Kaj pa otrok?

Bureau sombre - Temačni biro
Pritožite se, pritožite!
Naš urad je stalno odprt!
Pritožite se, pritožite!
Prepustite vašo nam skrb!
Pritožite se, pritožite!
Le čemu bes, jeza in srd?
Pritožite se, pritožite!
Zakoni so naša obrt.
Pritožite se, pritožite!
Bureau sombre, Bureau sombre!

Pa začniva pri Homeri

Vzgoja (gr. paidea) ima v Platonovi Državi in Zakonih izjemno mesto. Šola in šolanje naj bosta skupna, še bolj natančno pravi - državna zadeva, kajti do takrat sta veljala vzgoja in izobraževanje za zasebno stvar družin ali posameznika. Zakaj se zdi to Platonu tako pomembno? Ljudje se prek šolanja najbolje povežejo v skupnost prek vrednot in družabnosti. In kaj je najvišja vrednota za državo? Za Platona je to pravičnost. Svoboda je temelj moralnega dejanja, kar nedvoumno trdi Aristotel, in jo zato postavi za temeljni smoter demokracije.

Lvbi Slovenzi

Na ozemlju, poseljenem s Slovenci, šele Trubar omenja otroke ne samo kot "božjo deco". V Hišni postili zapiše, da imajo "otrozhie molitue", a dodaja, da je otrok "s drugimi Otruki okuli tekal inu Se ygral". Otrok ima svoji posebnosti: očitno okoli precej svobodno teka in - se igra. Čeprav velikokrat uporablja za otroka izraz "hlapzhizh", kar kaže na ono drugo, danes bi rekli šolsko plat.

Otrok

Ravno služenje se pogosto pojavlja v etimologiji besede otrok. Otrok (dete) se veže v slovanskih jezikih na fant, sluga, paž, tudi suženj; suženj pa na - zvezan biti. Naš znameniti jezikoslovec Miklošič navaja: ot-rok6 - kdor nima pravice govoriti, kdor se nima pravice iz-rekati. Otročarija pa tako ali tako pomeni neresno zadevo.

Sholarji, učitelji, profesorji

Ljudje, ki se ukvarjajo z ukom, danes bi rekli z vzgojo in izobraževanjem. Zmanjševanje pomena učiteljev in profesorjev se je začelo že davno pred to vlado. Izgon iz šolskih svetov, zmanjšanje pristojnosti, menedžment pred strokovnostjo, povečane obveznosti, podcenjenost dela, storilnostna naravnanost, stalne spremembe zakonodaje in planov, birokratizacija itd. Geslo Šola stoji in pade z učiteljem! je le floskula, lep spomin na razsvetljenstvo. Učitelji so prevzeli odnos do učencev, kot ga ima država do državljanov: za uspeh je odgovoren učenec sam (državljan sam). Učitelji ocenjujejo, a nikakršnega vpliva nimajo (oziroma ga ne smejo imeti) na osebni in socialni razvoj. Učiteljeva vloga je le pospeševanje znanja in storilnosti.

Pravičnost, pravda in pravica

Temelj sta enakost in enakopravnost. V našo družbenopravno teorijo je zakorakal John Rawls, ki ima za temelj blaginje družbeno sodelovanje, to pa izhaja iz načela poštenih enakih možnosti. Ob tem zagovarja distributivno pravičnost, utemeljeno na funkcionalni neenakosti, ki obsega socialno in ekonomsko neenakost. Kako zagotoviti enake pravice in svoboščine vsem navkljub socialno-ekonomski neenakosti? Kar se šole tiče, je izšla poučna knjiga Mojce Peček in Irene Lesar Pravičnost slovenske šole: mit ali realnost (2006), ki v luči Rawlsove definicije pravičnosti proučuje enakost in možnosti v naših osnovnih šolah. Problem so učenci s posebnimi potrebami, kjer se integracija spremeni v asimilacijo, še pogosteje pa v segregacijo (primer: Romi). Načelo poštenih enakih možnosti razkrije predsodke učiteljev in manko ustreznih učnih vsebin. Najslabše pa je pri načelu diference, kjer je nemogoče ob standardih plačila po glavi učenca uveljaviti individualizacijo (in diferenciacijo) pouka. Skratka, ekonomija pouka je najvišja vrednota, in ker pravica stane, si jo lahko privoščijo le redki. A o tem sem pred desetimi leti napisal pesem Vzgoja kukavic, ki iz slutnje postaja vsakdanjik:

Težak je zrak in čadast je oblak nad mestom,
pravičnost zmrzla v ječi ždi,
ta slepa deva v ječi spi.
Ponujala se je prav vsem pod mostom,
malikovala amoralnosti,
zdaj deva slepa v ječi spi ...
Če imel bi glavo na labode -
poiskal bi gnezdo kukavic ...
Tanek namaz na tlaku so ljudje,
zdrs navkljub priljudnosti,
pozor! drča prihodnosti!
Vsi so lepi, zdravi in bogati,
z bednim genom gizdavosti,
operirani odurnosti!
Ko imel bi glavo na obljube,
razumel bi vzgojo kukavic,
od pasu navzdol asfaltne noge
ne neso me gor do kukavic.

Učenci

Doba nakupa identitet je v polnem razmahu in mladina je glavni cilj te trgovine. Izgradnja osebnosti in rast sta preprosto predragi. Zato je treba proces izobraževanja poenostaviti, iz kompleksnega socialnega procesa nastaja vse polno poenostavljenih specializacij. Po lanskih študentskih štrajkih se je zgodilo vse, česar so se študentje bali. V zameno s(m)o dobili le pot v Evropo, ki temelji na "odločanju staršev" - beri finančni podpori študija. P. Jambrek je v Novi reviji 12 (1983) razpravljal o svobodi mnenja, izražanja, zbiranja in združevanja, o pravici do udeležbe pri upravljanju, volitvah itd. V četrt stoletja so razvili ta načela do polnosti v Pravilniku o šolskem redu v srednjih šolah (2007), kjer polnoletnost ni upoštevana, o pravicah zbiranja in izražanja pa preberimo 13. člen (protest dijakov). Citat:

“Če dijaška organizacija, v katero je včlanjena več kot tretjina vseh dijakov v državi, organizira prekinitev pouka ali drugo obliko protesta (v nadaljnjem besedilu: protest), mora najmanj pet delovnih dni pred protestom o tem pisno obvestiti šolo.O nameravani udeležbi na protestu dijak predhodno obvesti razrednika.Dijaška organizacija je dolžna voditi poimenski seznam s podpisi dijakov, ki so se udeležili protesta, in ga v petih delovnih dneh po protestu posredovati šoli.Če se šola ravna po 16. členu tega pravilnika in ne prejme poimenskega seznama iz prejšnjega odstavka, je odsotnost neopravičena, če pa se ravna po 18. členu tega pravilnika, o odsotnosti obvesti starše.Šola ni odgovorna za zagotavljanje varnosti dijakov, ki se udeležijo protesta.”

Pametnemu je dovolj.

Javno in zasebno šolstvo

Vse zasebno se razširja še na vrtce in visokošolske zavode - torej gre za temeljito reformo, ki je minila brez ustrezne razprave. To je dejstvo. Vendar kaj pa pričakujete od vlade, ki potihem izniči referendum o nedeljskem (ne)delu? Pustimo ob strani ta znameniti prepir za oslovo nedeljsko senco, vendar ne moremo mimo referenduma - te najvišje demokratične oblike odločanja naroda. Če se ta lahko takole obide, zakaj se potem ne tudi tisti o oploditvi z biomedicinsko pomočjo? Ali pa tisti o osamosvojitvi? Pustmo stat! Skratka - financirala bo država - torej vsi mi. Saj kaj je človek? Človek človeku davkoplačevalec.

Vpis

Učim na prestižni gimnaziji, kjer vpis navadno za slabo tretjino presega razpoložljiva mesta. Splačalo bi se nam, da vpišemo vse, poberemo od ministrstva denar, sklenemo pogodbe z drugimi šolami, kjer jim dijakov manjka, poberemo odstotek, a uradno izjavimo, da gre le za dislociran pouk. Ravnamo podjetno, omogočimo spričevala z nazivom šole in še manj uspešnim šolam omogočimo preživetje, smo finančno uspešni. Uuups, a otrok je vedno manj! Še bolje, še več bodo starši pripravljeni dati za dobro šolo. Država plača 100 odstotkov. Super! Kot ravnatelj ali direktor lahko vse presežke razdelim ali prikažem kot nadstandard. Kdo bi se tega branil?

Vzgoja

V prejšnji Mladini smo prebrali, da je vzgoja predmet različnih samovoljnosti vseh drugih kot pedagoških subjektov, saj so ti v drugem planu. Novosti jih postavljajo v tretji plan, če se ne lotijo menedžiranja svoje šole. Vsak učitelj je to izkusil v zadnjem šolskem letu, ki je bilo polno negotovosti. Vzgoja je namenjena zgolj učiteljem in destrukciji samostojnosti. Ustvarja se izjemno močna hierarhija, kjer ima ravnatelj vedno večjo oblast, a ker je nastavljen za štiri leta od države, mora biti le nekritična premisa, kajti med učitelje (nazaj) ne more, ker je preveč zamer, navzgor ne gre, ker ni dovolj prostora. Da se bo pedagoško polje vrnilo k učitelju kot subjektu učnega procesa, je larifari.

Programi in načrti

Slovenija komaj zmore dovolj strokovnjakov, da napravijo korekten učni načrt. Če jih delimo po pripadnostih (spolnih, verskih, političnih, lastniških ...), težko sestavimo duo. Če se dva pomembna strokovnjaka v Sloveniji ne marata, ne pomaga ne konkurenca ne monopol, celo denar le pogojno. Vsi veliki načrti padejo zaradi vrtičkarstva. Vsi, dokler so majhni, vpijejo za enakopravnost in vabijo civilno družbo. Ko postanejo dovolj močni, odvržejo balast - civilno družbo in čez čas še enakopravnost. Cerkev je najočitnejši primer ideološkega in lastniškega vzpona. Ko bodo ustanavljali pri nas medr'Šse ali kakšne bramanistične šole, takrat bo krinka svoboščin padla. Vpliv civilne družbe na državne organe je kljub vsemu večji kot na religiozne institucije. Če želi neki predlagani program namesto Darwinove razvojne teorije vpeljati genezo, je to po mnenju A. Fištravca stvar sistema potrjevanja. Čeprav se zavedamo te nevarnosti, je ne moremo odpraviti z avtoriteto sistema niti religije. Programi in načrti težijo k izbranim smotrom. Če ti niso sodobni, družba sčasoma ni več konkurenčna. Vračanje h kakršnimkoli religioznim konceptom je znak staranja družbe. Religija je stvar osebne izbire in za sodobno pluralistično družbo ni nikakršne potrebe, da bi vzpostavljala še dodatne sisteme, ki prej ali slej zapeljejo družbo v vojno.

Etatizem

Država bo plačevala šolam (javnim ali zasebnim) stroške. Kaj sedaj da zasebnik? Najame kredit, ustanovi šolo, poravna stroške in - služi (seveda neprofitno) - ako je njegov program sprejet od - verjetno ministrstva oziroma, kot se rado reče, je program javno veljaven. Kdo razdeljuje denar? Ministrstvo. Kdo potrjuje učne načrte? Javnost, seveda če morajo biti javno veljavni!? A za denar bomo rekli, da je ... ministrski? ... ministrantski? ... minusstranski? Kakšno je to razblaževanje etatizma v šolstvu?

Nadzor

Vsak ravnatelj ve, da se je obseg birokracije spet povečal in število poročil, ki jih redko kdo od odgovornih bere, je naglo naraslo. Kot je dejal Stalin: Zaupanje je dobro, kontrola je boljša! Bolje bi se bilo usmeriti v Evropo in njene sklade in čim bolje izkoristiti razpoložljivi nepotrošeni denar. Anekdota o slovenskih poslancih iz avstro-ogrskega parlamenta na Dunaju je poučna. Ko so igrali v gostilni karte, jih je od časa do časa prišel poklicat sluga iz parlamenta na glasovanje, drugače pa je njihova uboga slovenska duša trpela v beznici. To nezaupanje smo vgradili v naš sistem in ponižali dostojanstvo kolegov in sodržavljanov na mezdno silo. Obnašamo se kot ljudstvo, ne kot nacija. Če že nadzor, potem bi nas moral varovati, ne pa razgaliti. Da nas tujec pohvali, smo pripravljeni prodati še tisto malo Slovenije, kolikor je je še ostalo. Kmalu je ne bo več, niti da zapičimo zastavo. Torej: Slovenec Slovencu Evropejec.

Politično delovanje

Ker ima ta trenutek politika slab prizvok, je, zanimivo za politike, da se ji odrekajo - ampak spet politično. Klavec, da konča klanje, kolje. Tako je vsak obsojen vtikovanja, če se ne strinja (npr.: diskvalifikacije SVIZ-a, civilne družbe itd.). Ministrstvo ne opravlja svojega dela v dobro vseh državljanov, ampak le nekaterih. Težave rešuje z grožnjami, ne drži besede, pozablja ... Ta zadnji zakon sploh ne bi bil taka zgaga, če ne bi bilo toliko proceduralnih kršitev pri sprejemanju. Tu pa že tudi pogumnejši dobivajo velike oči.

Epilog

Platonu se je zdela skupna šola za državo napredek. Pa kaj Platon ve, kako je danes?

Kaj zdaj?

Po internetu kroži med šolami takale novína:

Sporočamo vam žalostno novico. Danes je preminila naša ljubljena Zdrava Pamet. Dolga leta je bila z nami. Nihče pa zagotovo ne ve, koliko je bila stara, saj se je njen rojstni list že davno tega izgubil v birokratskih predalih. Spominjali se je bomo po tem, da je ohranjala in drugim posredovala pametne nauke, kot so: kdor prvi melje, ima zveze; če poslušaš nasvete ministrstva, se z dežja umakneš pod kap; da je življenje posrana kurja lojtrca; na svetu drsi, ker ga ljudje serjejo; da se nobena župa ne skuha tako postana, kot se poje; da za soncem vedno dežuje; da vsak napreduje do stopnje svoje nesposobnosti; da od davkov živijo vsi, ki ne delajo; da ni nič novega pod mesecem; da ni nikjer na svetu tako kot pri nas itd. Zdrava Pamet je živela preprosto, zapravila je le toliko, kolikor je zaslužila. Njeno zdravje je začelo vidno pešati, ko so v veljavo stopila izjemno dobrohotna in v naglici spisana načela, ki so jih ljudje brez fantazije vzeli resno. Ti so šestletnika obtožili spolnega nadlegovanja, ker je poljubil sošolko; nakar so izključili najstnike iz šole, ker so po malici uporabljali ustno vodico; in odpustili so učitelja, ker je kaznoval trmoglavega dijaka; nagradili so pedofila na šoli za razdajanje in požrtvovalno delo z otroki; vzeli donacijo od dilerja; ploskali, ker ne morejo kaznovati, saj nimajo izpita iz upravnega postopka ... In stanje se ji je naglo slabšalo. Še huje je bilo, ko je izvedela, da morajo učitelji prositi za dovoljenje starše, preden učencu dajo aspirin, a hkrati ne smejo staršev obvestiti, če učenka zanosi in hoče splaviti. Še celo tako daleč je šlo, da so prepovedali šolnikom razlagati deset zapovedi in opazila je, da je cerkev postala posel, in ni razumela novega kapitalskega reda. Ni in ni mogla razumeti, da se zločincem delijo odpustki in žrtvam kazni. A ko se je pomembna gospa v šoli polila z vročo kavo, in ko se je pritožila, dobila visoko odškodnino in nagrado, takrat je gospa Zdrava Pamet izdihnila.Za njo žalujejo njeni pokojni starši, Resnica in Zaupanje, njen rajnki mož Preudarnost, v svet izseljena sinova Razum in Prijateljstvo ter zamejska hčerka Odgovornost. Za dedino se bodo tožili polbrat Moj Prav in polsestra To Hočem ter kopica sorodnikov Predsodkov. Pogrebcev je bilo malo in hvala bogu - nobenega novinarja.

Če se je še spomniš, pošlji osmrtnico naprej, a če se je ne, kot velika večina, ostani križem rok.

E, vidite, ko ne razumete! In vse to v imenu "svobodne izbire" staršev, ki si bodo sedaj z denarnico v roki lahko prek potomcev priborili svojemu napuhu primerno izobrazbo. Kaj pa otrok? Pač ne bo "s drugimi Otruki okuli tekal inu Se ygral".