Boj za javno šolstvo

Kot kaže, smo se spet znašli v obdobju referendumov. Prvi, na katerem naj bi odločali o usodi novele zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, se nam obeta že čez dva tedna, ob drugem krogu predsedniških volitev. Najverjetneje pa bomo morali kmalu zatem še enkrat na volišča. Tokrat prvič zaradi šolstva. Referendum proti šolski reformi, ki jo predlaga šolski minister Milan Zver, naj bi bil sklican v času božično-novoletnih počitnic, ko si mnogi privoščijo oddih. A glede na to, da šolstvo zadeva vse, od učencev do dijakov, od staršev do bodočih staršev, od učiteljev do pedagoške stroke, od študentskih in dijaških organizacij do sindikatov, je kljub vsemu možno, da bi lahko referendum pritegnil pozornost širokega kroga volivcev. Navsezadnje so praktično vsi, ki se jih tematika tiče, učitelji, pedagogi, ravnateljska združenja, strokovni svet za splošno izobraževanje, sindikati, dijaki in študentje, v zadnjih nekaj mesecih množično nastopali proti spremembam obeh krovnih šolskih zakonov, zakona o osnovni šoli ter zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Za kako množičen protest gre, kaže tudi simbolna gesta, s katero so nasprotniki šolske reforme le nekaj dni pred zadnjo in s tem odločilno obravnavo novel šolskih zakonov v parlamentu njegovemu predsedniku Francetu Cukjatiju predali 71.299 podpisov peticije v podporo javnemu šolstvu.

Zakaj gre za protest v podporo javnemu šolstvu? Eden ključnih - še zdaleč pa ne edinih - očitkov, ki jih ponavljajo kritiki nove šolske zakonodaje, je, da naj bi predlagane spremembe zakona oslabile javni šolski sistem, na njegov račun pa naj bi se okrepil sistem zasebnega šolstva. Ne oporekajo torej obstoju zasebnih šol. Nasprotno. Problematično pa je, če država zasebnim šolam, za katerimi stoji zasebni ustanovitelj s lastnim kapitalom, posveča enako, če ne celo večjo pozornost kot javnim šolam, ki so odvisne samo od državne blagajne. Za kaj natančno gre? Zasebne šole so že doslej za svoje delovanje prejemale državna sredstva, nekatere so bile financirane v celoti, večina pa 85-odstotno. Šolski minister Milan Zver je zdaj to določilo „uravnotežil“, in sicer tako, da bi bile po novem vse zasebne šole v celoti financirane s strani države. S tem naj bi po lastnih besedah odpravil neenakosti. Kritiki, med katerimi je najbolj izpostavljena pedagoška stroka, pa so prepričani, da minister s tem dokazuje predvsem, da favorizira zasebne šole. In ker je večina zasebnih šol pri nas katoliških, da gre na roko tudi RKC. Sprašujejo se, ali bo, če bo dejansko uvedena takšna novost, minister res zagotovil dodatni proračunski denar za šolstvo ali bodo zaradi dodatne pomoči zasebnim šolam prikrajšane javne šole. Tudi sicer naj bi bila večina sprememb strokovno sporna, spremembe so pripravili neznani pisci, čas za javno razpravo pa je bil minimalen ... Vodja Centra za filozofijo vzgoje na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani Zdenko Kodelja je pred dnevi za spletno stran Razgledi še enkrat ponovil, da sedanja oblast trmasto vztraja pri spremembah kljub nasprotovanju opozicije in opozorilom stroke: „Ker svoje volje ne more uveljaviti z močjo argumentov, jo pač uveljavlja z argumentom moči - ali z drugimi besedami, tako da svojo voljo vsili v podobi zakonov. To se je sicer dogajalo tudi prej, vendar po uvedbi usmerjenega izobraževanja nikdar tako očitno. Od takrat ni bila namreč šolska politika nikoli tako navzkriž s pogledi stroke, kot je sedaj. In nasprotno, od takrat dalje ni bila pedagoška stroka še nikoli tako enotna v svojih ocenah ukrepov šolske politike.“

Da se bo zgodba o novi šolski zakonodaji, ki se kuha že nekaj mesecev, najverjetneje končala z referendumom, je bilo slutiti že od poletja. Nekdanji šolski minister Slavko Gaber je v intervjuju za Mladino julija letos denimo dejal, da oblast s tem, ko želi uveljaviti reforme, „ki jim nasprotujejo vsi“, politično hazardira in da je možno, da bomo o šolskih zakonih zaradi tega odločali na referendumu: „To bi bilo sicer slabo, saj referendum na področju šolstva ni najboljša rešitev, a kadar ni drugega izhoda, ga je pač treba uporabiti. In kakor razumem, ga bo šolski sindikat uporabil. Gre namreč za res prevelike in nepremišljene posege.“ Kot kaže, naj bi referendumsko pobudo zdaj namesto stroke prevzela politika. O referendumu namreč zdaj razmišljajo v SD. Pobudo so podprli tudi poslanci Zaresa.

Kako na kritike odgovarjajo pobudniki nove šolske reforme? Sedanji šolski minister Milan Zver je bil v svojih prvih treh letih ministrovanja že večkrat tarča kritik zaradi uvajanja nenadnih sprememb v stebre šolskega sistema. Spomnimo se, kako je povečal vpliv občin in zmanjšal vpliv učiteljstva v svetih šol, posegel v zunanje preverjanje znanja, v nivojski pouk ... Na ministrstvu tokrat spremembe utemeljujejo s tem, da zasebno šolstvo pri nas trenutno doživlja blokado in da je odprava teh blokad „civilizacijska norma in nuja“. Informacijo o tem, da bi javna mreža šol zaradi 100-odstotnega financiranja javno veljavnega programa zasebnih šol utrpela škodo, vidijo kot „največjo laž“, morebitnega referenduma pa se ne bojijo, ker „radikalneži v slovenski opoziciji zagotovo ne bodo uspeli prepričati slovenske javnosti, da imajo prav. Referendum bo tako priložnost, da bomo predstavili dodatne argumente“. Sicer pa ministrstvo nasprotnikom šolske reforme, tudi šolski stroki, že ves očita, da so politično motivirani, njihove kritične izjave minimalizira, minister Zver pa je ob predaji peticije v pobudo javnemu šolstvu predsedniku parlamenta Cukjatiju javno celo dejal, da „bi tudi mi lahko šli v podobno akcijo: vklopili bi strankarsko mašinerijo in zbrali 70.000 podpisov čez noč“.

Podobnih očitkov je bila pred dvema letoma, ob referendumu o novem zakonu o RTV Slovenija, deležna tudi medijska stroka. Kljub njenim svarilom je na referendumu zmagala vladna stran, pa čeprav le za malenkost. Kako bi se volivci odločili v primeru šolskega referenduma, je seveda vprašanje. Za zdaj je znano le, da je javnomnenjska raziskava, ki jo je za Mladino septembra izvedla agencija Ninamedia, pokazala, da predlogu, da bi država 100-odstotno financirala vse zasebne šole, nasprotujeta več kot dve tretjini vprašanih.