, da ne bomo priča presenečenjem in da skoraj ni možnosti, da bi kateri od kandidatov pometel s tekmeci že v prvem krogu. "Ker je kampanja umirjena in dokler bo umirjena, je edina orientacija, poleg morebitne osebne, nepolitične privlačnosti kandidatov, temeljna politično vrednostna predorientacija. Kar pomeni, da bodo volivci, ker nimajo drugih argumentov, volili 'svojega'," meni psiholog in politični komentator Vlado Miheljak. Politolog Zatler pa dodaja, da so večji premiki malo verjetni, vendar jih ne gre izključiti: "Samo spomnimo se Franceta Arharja v predsedniški tekmi z Janezom Drnovškom. Neodločeni volivci, ki se odločajo v zadnjem trenutku, so slabše politično informirani in odprti za prepričevanje. Plačano oglaševanje je za njih celo bolj pomembno kot neplačano (predvolilna soočenja kandidatov in ostala pojavljanja kandidatov v medijih)."

Vlado Miheljak meni, da sama kampanja ne more bistveno vplivati na dvig politične (volilne) aktivacije tistih, ki so neopredeljeni in jih politika ne zanima ter se tudi ne čutijo kompetentne za politična vprašanja. "Res, tretjina volivcev je pred tokratnimi predsedniškimi volitvami neodločenih, a tudi sicer se tretjina do četrtina volivcev uvršča med t. i. difuzne oz. apolitične subjekte, ki izkazujejo po eno strani nizko stopnjo političnega interesa in po drugi strani tudi nizko stopnjo (strankarske) opredeljenosti." Miheljak meni, da bi lahko to skupino potencialnih volivcev še najlažje nagovoril in aktiviral politik, ki razvija populistični slog. "V našem primeru Peterle in (delno) Jelinčič." A tudi to ni nujno. "Takšna umirjena kampanja doslej neodločenih ne bo aktivirala. To pomeni, da jih ne more nagovoriti niti Peterle niti oba zasledovanca. Sicer pa lahko pričakujemo izrazitejši spopad za drugo mesto, če bo v naslednjih dneh zaostanek katerega od kandidatov zapored potrjen. Šele to bi dvignilo intenzivnost, ostrino in zanimivost kampanje."

Najverjetneje bomo novega predsednika države dobili šele v drugem krogu. Takrat bo izredno pomembno, kako se bodo odločali volivci, katerih kandidat se ne bo uvrstil v drugi krog. "Rezultati anket kažejo, da bi večina volivcev, ki bi v prvem krogu glasovala za Türka, svoj glas namenila Gaspariju, če se Türk ne bi uvrstil v morebitni drugi krog. Enako velja tudi za Gasparija," ocenjuje Zatler. Zelo pomembna bo tudi volilna udeležba. Nanjo lahko vpliva že taka "malenkost", kot je vreme. Ne smemo pozabiti niti, da se konzervativni volivci bolj vestno udeležujejo volitev kot volivci politične levice. "Ne pričakujem sicer, da bo volilna udeležba izrazito nizka, a v drugem krogu zna biti višja, če bo prišlo do izrazitejše vrednostne konfrontacije. Vsekakor nizka volilna udeležba favorizira Peterleta. Višja kot bi v hipotetičnem drugem krogu bila, več možnosti bi imel zasledovalec (Türk ali Gaspari)," napoveduje Miheljak.

Kadar javnomnenjske ankete napovedujejo zelo tesen izid, volivci pogosto tudi taktizirajo. To tokrat verjetno še najbolj velja za volivce dveh kandidatov politične levice, ki skušajo ugotoviti, ali bi imel v drugem krogu več možnosti proti Peterletu Gaspari ali Türk. Taktiziranju levih volivcev smo bili sicer pred meseci do neke mere priča tudi na predsedniških volitvah v Franciji. A se jim ni izšlo. "Nekaj tednov pred volitvami je vodil desni kandidat Sarkozy, medtem ko sta imela kandidata levih strank Royalova in Bayrou vsak po 23 odstotkov. To je imelo izjemno velik vpliv na to, da je Bayrou pri naslednjem merjenju skoraj popolnoma odpadel ... A že naslednje meritve so pokazale, da bi Sarkozy, če bi se v drugem krogu pomeril z Royalovo, zmagal. Če bi se pomeril z Bayroujem, pa bi izgubil," je tik pred francoskimi volitvami za Mladino napovedala legenda meritev javnega mnenja sir Robert Worcester. V drugem krogu sta se nato pomerila Sarkozy in Royalova. Zmagal je Sarkozy.