Zdravstvo in zdravje, dva talca politike

Slovenija ima javni zdravstveni sistem, ki temelji na solidarnosti in vzajemnosti. Po ugotovitvah zadnje raziskave o učinkovitosti javnih zdravstvenih sistemov v državah EU je Slovenija uvrščena slabše kot lani. Med 29 evropskimi državami se je uvrstila na 21. mesto, lani je bila še na 12. mestu. Vzroki za to so različni, v raziskavi pa omenjajo predvsem dolgo čakanje na pregled pri specialistu, vključevanje organizacij bolnikov v odločanje, čakanje na magnetno resonanco ... Tisti, ki delamo v zdravstvu, bi rekli, da manjka tudi vključevanje organizacij izvajalcev v zdravstvenem sistemu, neodvisnih od dnevne politike. Njihove izkušnje, strategija in vizija bi lahko veliko pripomogle k izboljšanju in racionalizaciji našega zdravstva. Namesto tega oboji, bolniki in tudi zdravniki, od javnega denarja živimo razmeroma slabo. Vsekakor slabše od gradbenikov, farmacevtov, prodajalcev materialov in aparatur, zavarovalniških agentov, računalniških programerjev in še koga, ki si je iz javnih zdravstvenih financ ustvaril dobičke tudi za financiranje volilnih kampanj. Temeljni problem našega zdravstvenega sistema, ki ga ni rešil še noben minister, je neracionalna poraba. Pri čemer racionalnost seveda ne sme veljati le za zdravnike in bolnike, pač pa tudi ali predvsem za že omenjene kapitaliste in lobiste. Dopuščam sicer možnost, da je med njimi tudi kakšen zdravnik, vendar so redki.

V zdravstvu na primarni ravni so največje gnezdo neracionalne potrošnje zdravstveni domovi, ki imajo bistveno preveč administrativnega kadra. Njihovi direktorji skupaj z župani - lokalnimi gospodarji dobrega in slabega - vodijo zdravstvo po svojem 'občutku', torej tako, kot jim najbolj ustreza z vidika populizma, ki jim zagotavlja vnovično izvolitev. Pred leti mi je neki strankarski veljak dejal, da v njihovi stranki naredijo vse, da imajo svojega direktorja zdravstvenega doma ali bolnišnice, pa čeprav je nesposoben, saj si ne morejo privoščiti, da ne bi imeli priložnosti razpolagati s takšnim denarjem. Nesposobno vodstvo javnega zavoda je navadno najpogostejši razlog sploh, da zdravniki želijo samostojno delo v obliki koncesije. Obstajajo primeri, ko se zdravstveni domovi niso gradili zato, ker bi bili potrebni, pač pa zaradi nabiranja političnih točk in zato, da je župan lahko prodal svoja okna ali podžupan naredil novo streho. Obstajajo primeri, ko so se deli zdravstvenega doma prodajali, vendar ne zdravnikom, ki so v njih delali. Ali pa primeri, ko so se v zdravstvenih domovih gradile velike sejne sobe, ki se nikoli niso uporabljale. Vse to je odsev nekonsistentne zdravstvene politike, ki od časov ministra Voljča nima nobene prave vizije delovanja na nacionalni ravni. Voljč je bil zadnji minister, ki smo mu uporabniki in izvajalci zdravstvenih storitev lahko hvaležni, saj je sredstva za zdravljenje državljanov izvzel iz nacionalnega proračuna. Minister Jereb ni zapustil velikih sledi, a mogoče prav zato tudi ni naredil velikih napak. Tega pa ni mogoče reči za ministra Kebra in Bručana.

Keber je neupravičeno zamajal temelj odnosa med zdravnikom in bolnikom in posejal seme razdora v njun odnos, ki je tisočletja temeljil na zaupanju in razumevanju. To škodo bomo popravljali še desetletja. S svojo na videz socialno, populistično politiko je sprožil val potrošništva v zdravstvu, kar je sprto z vsako logiko, saj bolnik nikoli ne more biti potrošnik. Nesorazmerje pravic zavarovancev je postalo najočitnejše pri tem, da je bila pravica do posmrtnine in potnih stroškov višja prioriteta kot pravica do operativnega posega na srcu. Iz zdravstvene blagajne se je zagotovilo nadomestilo za bolniško nezaposlenih oseb, kar je potegnilo nekaj milijard takratnih tolarjev, namesto da bi se socialne pravice v celoti prenesle v socialni sektor. Ni vzpostavil mreže primarne ravni, ni izpeljal racionalizacije sekundarne ravni, ni vzpostavil aktivne kadrovske politike zagotavljanja zadostnega števila zdravnikov in še bi lahko naštevali.

Minister Bručan je ta program samo nadaljeval. V času triletnega mandata je ministrstvo za zdravje zapustilo približno 80 ljudi, ki so bili zaposleni za določen ali nedoločen čas. Odpustil je večino strokovnjakov, ki so se dolga leta kalili na svojih področjih. Nekateri so odšli sami, drugi so bili nezaželeni. Vsak, ki pozna delovanje javne uprave, ve, da je za razvoj kakovostnih kadrov potrebno tudi desetletje aktivnega dela na strokovnem področju. Na ministrstvu so ostali redki idealisti, ti pa ogromnih projektov, s katerimi se spoprijemajo, preprosto ne morejo izpeljati. Od Bručanovega ministrovanja je imela korist le peščica zdravnikov in ljudi iz gospodarstva, ki so mu bili osebno blizu. Strokovnost in kakovost dela sta bili premalo upoštevani. Koncesije so dobile celo komercialne družbe. Tako je na primer gradbeno podjetje dobijo koncesijo za stomatološko protetiko, podjetje nekega zobotehnika koncesijo za ortodontsko dejavnost, optiki koncesije za okuliste in podobno. Da ne omenjam dobro znanih afer, povezanih z nabavo in s helikopterskimi prevozi. Pri čemer je to samo vrh ledene gore težav, ki jih je zapustil Bručan. V javnosti se je ves čas ponavljalo, češ da je Bručan na strani zdravnikov, manj znano pa je, da se je položaj marsikaterega zdravnika prav v zadnjih treh letih bistveno poslabšal. ZZZS zavarovance le redko obvešča o njihovih dolžnostih, ker je pač bolj všečno govoriti o pravicah. Javnost se hitro razburi, ko je kršena pravica bolnika, le redko pa govori o dolžnosti za skrb za svoje zdravje, o pravilih ZZZS, ki naj bi jih spoštovali zavarovanci, ali o tem, da dopolnilno zdravstveno zavarovanje ne zagotavlja vsega, kar bi zavarovanci želeli. Slabe volje in pogoste agresivnosti smo deležni zdravniki in zobozdravniki. O nas se govori le, kadar želimo dostojno plačilo za opravljeno delo, pri čemer je to plačilo trenutno na ravni plačila zidarskega pomočnika. Sprašujem se, do kdaj. Kdaj bo v Sloveniji vzpostavljen vrednostni sistem, ki je danes porušen do temeljev? Zdravje je blaginja, ki jo želimo vsi. Ta blaginja pa ni poceni, kaj šele zastonj. Nacionalno zdravstveno politiko je treba voditi s trezno glavo in na dolge proge, ne pa volivcem všečno in od enih do drugih volitev. K odločitvam je treba pritegniti vse strokovnjake po načelih kakovosti in ne le po načelu interesa ali prijateljevanja.

Sedanja vlada se neprestano opravičuje, da je za slabe razmere odgovorna prejšnja vlada. Ta argument je kratke sape, saj dokaz uspešnosti ni v tem, da govoriš, kaj je predhodnik naredil narobe, temveč v tem, da pokažeš, kaj si ti naredil dobro. Slednjega pa je bilo v zadnjih sedmih letih malo.

Zanimivo je, da je na prvem mestu indeksa uporabnikov zdravstvenega sistema Avstrija, ki ne pozna zdravstvenih domov, temveč se tam izvajalci združujejo v skupinske prakse kot organizacijsko obliko, v kateri so izvajalci organizacijsko in finančno zelo samostojni. Zanimivo je tudi, da je število obiskov pri zdravniku na prebivalca v Avstriji dvakrat nižje kot v Sloveniji, kar je lahko tudi razlog za krajše čakalne dobe in večjo dostopnost za tiste, ki zdravstveno nego potrebujejo. Verjetno bi bilo tudi pri nas bolje, če bi bili izvajalci organizacijsko in finančno samostojnejši. Na primarni ravni so temu najbližje koncesije, na sekundarni in terciarni ravni pa bi bile nekatere organizacijske in finančne težave bolje rešene, če bi zdravniki imeli individualne pogodbe.

Seveda se znotraj zdravstvenega sistem največ privarčuje pri racionalni in pregledni gradnji infrastrukture, nabavi aparatur in materialov, z racionalnimi zahtevami v zavarovalništvu ter z novodobnim prenašanjem in shranjevanjem podatkov. Tudi cene in dobički farmacevtske industrije bi morali biti v mejah normale. Na podlagi vsega tega je zagotovo mogoče pridobiti nekaj dodatnih sredstev za izvajanje posameznih zdravstvenih storitev, kjer so čakalne dobe najdaljše. Hkrati bi lahko veliko prihranili tudi zunaj zdravstvenega sistema - na primer pri nabavi raznih Patrij, pregrešno dragih stolov za predsedovanje EU, vladnih in ministrskih palačah, velikih pisarnah županov in direktorjev, prejemkih nadzornikov v nadzornih svetih, sejninah občinskih svetnikov. To so politične odločitve, ki pri nas presegajo vsako stroko in posegajo vanjo, čeprav poslanci, župani, ministri in občinski svetniki za opravljanje svojih funkcij nimajo predpisane nobene izobrazbe in ne potrebujejo licenc. Zato je ključno, da politični veljaki prisluhnejo predlogom tistih strokovnih institucij, ki niso neposredno vezane na dnevno politiko, in jih sprejemajo.