Deprivilegirane šole

Razprava o javnem in zasebnem šolstvu je ena najpomembnejših političnih tem letošnjega leta. To ni samo večno torišče spopada vlade in opozicije, desnice in levice, zagotovo bo postala osrednja tema drugega kroga predvolilne predsedniške kampanje. Levica je prepričana, da zasebno šolstvo ogroža javni šolski sistem. Vlada nasprotno dokazuje, da zasebne šole zgolj dopolnjujejo pluralni šolski prostor in ustvarjajo prepotrebno konkurenco. Toda v razpravi prevladujejo politični in ne ekonomski argumenti, kulturni boj pa je preglasil vsakršno trezno presojo.

Poglejmo za začetek dva anekdotična primera. Prvi je politični. Pred tremi tedni je socialni liberalec Dalton McGuinty v kanadski provinci Ontario slavil veličastno zmago nad desničarskim Johnom Toryjem. Ta je izgubil regionalne volitve predvsem zaradi trmastega zagovarjanja javnega financiranja zasebnih religioznih šol. McGuinty je odkril, da volivci več kot osemmilijonske dežele ne želijo nobenih negotovih eksperimentov. Ključna je bila obramba javnega šolskega sistema, ki ne gre na račun revnih davkoplačevalcev. In dobri politiki vedo, kako se celo v državah, kjer je delež zasebnega šolstva visok in vera prevladujoči sestavni del javnega življenja, preprosto ne smejo igrati z nejasnimi formulacijami in čustvi svojih volivcev. Politična rešitev je torej jasen model financiranja in razmejitve javnega in zasebnega šolstva.

Na drugi strani imamo zanimivo ekonomsko vzporednico. Eden od treh letošnjih dobitnikov Nobelove nagrade za ekonomijo, profesor Eric Maskin s Princetona, je nesporni zagovornik ekonomskega liberalizma in politični konservativec. Pred dobrim tednom je ob sprejemu nagrade opozoril na omejenosti trgov na področju javnih dobrin, še posebej izobraževanja in ekologije. Nagrajena teorija dizajniranja institucij, pravil in primerljivih preferenc ljudi govori o iskanju optimalnih alokacijskih rešitev med zasebnimi in javnimi interesi. Šele ko imajo ljudje zadostne, primerljive in razumljive informacije, lahko najdejo sveti ekonomski gral Paretove optimalnosti, kjer nihče ne dobiva na račun drugega in smo na koncu lahko vsi zadovoljni. Optimalna realokacija ali razmejitev med zasebnim in javnim šolstvom temelji torej na takšnem političnoekonomskem dizajniranju, ki ne povzroča konfliktov, temveč zahteva sodelovanje. Ekonomska rešitev je torej politično sodelovanje, nekakšno javno-zasebno partnerstvo.

Oba primera dodobra osvetljujeta nekatere naše šolske dileme. Zasebne izobraževalne institucije nastajajo od leta 1991. Zakonodaja pa od leta 1996 jasno opredeljuje njihovo programsko financiranje, glavarino in druge šolske standarde, tako da država dejansko izenačuje svojo skrb za javno in zasebno šolstvo. Dejansko ne gre za pravo zasebno šolstvo, ki bi temeljilo na zasebnih virih financiranja, kot so šolnine ali donacije, temveč za sistem javno-zasebnega partnerstva. To pa že slabo leto ureja posebna zakonodaja (ZJZP/2006), ki po evropskem vzoru določa javno financiranje zasebnih projektov, ki so v javnem interesu in delujejo v splošno korist. Država torej finančno pomaga zasebnemu šolstvu in to je sodobna evropska rešitev. Pri nas torej ne gre za konflikt med klasičnim javnim in zasebnim šolstvom, saj država očitno ne želi prave privatizacije, temveč gradi socialni model javno-zasebnega partnerstva.

Evropska unija se ponaša s prevladujočim javnim šolskim sistemom, kjer samo petina otrok obiskuje zasebne šole. Slovenija pa spada v zadnjo skupino postsocialističnih držav, kjer zasebno šolstvo zajema odstotek šolajočih se posameznikov in ima nekaj ducatov zasebnih šolskih institucij na vseh treh ravneh izobraževanja. Zasebni kapital zaradi zahtevnih standardov in majhnosti trga očitno v slovenskem šolskem prostoru ne vidi posebnih poslovnih priložnosti. Tuje šolske korporacije niso odprle svojih fakultet, domačih izobraževalnih podjetnikov dejansko nimamo in celo RKC doslej ni pokazala posebne vneme glede razvoja primarnega in sekundarnega šolstva. Sedanja politična bitka dejansko poteka v praznem prostoru in prav zato tako odmeva. Hkrati pa je razvoj zasebnega šolstva in izobraževalnega trga preprosto objektivna nujnost. Vprašanje je samo, s katerimi akterji in na kakšen način. Vlada je tu napravila tri velike napake. Ponudila je polovičarske dopolnitve glede financiranja in izbire, dejanske širitve zasebnih šol pa ni zagotovila. Drugič, poudariti bi morala jasen sistem razvoja in zaščite javnega šolstva, kar je primarni interes države, namesto da predlaga zmedeno demonopolizacijo izobraževalnega trga. Na koncu pa je povsem zanemarila uvajanje sodobnih menedžerskih metod in določeno tržno regulacijo javnega šolstva. Vlada očitno ni razumela bistvene zgodbe. Ne gre za zaščito javnih interesov v zasebnem sektorju, temveč za primarno zaščito javnih interesov v javnem sektorju. In ker ljudje razumejo uvedbo zasebnega šolstva kot omejevanje ali konkurenco javnim šolam, so proti.

Ekonomisti, kot na primer Garry Becker, so pred leti ponujali nekaj rešitev. Toda sistem šolskih vaučerjev z nekaj tisoč dolarji za financiranje zasebnih šol je postal prava polomija. Prvi problem sta bila socialni prag podeljevanja družinskih vaučerjev in segregacija študentov zasebnih šol. Drugi so poudarjali asimetrične informacije in možnosti izbire med dobrimi in slabimi šolami. Ker se cena izobraževanja izoblikuje za povprečno kakovost šol, slabe pridobivajo in dobre izgubljajo, na koncu pa slabše izpodrivajo boljše. Tretja nevarnost je ravno nasprotna. Konkurenca šol vodi do zasuka, da dejansko šole izberejo učence, in tako dobimo elitne ustanove in večinske deprivilegirane šole. Obstaja tudi prikrita nevarnost. Šole postajajo podjetja, ki tržijo znanje in se zadolžujejo, da bi izboljšale svojo ponudbo. V Kanadi je povprečen dolg univerz nekaj sto milijonov dolarjev in nihče ne ve, kako rešiti dolžniško krizo takšnega javno-zasebnega šolstva.

Problem zasebnega in javnega šolstva tiči na trgu političnih sprenevedanj. Vlada ni ponudila njune jasne razmejitve in zato plačuje politično ceno. Še dobro, da sistema ne morejo na hitro pokvariti niti z desne ali leve in da bomo stroške njihovih političnih zapitkov plačevali šele v prihodnosti.