Rupel, Rupel in še enkrat Rupel

Že delujoče fakultete so bile preveč zaprte, so samozadostne in provincialne. "Slovenija potrebuje evropsko-mednarodno orientiran izobraževalni kader," je pojasnil dr. Ludvik Toplak, dolgoletni rektor mariborske univerze, politik in nekdanji veleposlanik pri Svetem sedežu, na vprašanje, zakaj je pred približno dvema letoma, ko je bil eden izmed treh članov komisije sveta za visoko šolstvo, dovolil ustanovitev zasebne Evropske pravne fakultete.

Sedemnajstega januarja 2006 je novo fakulteto v Novi Gorici odprl zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in prav tako napovedal korenite spremembe. "Smo na začetku novega tisočletja in novega stoletja. Dogajajo se nove reči," je dejal uvodoma. Nato pa nadaljeval: "Poglejmo zadnjih 25 let. V tem času smo ustanovili Novo revijo. Objavili smo 57. številko Nove revije. Ustanovili smo nove stranke. Dobili smo novo državo. Vključili smo se v nova zavezništva, nastala je nova Evropa. Dobili smo novo vlado. Prizadevamo si, da bi ustvarili novo gospodarsko politiko. Upamo, da bo nastala nova televizija. In danes ustanavljamo novo slovensko visoko šolo, novo evropsko pravno fakulteto. In katero mesto je najbolj primerno za takšen podvig? Nova Gorica!"

Kar nekaj izmed tistih članov sveta za visoko šolstvo, ki so leta 2005 novogoriški Evropski pravni fakulteti pomagali pri rojstvu, danes na njej predava, tudi oba "lastnika", nekdanji predsednik sveta, pravnik dr. Peter Jambrek, ki je prodekan, in dekan dr. Miha Pogačnik, poleg njiju pa še Ludvik Toplak in teolog dr. Borut Košir, ki sta kot člana ekspertne komisije presojala predlog študijskega programa prve stopnje "Pravo" na tej fakulteti, kot so pojasnili iz sveta za visoko šolstvo. Pa tudi slavnostni govornik, zunanji minister Dimitrij Rupel, je danes eden izmed članov akademskega zbora. Na fakulteti študentom tretjega letnika prava skupaj z dr. Andrejem Rahtenom z zunanjega ministrstva predava o mednarodnih odnosih in mednarodni skupnosti.

Odkar so leta 1919 na angleški univerzi v Aberystwythu začeli poučevati mednarodne odnose, so temeljna vprašanja, s katerimi se morajo ukvarjati študentje tega predmeta, splošno sprejeta. Večina učbenikov, ki jih uporabljajo od Tokia do Univerze v Georgetownu, uči študente o ravnotežju moči, anarhiji, statusu quo, hegemoniji, vojni in miru ali nacionalnem interesu. Na skoraj vseh evropskih univerzah v uvodnih poglavjih temeljni viri disciplino mednarodnih odnosov predstavijo skozi prvo razpravo med tako imenovanimi idealisti, kakršen je bil ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je želel z ustanovitvijo Društva narodov zgraditi sistem mednarodne skupnosti, v katerem vojna ne bi bila mogoča, in realisti, ki so kot jamstvo mednarodnega miru videli ravnotežje moči. Povsem drugače pa je predmet zastavil zunanji minister Rupel.

Namesto kanoniziranih del priznanih avtorjev, kot so E. H. Carr, Hans Morgenthau, Hedley Bull, Kenneth Waltz in Alexander Wendt, ali celo filozofskih klasikov, ki imajo pri študiju mednarodnih odnosov posebno težo, kot je denimo Thomas Hobbes, je pri Ruplovem predmetu Mednarodni odnosi in mednarodna skupnost naštetih tehle pet "temeljnih študijskih virov", izbranih del Dimitrija Rupla samega: Dimitrij Rupel, Slovenski intelektualci (Od vojaške do civilne družbe); Dimitrij Rupel, Srečanja in razhajanja; Dimitrij Rupel, Prevzem zgodbe o uspehu; Dimitrij Rupel (ur.), Vzpon med evropske zvezde (Slovenska pot v Evropsko unijo), in Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku Republike Slovenije 1, V svetu dejavna in prepoznavna Slovenija (Prednostne naloge prihodnje slovenske zunanje politike).

Poleg tega seznama obstaja še dodatna literatura, med njo pa ne najdemo slovenskega učbenika mednarodnih odnosov, ki ga je napisal dr. Vladimir Benko, ampak predvsem tri zbornike, ki jih je uredil Niko Grafenauer, Slovenci in prihodnost, Sproščena Slovenija (Obračun za prihodnost), Evropski izziv. Temu so dodana še nekatera dela, ki so jih napisali predvsem ameriški in angleški predsedniki ali zunanji ministri od Madeleine Albright, Jamesa Bakerja, Margaret Thatcher, Hans-Dietricha Genscherja, Henryja Kissingerja do Georgea Busha.

Po mnenju dr. Milana Brgleza, ki je skupaj z dr. Bojkom Bučarjem nosilec predmeta Mednarodni odnosi na Fakulteti za družbene vede, Ruplov učni načrt "nikakor" ne zajema discipline. "Niti temeljni viri niti dodatna literatura niso akademsko usmerjeni, ampak prej odraz t. i. policy pristopa," pojasnjuje Brglez. "Gre za analize državnikov, ki so oblikovali ali pa še vedno oblikujejo mednarodno politiko, in ne analize znanstvenikov, ki si mednarodne odnose in mednarodno skupnost - s tem pa tudi državnike - jemljejo za predmet proučevanja in poučevanja. Edina izjema so dodatni viri iz zgodovine, pri katerih pa večinoma žal ne gre za zgodovino mednarodnih odnosov (jih akademska skupnost, ki se ukvarja z mednarodnim odnosi, ne uporablja za temelj poučevanja zgodovine mednarodnih odnosov: takšnih del je tudi v slovenskem jeziku danes v izobilju in ni jasno, zakaj niso vključena, npr.Benko, Hobsbawm, Knutsen). Še poraznejši so viri glede teorije mednarodnih odnosov. Če bi lahko nekatera dela iz dodatne literature šteli za teoretična, gre za poljudno teorijo, če ne kar za ideologijo opravičevanja sedanje in pretekle zunanje politike zlasti ZDA. Zaradi tega je ta literatura zelo ozkogleda in z dejanskim dogajanjem v teoriji mednarodnih odnosov nima prave zveze."

Smisel znanosti o mednarodnih odnosih naj bi bil, da se s proučevanjem zgodovine mednarodnih odnosov, strukture mednarodne skupnosti, zunanje politike relevantnih držav in teorije mednarodni odnosov odkriva ozadje. "Zakaj se in kako se posamezni dogodki dogajajo v mednarodni realnosti, torej je njena pot od pojava k bistvu (ki ni razvidno na prvi pogled); pri tem predmetu pa je očitna ambicija, da ne pojasnjuje dogajanja na znanstven način, ampak ostaja pri pojavih samih in jih opravičuje z ravnanjem državnikov," meni Brglez.

Kako je lahko tak program sploh dobil formalno privolitev uradnih institucij države? Dr. Ludvik Toplak je dejal, da ekspertna skupina sveta za visoko šolstvo tedaj ni imela vpogleda v konkretne študijske programe. Minister dr. Rupel je svojega kasneje predlagal senatu fakultete, ta pa se je z našteto temeljno študijsko literaturo strinjal. Ekspertna skupina sveta za visoko šolstvo, poleg Toplaka in Boruta Koširja je v njej sodeloval še hrvaški ustavni sodnik in član HDZ dr. Smiljko Sokol, je ocenila splošno potrebo po takšnem kadru, kvalifikacije univerzitetnih učiteljev in materialne možnosti ter okvirno vsebino oziroma urnik. "Tisto, kar sem dobil, sem odobraval. Zato tudi moja podpora. Vsa ta leta sem bil zagovornik odprte, evropsko primerljive in v svet orientirane univerze," pravi dr. Toplak. Se pa spominja, da so tedaj razpravljali bolj v smeri, da bi se predmet imenoval Slovenci in mednarodna skupnost, saj naj bi obstajala potreba po poudarjanju slovenske nacionalne identitete in odprtosti v svet. V tem primeru naj bi Ruplovi "temeljni viri" ustrezali naslovu predmeta.

Ustanovitelja fakultete sta Inštitut za mednarodno pravo, ki ga vodi dr. Miha Pogačnik, in Inštitut za ustavno ureditev in človekove pravice, d. o. o., katerega ustanovitelj in zastopnik je dr. Peter Jambrek. Celotni prihodki omenjenega inštituta so v letih 2003 do 2005 znašali od 32 tisoč do 24 tisoč evrov. Tedaj je bil inštitut le ustanovitelj Fakultete za podiplomske državne in evropske študije. Leta 2006, ko je začela delovati še Evropska pravna fakulteta, pa so se dohodki za štirikrat povečali, na 138 tisoč evrov. Te številke seveda ne izkazujejo uspešnosti nove fakultete, saj ta, ker je zavod, ne bi smela poslovati z dobičkom, a gotovo nima izgube.

Že v prvem letu delovanja so vsi trije letniki polni, saj je nekdanji minister za visoko šolstvo Jure Zupan na novih zasebnih družboslovnih fakultetah odobril vpis 210 študentov. Pomoč pri zagonu je dala tudi občina Nova Gorica. Zagotovila je prostore in fakulteti nakazala nekaj več kot 100.000 evrov, poleg tega fakulteti finančno pomaga še družba Hit. V Ljubljani pa ji

je prostore odstopilo ministrstvo za zunanje zadeve. Posredno seveda, z Evropsko pravno fakulteto zunanje ministrstvo uradno nima sklenjene nobene pogodbe, so pojasnili na ministrstvu, je pa Evropska pravna fakulteta eden izmed uporabnikov novih prostorov v gradu Jable, kjer domuje Center za evropsko prihodnost, ustanova, ki jo je ustanovilo ministrstvo. Septembra, so pojasnili, je fakulteta za 20 ur najema prostorov plačala 1080 evrov ali približno 54 evrov na uro. Mimogrede, najem enkrat manjše poročne dvorane na gradu Jable stane 170 evrov.

Čeprav so Ruplova predavanja gotovo zanimiva, pa je iz opisa predmeta in navedene literature jasno, da minister nikoli ni študiral mednarodne politike, ampak se je z njo seznanil bolj ali manj ljubiteljsko, skozi spominske zapise državnikov, ki jih sedaj predlaga študentom v branje. To pa ne ustreza akademski ravni in vsaj s tem predmetom nova zasebna Evropska pravna fakulteta ne bi mogla dobiti akreditacije pri kakšni ugledni tuji univerzi. Čeprav se s tem Slovenija ni odprla v svet in Evropo, kot si želi dr. Toplak, pa drži, da se je z ustanovitvijo te fakultete v slovenskem visokošolskem prostoru povečala konkurenca. Po poenostavitvi študijev z bolonjskim procesom bi morala sedaj denimo tudi FDV znižati raven zahtevnosti študija, ga narediti privlačnejšega in bolj anekdotičnega, da ne bo izgubila študentov.