Nevidna federacija

Nova, reformirana Evropska unija nastaja "ob zajemanju navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države", je zapisano v prvem odstavku preambule nove pogodbe, ki naj bi jo sedemindvajset voditeljev držav članic EU podpisalo 13. decembra v Lizboni. Zadnji takšen poskus s Pogodbo o Ustavi za Evropo je leta 2005 spodletel, ko so Francozi in Nizozemci na referendumu glasovali proti. Tokrat, je prepričana evropska politična smetana, mora uspeti. Tudi zato, ker se bodo države poskušale referendumom izogniti, razen na Irskem, kjer je po ustavi obvezen. A zakaj referendumi v Franciji, predvsem pa v Veliki Britaniji, sedaj niso potrebni, ko pa je kar 90 odstotkov novega besedila, vključno z zgoraj citiranim odstavkom, z metodo copy & paste prekopiranih iz besedila spodletele Evropske ustave? "Tudi človek in miš si delita 90 odstotkov DNK, pa je razlika med njima očitna," je odgovoril neki angleški parlamentarec.

Umaknjeni simboli

Toda izpuščenih 10 odstotkov stare DNK je predvsem simbolične narave, čeprav utegne tudi to marsikaj povedati o Evropski uniji, za katero, kot se pošali Irena Brinar s FDV-ja, na levem bregu kanala (v Veliki Britaniji) govorijo, da je preveč socialno naravnana, na desnem (v Franciji) pa, da je preveč liberalna. Morda se eden od odgovorov na vprašanje, ali je Evropa že država ali vsaj nekakšna federalna tvorba, skriva v sedaj izpuščenem členu I-8, ki pravi: "Zastava Unije predstavlja krog z dvanajstimi zlatimi zvezdami na modri podlagi. Himna Unije izvira iz 'Ode radosti' iz Devete simfonije Ludwiga van Beethovna. Geslo Unije je: 'Združena v raznolikosti'. Valuta Unije je evro. Dan Evrope se v vsej Uniji praznuje 9. maja." V vsaki normalni državi ali federaciji bi zanikanje državnih simbolov povzročilo splošno ogorčenje, v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji verjetno celo kazenske sankcije. Ne pa v Evropi, kjer je prav njihovo zanikanje očitno edina pot do združitve. Predvsem za Veliko Britanijo, kjer politiki sedaj pojasnjujejo, češ da ne gre več za ustavno materijo, ampak za klasično bruseljsko birokratsko, tehnično in nezanimivo dopolnitev ustanovitvenih pogodb s pomočjo protokolov in amandmajev na 250 straneh, ki se bere približno takole: "V protokolu številka 5 o členu številka 6(2) pogodbe o Evropski uniji so se visoke pogodbenice dogovorile v členu 1, da člen 6(2) vsebuje ..." Z drugimi besedami: Evropa ni država in Evropa ni federacija, trdijo na Otoku.

Kljub temu pa so "nove" rešitve pravzaprav identične starim, iz ustavne pogodbe. Tako naj bi po novem predlogu Lizbonske pogodbe Evropa dobila zunanjega ministra, le da se ta ne bo imenoval "zunanji minister", ampak "visoki predstavnik unije za zunanje zadeve in varnostno politiko". Kot je predvidevala ustava, bo unija dobila tudi nekakšnega predsednika EU, ki ga bodo vlade izvolile za dve leti in pol na vrh sveta, le da se ta ne bo imenoval predsednik EU. Kot je bilo mišljeno v ustavi, bo Evropski parlament dobil dodatne pristojnosti. In konec koncev: tudi zastavo in himno naj bi še naprej obešali in peli enako, kot je bilo mišljeno doslej, le da simbola ne bosta posebej izpostavljena v ustanovitvenih besedilih. Če bodo evropski voditelji na decembrskem vrhu dokument podpisali, bi morale spremembe začeti veljati po ratifikacijah v vseh članicah do začetka leta 2009.

Očitno je, da se je Evropska unija napotila po stari, preizkušeni poti postopnega dopolnjevanja tekstov, stran od javnosti in po možnosti še z izgovorom, da gre zgolj za nekakšno nepomembno, ekonomsko tvorbo. Tudi ob njenem rojstvu projekt združene Evrope ni uspel v svoji maksimalistični verziji skupnih obrambnih sil, ker so se ideji zoperstavili nacionalisti, zagovorniki "suverene" države, kot so bili De Gaulle v Franciji, nacionalisti v Veliki Britaniji in socialisti, ki so močno nasprotovali nečemu, kar se je dozdevalo, da je trojanski konj NATA in ZDA. Zato so se ustanovitveni očetje odločili, da bo šlo za ekonomski projekt. "Vendar je bilo to povsem neresnično," v intervjuju za Njetwork (www.dostje.org) razlaga francoski filozof Yann Moulier Boutang. Federacija se je dejansko ustvarjala "z neke vrste dobronamernim zanemarjanjem ljudi, ni se jih hotelo preveč vpletati v zadevo. Pretvarjali so se, da obstaja nacionalna država in da obstaja še neka druga stvar, ki je popolnoma funkcionalna za gospodarski napredek, o kateri pa ni treba razpravljati, saj deluje sama po sebi. Sporočilo je bilo, naj se ljudje ne ukvarjajo z Evropo, ker ni pomembna. Seveda to ni bilo res. Vsaj od leta 1965, od slavne odločitve Luksemburškega vrhovnega sodišča, ki je presodilo, da je vsaka odločitev Evropske skupnosti nad vsako konstitucionalno dispozicijo držav članic. Če to ni federalizem, se sprašujem, kaj je federalizem?"

Krepitev evropskih elit

In tako je tudi ob tej novi, Lizbonski reformi očitno, da dobiva Evropska unija večjo legitimnost, še večjo moč. Če so leta 2005 v Franciji in na Nizozemskem ljudje na ulicah protestirali proti vse večji moči Evropske unije, so evropske institucije njihov gnev dejansko spremenile sebi v prid, tako da so predlagale še nadaljnje spremembe, s katerimi bi institucije dobile večjo demokratično upravičenost. Dr. Andrej Lukšič s katedre za teoretsko in analitsko politologijo na FDV-ju je denimo naredil analizo vloženih amandmajev k evropski ustavi, v kateri je ugotovil, da je bilo v središču pozornosti vseh institucij in tudi držav predvsem vprašanje demokracije. Po francoskem "No" so vsi pomembnejši evropski akterji sklenili, da so ljudje z unijo nezadovoljni zaradi tako imenovanega demokratičnega deficita. "Motiv za proteste v Franciji je bil morda neoliberalizem. Ljudje so se borili proti nacionalni vladi. Ampak na EU je bil učinek drugačen. Demokratizacija institucij EU se je denimo začela ravno zaradi tega, ker se je v devetdesetih začelo dvomiti o legitimnosti odločitve Evropske komisije, češ da odločitve dejansko sprejemajo lobisti, ki so vezani na interese multinacionalk, ali pa strokovnjaki in tehnicisti," pravi Lukšič.

Tudi slovenski evroposlanci, Jelko Kacin, Ljudmila Novak in Lojze Peterle, so zadovoljni z razvojem evrodemokracije ob novi reformi. Novakova zato, ker je nova pogodba praktično identična stari ustavi, ki smo jo v Sloveniji že ratificirali. Peterle pa zaradi tega razloga tudi ne vidi potrebe po širši javni diskusiji. "Ker reformna pogodba v bistvenem ne odstopa od rešitev iz ustavne pogodbe, ki jo je Slovenija ratificirala, ne vidim potrebe po ponovni poglobljeni obravnavi, sem pa za to, da so državljanke in državljani z njo čim bolje seznanjeni." Zadovoljen je tudi Kacin. "To je korak naprej za 26 držav in korak nazaj za Veliko Britanijo. To je država, ki edina nima ustave in pojmovnega aparata in ki zato ne ve, za kaj gre. Pri njih je pomanjkanje voditeljske sposobnosti, da bi to svojim ljudem povedali. Evropski parlament ni popustil nikjer, tudi pri imenovanju zunanjega ministra ne bomo dopustili, da bi ga izbrale samo vlade," pravi.

Vendar pa vsaka krepitev Evropske unije ni nujno v interesu evropskega demosa, lahko je tudi v interesu evropskih političnih elit. Znano je, da se EU krepi na dva načina. Po eni strani lahko dobijo večjo moč evroposlanci, kar bi pomenilo, da se EU giblje proti federaciji. Po drugi strani pa si lahko večjo moč vzamejo vlade in šefi držav v Evropskem svetu in svetu EU, kar pomeni, da se Evropa giblje proti klasični mednarodni organizaciji, ki je odmaknjena od ljudi in vodena na avtonomen način. Ker so tokrat spremembe na "parlamentarni" strani precej šibkejše, se Brinarjeva boji, "da gre ta reforma pogodba bolj v smeri medvladne organizacije kot nadnacionalne organizacije. Ne gre v smeri federalizma. Nadnacionalne institucije, kot sta Evropska komisija in Evropski parlament, gotovo izgubljajo v primerjavi z medvladnimi, ki vodijo unijo kot avtonomen subjekt. Evropski svet in svet EU se krepita, vloga unije se krepi na račun držav," pravi. Nekaj podobnega opaža tudi dr. Andrej Kurnik, s katedre za analitsko in teoretsko politologijo na FDV-ju: "Od kar je spodletela ustava, so se stvari spremenile. Še posebej, ker je v Franciji na oblast prišel Sarkozy. Tako se v Evropi na sceno vračajo velike, močne, nacionalne države. To je korak nazaj. Verjetno je treba počakati na kakšno krizo, ki bo izpostavila pomembnost tega, da se zgradijo močne evropske institucije, ki so trenutno oslabljene. To se vidi tudi pri tej pogodbi, kjer se marsikaj suče okrog izsiljevanja nacionalnih držav. Števila poslancev denimo in članov v drugih organih."

Z drugimi besedami, evropska parlamentarna demokracija naj bi v tej reformi izgubljala relativni pomen proti evropskim elitam. Pri kakšni drugi mednarodni organizaciji, denimo Mednarodni poštni zvezi, to sicer ne bi bil problem. Pri Evropski uniji, ki je zmožna prepovedati kajenje v zaprtih javnih prostorih, češ da gre za zaščito zdravja zaposlenih, pa je to lahko razlog za skrb.

Za zaprtimi vrati

Slovenija oziroma slovenske politične elite tega problema niso zaznale in so se oktobra obnašale celo bolj elitistično od same evropske elite. Znano je namreč, da se želi Evropska unija približati ljudem tudi tako, da čim več sej odpre za javnost. Glede na to, da so zasedanja ministrov oziroma predstavnikov ministrstev v Svetu EU dejansko zasedanja zakonodajnega organa, je povsem razumljivo, da so takšne seje odprte. Do pomembne spremembe naj bi prišlo ravno z novo reformno pogodbo, ko bo javnost dobila vpogled v kupčkanje na približno 3000 delovnih sestankih Sveta EU. In ravno v tem trenutku, ko si EU prizadeva za zmanjšanje demokratičnega deficita, je v Sloveniji razprava o njeni reformi potekala na v za javnost zaprtih sejah odbora za evropske zadeve in odbora za mednarodno politiko. Da bi bila ironija še večja, so poslanci nekaj sto strani teksta dobili na mize z oznako interno v trenutku, ko je bila nova pogodba že kar nekaj mesecev objavljena na internetnih straneh Evropske unije.

Tako kot je Slovenija kot ena izmed prvih ratificirala evropsko ustavo, s čimer smo morda želeli prikazati pripadnost evropski ideji, tako naj bi tudi sedaj, kot je že napovedal predsednik vlade Janez Janša, čim prej, če je mogoče prvi, podpisali in ratificirali novo predlagano reformno pogodbo. V Sloveniji ni posebne strokovne refleksije o Evropski uniji, na videz je konsenz tako velik, da pravniki, družboslovci in politologi o tem ne debatirajo, ugotavlja Lukšič. Brinarjeva pri tem opozarja na fenomen Češke, ki je ob sedanjih reformah v nasprotju s Slovenijo imela posebna stališča in konstruktivne pripombe. S tem namenom je LDS vložila v parlamentarno proceduro predlog spremembe zakona, s katerim bi seje v odboru za evropske zadeve odprli za javnost, podobno kot je to urejeno v Belgiji, Grčiji, Italiji, Luksemburgu na Nizozemskem, Portugalskem, v Španiji ali Švedski. Zakon so poleg LDS podprle SD, DeSUS in tudi SNS, vendar so ga koalicijski poslanci zavrnili.

Informiranost državljanov o delu EU se naj na tak način ne bi povečala, je trdil Marjan Drofenik (SLS), saj "obstaja ogromno brošur in v Ljubljani celo predstavništvo evropske komisije in hiša Evropske unije Slovenija, kjer se vsak lahko seznani z organi EU, njenim delom in odločitvami". Zaradi interesa nekaterih zadev bi morale zadeve na tem odboru ostati obravnavane zaprte pred javnostjo. "Po našem mnenju pride interes države pred vsem drugim in vedno še posebej pri obravnavi dokumentov zaupne narave je potrebna velika mera pazljivosti," je še povedal poslanec. Seveda je jasno, da v nobeni evropski pogodbi ne piše, da je interes držav pred vsem drugim. Ravno nasprotno lahko v preambuli ustave EU preberemo, da si države v Evropski uniji prizadevajo "poglobiti demokratičnost in preglednost njenega javnega življenja".