Vanja Pirc

26. 10. 2007  |  Mladina 42  |  Politika

Vse za gledanost

Zakaj je problematično, če postaja TV Slovenija vse bolj komercialna?

Med tistimi oddajami, zaradi katerih je TV Slovenija deležna največ očitkov o komercializaciji, je oddaja Piramida

Med tistimi oddajami, zaradi katerih je TV Slovenija deležna največ očitkov o komercializaciji, je oddaja Piramida

Pred približno dvema tednoma so v oddaji Odmevi na TV Slovenija pripravili soočenje ob drugi obletnici referenduma o zakonu o RTV Slovenija. Čeprav je stroka opozarjala, da bo zakon politiki omogočil večji vpliv na kadrovanje in s tem tudi na vsebine na javni RTV ter da bodo imele obljube o nižjem RTV-prispevku negativne finančne posledice, je bil zakon na referendumu potrjen. Zdaj, dve leti kasneje, je Jože Možina, ki je ob reorganizaciji RTV prevzel krmilo javne televizije, javno zavrnil vse očitke na račun tega, da naj bi TVS od takrat pa do danes svojo podobo spremenila na slabše. Nasprotno, medtem ko televizije v zahodnem svetu izgubljajo gledalce, naj bi TVS v zadnjem letu prosperirala. „Televizija Slovenija pa je po več letih padanja gledanosti uspela zadržati svoje gledalce in v najelitnejših terminih, ki so za gledalce in plačnike našega RTV-prispevka najpomembnejši, tudi pridobiti veliko gledalcev,“ je povedal Možina in dodal, da se je recimo v terminu med 19. in 23. uro število gledalcev povečalo za 9 odstotkov. „Sploh pa, ko gre za razvedrilne oddaje, Milijonar z Jonasom, Piramida, tukaj imamo od 77.000 do 86.000 gledalcev več na petkov večer, tu gre za oddajo Na zdravje ...“

V zadnjem času vodstvo TVS vse pogosteje izpostavlja podatke o gledanosti javne televizije. Zdi se celo, da so ti postali njegov ključni argument za to, da so šle programske spremembe v pravo smer. Podatki AGB Nielsen Media Research so sicer pomenljivi. Gledanost prvega programa TVS se je v prvih desetih mesecih letošnjega leta v primerjavi z enakim obdobjem lani res nekoliko zvišala. Gledanost drugega programa TVS medtem še vedno upada. Iz podatkov o gledanosti je razvidno tudi, da v zadnjem letu gledalcev niso pridobivale informativne oddaje. Tem je gledanost narasla le neznatno, recimo Odmevom, ki so po lanski temeljiti vsebinski prenovi zdaj spet podobni izvirni oddaji, ali pa se je njihova gledanost celo zmanjšala, recimo TV Dnevniku, ki ga po gledanosti že leta prekaša Popova oddaja 24 ur. Gledanost je tako v zadnjem letu narasla predvsem novim razvedrilnim oddajam. Gre za dve licenčni oddaji, za kviz Milijonar z Jonasom, ki ga je pred leti že predvajala POP TV, in retorično soočenje Piramida ter za oddajo Na zdravje, za katero se zdi, da je naslednica oddaje, ki jo je nekoč vrtela POP TV. „Pri podatkih o gledanosti je potrebno upoštevati podatke iz časa pred spremembo novega zakona o RTV in iz časa prejšnjih vodstev, torej leta 2002, 2003 ali 2004. Tudi če javna televizija na splošno doseže neko boljšo gledanost, pa je skrb zbujajoče, če se to zgodi na račun zabavnih vsebin in ne tistih, zaradi katerih je javna televizija sploh javna,“ opozarja dr. Marko Milosavljevič s Fakultete za družbene vede. Vodstvo TVS meni drugače. Možina je Milosavljeviču že denimo v Odmevih odvrnil, da tudi njemu zabavna glasba iz oddaje Na zdravje ni všeč: „Vendar, poslušajte, televizija pomeni spekter programa za najširši krog gledalcev.“

Pa zadovoljevanje okusa najširšega kroga gledalcev res sodi v poslanstvo javne televizije? Ali pa se TVS s tem pravzaprav le vse bolj komercializira?

Javno vs. komercialno

Sodobni RTV-servisi so se začeli v Evropi množično razvijati po drugi svetovni vojni, ko se je prebujal pomen demokracije. V zahodni Evropi so takrat ugotovili, da potrebujejo RTV-servise, ki ne bodo niti državni niti izključno komercialni, ki bodo zagotavljali kakovosten program na vseh področjih, ne le pri zabavi širših množic, ki bodo delali oddaje, ki na trgu sicer ne bi mogle preživeti, ker so predrage in pritegnejo premalo gledalcev, ki bodo torej z informativnimi, kulturnimi, umetniškimi, izobraževalnimi, znanstvenimi, športnimi in tudi zabavnimi programi zadovoljile interes vsega prebivalstva. Tudi RTV Slovenija je bila kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena ustanovljena zaradi posebnih, z zakonom opredeljenih nalog. Med drugim mora „zagotoviti večinski delež kulturnih, umetniških, informativnih, dokumentranih in izobraževalnih vsebin“.

Merjenje gledanosti se je razvilo zato, da bi oglaševalci in televizijci imeli merilo za ceno oglasov v posameznih oddajah. Koliko se torej javna televizija pravzaprav sme opirati na kazalce gledanosti? „Za javno TV-gledanost praviloma ne sme biti prvo merilo, saj je njeno poslanstvo, da nagovarja in (skozi njihovo odzivanje) sooblikuje različne javnosti. Tudi v najbolj gledanih terminih se ne bi smela podrejati okusu, ne da bi ga poskušala kultivirati. Merilo gledanosti je na javni TV smiselno upoštevati le interno, v okviru programske politike (seveda pa moraš politiko imeti in izvajati), da vidiš, ali npr. oddaja o gospodarstvu pritegne večino slovenskih gospodarstvenikov, delavcev in sindikalistov,“ meni sociolog kulture in medijev dr. Jože Vogrinc in dodaja, da so tovrstne meritve pomanjkljive, saj ničesar ne povedo o tem, kaj so imeli gledalci od posamezne oddaje.

Za javno televizijo je gledanost do neke mere kljub vsemu pomembna. Tudi javna televizija mora ne glede na svoje „poslanstvo“ v terminih, ko pred tv-ekrani sedi največ plačnikov RTV-prispevka, vrteti gledljive oddaje, tudi velike športne in zabavne dogodke. Poslanstvo RTV-ja pač ni v tem, da služi samo „posebnim“ interesom majhnih skupin gledalcev, temveč da služi tudi takšnim interesom. To pa seveda ne pomeni, da lahko javna televizija v „prime timu“ objavlja karkoli. „Seveda naj javna televizija dela zabavni program, problem pa nastane, če dela znotraj zabavnih vsebin tiste manj kakovostne, ki so običajno bolj domena čistih komercialnih televizij, kot so telenovele, če meša zabavni in informativni program, kar se je zgodilo v primeru Piramide, če se na javni televiziji preveč osrednjega prostora posveča licenčnim oddajam, kakršni sta Piramida in Milijonar z Jonasom,, namesto da bi spodbujali lastno ustvarjalnost. Ob vsem tem je težko govoriti, da ne prihaja do komercializacije programa. Zadnja potrditev tega je podatek, da so vodenje zadnje predvolilne oddaje pred tokratnimi volitvami zaupali voditelju zabavne oddaje,“ ugotavlja dr. Marko Milosavljevič. Tudi sociolog dr. Jože Vogrinc se strinja, da se je vodstvo TVS povsem podredilo merilom komercialne televizije: „Ker nima jasnega pogleda na to, kaj sploh je javna TV, tudi nima lastnih meril. Organi, ki TVS nadzorujejo, pa mislijo, da imajo oboje, javnost in TVS, na lizing za 4 + x leta.“ Sicer pa je Vogrinc prepričan, da tudi zdajšnje vrenje med novinarji informativnega programa na TV Slovenija - pa tudi novinarji drugih dirigiranih medijev - kaže na to, da je položaj zelo resen. „TVS vedno bolj rine v situacijo, ko se bo večini ljudi zdelo manjše zlo biti brez javne TV kakor pa imeti TVS, kakršna je zdaj: turbopop + agitprop, ali - saj si prizadevajo oboje zmiksati v eno - turboagitpop.“

Kako pa na dogajanje na TVS gledajo komercialne televizije? Marijan Jurenec, generalni direktor podjetja Pro Plus, ki ustvarja programa POP TV in Kanal A, pravi, da že nekaj časa opažajo nekonsistentno ali celo zmedeno programsko politiko javne televizije v Sloveniji: „Namesto da bi bili usmerjeni v zagotavljanje visokokvalitetnih programov, ki jih druge televizije ne morejo ali zaradi drugačnega poslanstva nočejo predvajati, se skoraj panično ukvarjajo s številom gledalcev oz. gledanostjo programov.“ Po Jurenčevem mnenju naj bi bila to posledica tega, da v Sloveniji nikdar nismo imeli širše družbene debate o vlogi in pomenu javne televizije, kar bi posledično pomenilo jasne usmeritve v programskem smislu. Jurenec zato predlaga, da bi moralo vsako novo vodstvo javne televizije spoštovati t. i. belo knjigo o programu, ki bi jo seveda ob pomoči strokovnjakov RTV Slovenija morali izdelati izven RTV-hiše. Kako pa so na Pro Plus sprejeli informacije o tem, da je TVS prva med slovenskimi televizijami obelodanila, da razmišlja o lastni telenoveli? „Razmišljanja o snemanju lastne telenovele na RTV Slovenija so samo posledica čudne programske politike, kjer bi bilo 4-5 mio EUR prekanaliziranih iz že tako malo podprtih ostalih delov programa (kulturnih, umetniških, informativnih, dokumentranih in izobraževalnih vsebin), ki bi bili za slovensko kulturo bistveno pomembnejši, kot to že predvideva zakon.“

Problem naročnine

Odgovornost za trenutne razmere na RTV Slovenija je tudi na plečih poslancev. RTV ima zaradi svojega posebnega statusa poseben način financiranja: del sredstev ji zagotavlja državni proračun, del RTV-prispevek, del pa si jih zagotavlja sama z oglasi. Tako RTV-prispevek kot tudi delna pravica do „komercialnosti“, ki ju je predvidela že prejšnja RTV-zakonodaja, sta po eni strani zmanjšala pritisk na državni proračun, po drugi strani pa sta javni RTV na neki način zagotavljala tudi politično neodvisnost.

Novi RTV-zakon je vse skupaj obrnil na glavo. In s tem ogrozil avtonomijo RTV. Ne le zato, ker organe upravljanja RTV po novem imenuje poslanska večina, temveč tudi zato, ker so pobudniki novega zakona obljubljali nižjo RTV-naročnino. Zakon je potem prinesel fiksno RTV-naročnino, ki se ne spreminja več z inflacijo. In ker je slovenska inflacija še vedno razmeroma visoka, v zadnjem času pa se celo viša, je možno, da bo RTV-naročnina v naslednjih letih postala manj pomembna kategorija. Oglasni prihodki bodo zato za RTV postajali vse pomembnejši. RTV pa se bo podajala v še bolj neusmiljen boj zanje. Seveda z oddajami, ki pritegnejo kar najširše množice. Zdi se, da vodstvo TVS trenutno že sledi načrtu, ki so mu ga je pripravili pisci novega zakona o RTV.