Uspeh ekstremne politike

Takoj po prvih rezultatih nedeljskih volitev je minister Milan Zver, sicer podpredsednik vladajoče SDS, dejal, da je Zmago Jelinčič prijetno presenečenje teh volitev. Modeliral je slog, prepričal nepričakovano veliko volivcev. Težko je sicer verjeti, da je uspeh politika, ki v svojem besednjaku uporablja radikalna politična stališča, res prijetno presenečenje, a minister pač razmišlja tako. Jelinčič je sicer dosegel 19,28-odstotno podporo, zanj je glasovalo skoraj 190.000 volivcev, v mariborski volilni enoti pa je bil absolutni zmagovalec. Pred petimi leti je na predsedniških volitvah prepričal približno enkrat manj ljudi, dobrih 97.000. Zakaj je Slovenija tako množično podprla radikalnega politika?

"Če odmislimo način pretiravanja in prezentiranja stališč, Jeličič zelo spretno opozarja na celo vrsto aktualnih, konkretnih, velikih problemov, na katere politika ne zna ponuditi odgovora. Recimo na odnos Slovenije do Evropskega unije," opozarja France Bučar. Vendar pa populizma, s katerimi je Jelinčič zmagal, ne gre podcenjevati. "Preveč poenostavljeno bi bilo, če bi se zadovoljili s konvencionalno oznako v kritični literaturi s tega področja, da gre za 'karikaturo demokracije'. Populizem je seveda vedno nevarna spremljevalka demokracije, vendar ima lahko za njo tudi 'kolateralne' - streznitvene, reanimacijske - posledice," Jelinčičev uspeh komentira Rudi Rizman s filozofske fakultete. Čeprav je populizem sam po sebi nekompatibilen z demokracijo, ker ponuja poenostavljene rešitve in izključevanja, pa velikokrat izpostavlja teme, pred katerimi si velike, odtujene politične strukture zatiskajo oči. "Jelinčič namreč nagovarja 'demobilizirani' oziroma 'depolitizirani' del družbe, ki ga tako ali drugače zaničujeta tako aktualna vladajoča politika ('kruh v smetnjakih') kot, roko na srce, tudi prejšnja liberalna politika, ki je dajala očitno prednost izgradnji kapitalizma pred demokracijo."

Igor Lukšič, politolog in politik, celo pravi, da je Jelinčičev nacionalizem samo del njegovega političnega nastopa. "Jelinčič ni klasičen nacionalist, kot so nekateri v Evropi, pobral je precej glasov desnice, ki si v politiki želi človeka, ki trdi, da mu je vse jasno, da pač ve, kako se dela in vodi. In to kljub temu, da Jelinčič politično ne deluje v skladu s svojo retoriko. Goji neki benigen nacionalizem, njegova stališča so v skladu z željo po političnem preživetju. Takoj ko se je Jelinčič ujel v parlamentarni sistem in svoje preživetje postavil pred uresničevanjem svojih stališč, je postal manj nevaren." A četudi gre zgolj za nastop, omenjeno ne pomeni, da je njegova politična govorica, ki velikokrat meji na fašizem, sprejemljiva.

Pri Jelinčičevem uspehu je zanimivo še nekaj drugega. Rezultati vzporednih volitev so pokazali, da ima Jelinčič razmeroma visoko podporo med mladimi. Zakaj? So mar stališča mladih bolj ekstremna? "Jelinčičev uspeh je prevelik, da bi lahko rekli, da so ga podprli le mladi, drži pa, da so bili ti nad njim nadpovprečno navdušeni. Gre za neko fascinacijo z neposredno govorico, ki zelo poenostavlja razumevanje politike," pravi Samo Uhan, ki se na ljubljanskem FDV-ju med drugim ukvarja tudi s proučevanjem političnih preferenc. Mladi so politično manj artikulirani, manj angažirani, volijo brez premisleka, ne poznajo politične zgodovine kandidata, so pa dovzetni za šov in za zabavo, ki se kaže na televiziji. "Če bi te volivce vprašali drugače, če bi jih vprašali, ali želijo živeti v svetu po Jelinčičevi podobi, v svetu sovraštva, poenostavljenja, kazanja pištol, bi bil rezultat gotovo drugačen. Pri Jelinčiču v resnici ne gre niti za leva niti za desna stališča, gre za avtoritarnost."

Kljub vsemu pa je Jelinčičev uspeh ni samo posledica pomanjkanja tem, ki se zdijo volivcem pomembne, je hkrati tudi rezultat latentne nestrpnosti in predsodkov, ki so razširjeni v Sloveniji. Ker politiki, pa tudi drugi, recimo nekateri novinarji, Jelinčičevih izjav, demagogije in poenostavljenja konkretneje ne obsodijo, tovrsten političen besednjak in ravnanje dobivata vedno več simpatij in posnemovalcev. Morda je izjava ministra za šolstvo Milana Zvera, da je Jelinčič prijetno presenečenje teh volitev, res samo del politične taktike, kako v drugem krogu prepričati Jelinčičeve volivce, da podprejo Lojzeta Peterleta. A Jelinčičevega uspeha ni mogoče razglašati za prijetno presenečenje. Nasprotno. In tudi za vladajočo stranko njegov uspeh ni prijetno presenečenje, saj je Jelinčič tisti, ki v pomembnem delu pobira glasove prav njej. Gre za volivce, ki sta jih Janša in SDS prepričala leta 2004 z retoriko boja proti korumpirani politiki in z nacionalističnimi stališči glede izbrisanih in Romov. SDS je danes torej v veliki meri ujetnica populizma, ki ga je ustvarila sama, populističnih obljub pa ni izpolnila. Volivci, ki so njeno populistično retoriko vzeli kot realne obljube, pa danes pritrjujejo Jelinčiču.