Semenj iluzij

Vlada je po rokovniku natančno 1. oktobra ponudila predlog sprememb proračuna za prihodnje leto in predlog proračuna za leto 2009. Finančni minister je predlog označil kot prelomni dogodek za slovenske javne finance. Vlada je namreč hitreje, kot je načrtovala, zmanjšala proračunski primanjkljaj, prav tako je javno porabo zmanjšala za več, kot je obljubljala na začetku mandata. Javne finance naj bi torej potrdile ekonomsko uspešnost Janševe administracije. Očitno Janša, podobno kot pred leti LDS, potrebuje politično zgodbo o uspehu in ponuja proračun kot pomembno političnoekonomsko popotnico za volilno leto 2008. Ne gre torej za prelomni trenutek slovenskih javnih financ, temveč za prelomno točko politične legitimnosti sedanje oblasti.

Vlada je pripravila všečen dokument. Proračun za leto 2008 je z makroekonomskega vidika uravnotežen in stabilen, primanjkljaj je z 0,6 odstotka BDP manjši od predvidenega, podobno se zmanjšuje delež javne porabe, za 3 odstotne točke namesto načrtovanih 2 odstotkov. Vse skupaj je pripravljeno ob razmeroma konservativnih podmenah glede gospodarske rasti in inflacije (Umar). Zato lahko višja gospodarska rast, za slabo indeksno točko nad napovedanimi 4,6 odstotka, samo še izboljša finančno sliko slovenskega gospodarstva, ki bo v volilnem letu očitno na vrhu političnoekonomskega cikla. Proračun je prijetno napihnjena kombinacija prihodkov z razmeroma visoko rastjo in inflacije in zato zlahka prenaša tudi izdatno nominalno povečanje izdatkov, tako da je nazadnje primanjkljaj zgledno nizek, proračun pa skorajda izravnan. Gre za nominalno iluzijo, ki v takšnih primerih pogosto zavede oboje, sestavljavce in razlagalce proračunskih labirintov, in rada prikriva dejanske proračunske razmere.

Način vladnega zapiranja proračunskih škarij je druga pomembna vrzel v bleščeči proračunski predstavi. Relativno upadanje davčnih prihodkov je vlada preprosto nadomestila z 1,3 mrd evrov nedavčnih prihodkov, a ti so veliko bolj negotovi. Vzemimo na primer nekaj več kot 800 milijonov evrov evropskih sredstev, ki naj bi bili del načrtovanih proračunskih prihodkov. Ta sredstva iz evropskih strukturnih in kohezijskih skladov je treba šele pridobiti na podlagi operativnih programov. Pri teh pa imamo na številnih področjih težave in ni nujno, da bomo denar dejansko dobili. Problematične so še nekatere postavke na izdatkovni strani. V proračunu vsaj za sedaj ni posebnih sredstev za sanacijo posledic vodne ujme in sistematično odpravljanje poplavne in hudourniške ogroženosti države. Ta sredstva bi morala na letni ravni znašati vsaj 2 odstotka proračuna in bi morala postati v prihodnjih letih del vladnega aktivnega prilagajanja podnebnim spremembam. Podobna zagata je z načrtovano regionalizacijo, saj je nobena od obeh proračunskih projekcij ne zajema. Vlada vztraja, da gre zgolj za institucionalni prenos državnih funkcij na nižje ravni, ki zahteva zgolj prerazdelitev sredstev in je zato proračunsko nevtralen. To pa je šibka in problematična razlaga. Med sistemske finančne trike lahko štejemo tudi prenos financiranja in zadolževanja za gradnjo avtocest s proračuna na Dars. Očitno z vidika sistemskih ukrepov proračun precenjuje del svojih prihodkov, podcenjuje nekatere izdatke in ponuja sumljive prerazdelitve obveznosti. Gre torej za politično iluzijo drugega reda. Vlada težave rešuje tako, da jih preprosto odmisli.

Tretji problem tiči v strukturnih usmeritvah proračunskih izdatkov in prednostnih nalogah države. Finančni minister poudarja, da so proračunske prioritete naložbe v infrastrukturo, znanost in tehnologijo, izobraževanje ter visoko šolstvo, pa tudi za višje plače v javnem sektorju mu gre. Toda ali je letošnji proračun razvojno naravnan ali pomeni zgolj fiskalno vrečo za polnjenje uzakonjenih in dogovorjenih postavk proračunskih porabnikov? Ne glede na nekatere proračunske podrobnosti ponujene spremembe niso radikalne. Prava prelomnica javnih financ v primerjavi z zgrešenimi usmeritvami prejšnjih levosredinskih vlad in sedanje Janševe administracije bi lahko bil prav radikalnejši zasuk pri razvojnih prioritetah. Dejansko vlada ob izjemno ugodnih proračunskih razmerah ponuja razmeroma skromne premike glede povečanja konkurenčnosti in kakovostnih sprememb trajnostnega razvoja države. Tako na primer vojaški proračun še vedno presega obseg sredstev, ki jih porabi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Ministrstvo za urejanje okolja in prostora porabi še vedno manj, kot namenimo za vzdrževanje policije, gospodarstvo še vedno daleč caplja za kmetijskim delom proračuna. Zdravstvo je kot vedno na repu med proračunskimi porabniki. Topovi in represivni aparat imajo torej še vedno prednost pred maslom intelektualnega kapitala države, ekološko in socialno podobo slovenske dežele. Proračunska razvojna kozmetika in preprosti vladni keynesianizem ne moreta prikriti dejanskega pomanjkanja kakovostnih dejavnikov gospodarske rasti in konkurenčnosti. Pred seboj imamo tretjo, tokrat ekonomsko iluzijo proračunskega načrtovanja.

Neznosna lahkost proračunskega načrtovanja, če parafraziramo starega Milana Kundero, ni od danes in za to boleznijo so bolehale tudi prejšnje vladne administracije. Nobena vlada ni imuna proti finančnemu lakiranju razmer. Ne gre torej zgolj za to, kaj kdo dobi, temveč koliko lahko proračun dejansko prispeva k sistematičnemu razvoju gospodarstva ali reševanju težav, ki so javne narave. Toda navezanost proračuna na ekonomske reforme in vsakokratno prodajo vladne ekonomske ideologije je letos povsem drugotnega pomena. V ospredju bolj kot prejšnja leta stoji politika prerazdeljevanja in ne ekonomika razvoja. Bajuk je svoje delo temeljito opravil, toda pot je zavajajoča in za Janšo morebiti pogubna.

Letošnja proračunska razprava je dejansko že uvertura v volilno zgodbo prihodnjega leta. Vlada lahko obljublja več, kot bo izpolnila, opozicija lahko poudarja tisto, kar bo šele ponudila kot razvojno alternativo. Letošnji proračun je torej predvsem semenj iluzij, tistih, ki vladajo, in drugih, ki bi to želeli šele doseči. Oboji gledajo predvsem, kaj poreče volilna večina in kakšen proračun bi kratkoročno lahko ustvaril presežek poražencev ali morebitnih zmagovalcev.