Neznosna lahkotnost argumentov

Prejšnji teden je državna volilna komisija objavila odlok o razpisu referenduma o lastninjenju zavarovalnice Triglav. Pravno in ekonomsko zapleteno vprašanje o lastniški usodi Triglava skriva vrsto strokovnih pasti in domala zabavnih zadreg političnih nasprotnikov. In prav zato referendumska odločitev za ali proti ne rešuje ničesar. Ponudila bo zgolj podobo porazdelitve politične moči v državi in razgalila usodno nesposobnost sedanjih političnih elit glede razvoja zavarovalništva v državi.

Zadrege z lastninjenjem Triglava niso nove in tičijo v samem torišču socialistične politične ekonomije. Zavarovalnice so bile v samoupravnem socializmu vzajemne, kar pomeni, da so dejansko lastnina zavarovancev, pravnih ali fizičnih oseb. Toda vzajemnost v okviru družbene lastnine ni preprosta reč. To je nekakšna "lastnina vseh in hkrati nikogar", kot se je glasila na videz absurdna Kardeljeva definicija. Vseh z vidika skupnega razpolaganja in nikogar z vidika morebitnega zasebnega prisvajanja. Zavarovalnice so zato ostale del odložene zgodbe o lastninjenju. Sporno je bilo predvsem troje, značaj lastnine, njeno vrednotenje in sama strategija privatizacije. Zakon o lastninjenju zavarovalnic je leta 2002 ponudil načelno, toda težko uresničljivo rešitev. Princip vzajemnosti je univerzalen, toda dejansko ga lahko uresničujejo samo pravne, ne pa tudi fizične osebe. Individualna upravičenja so namreč kljub vzajemnosti dejansko tuja prvotni instituciji družbene lastnine naših zavarovalnic, tudi Triglava. Težava je torej v zapleteni povezanosti vzajemnosti, družbene lastnine in zasebnih upravičenj.

Na tem mestu pridemo do prvega komičnega zapleta. Bolj ko so ekonomisti dokazovali zapletenost individualnih upravičenj, bolj so politiki pred leti tiščali v populistične formule fizične delitve premoženja posameznih zavarovancev. Nikogar niso motili strokovni argumenti, tudi javni interesi države so bili bolj krinka za politične manipulacije z upokojenskimi volilnimi glasovi. Tako je tedanja opozicija, zlasti sedanji finančni minister Bajuk, vztrajala pri razdelitvi delnic fizičnim osebam, levica pa je politično zagovarjala rešitve s prenosi delnic na nosilce javnih interesov, kot sta KAD ali pa Spiz. Danes so razmere obrnjene na glavo. Vlada in parlamentarna večina sta sprejeli zakonska dopolnila, kjer 35-odstotni delež Triglava prenašajo na KAD, levica s starim finančnim ministrom Ropom pa zdaj postavlja v ospredje problem fizičnih upravičenj.

V normalnih razmerah med različnimi možnostmi ni velike razlike. Izhodiščna možnost bi preprosto prenesla lastniške deleže na fizične osebe, podobno kot se je vzajemnost uveljavljala za pravne osebe. Toda težava tiči v izvedbi. Sporna je priprava spiska okoli 800.000 upravičencev iz leta 1990 in visoki transakcijski stroški v primerjavi z dobljeno vrednostjo premoženja vsakega zavarovanca. Zato na tej poti nista vztrajali niti prejšnja niti sedanja vlada, čeprav je politično privlačna. Dejansko je težko uresničljiva in zato vsaj na dolgi rok tudi politično sporna.

Tudi vladna alternativa je na videz logična. Pomeni prenos lastninskih deležev na KAD, s čimer se delnice Triglava izenačijo z drugimi delniškim portfeljem, gospodarjenje z njim pa je po naravi stvari namenjeno zagotavljanju sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vseh upokojenskih generacij. Argumenti o podržavljanju (opozicija) ali pa bistvenem razbremenjevanju proračuna in davkov (pozicija) so tukaj brezpredmetni. KAD je načelno zastopnik javnih interesov državnega pokojninskega sistema in zagotavlja kapitalski nadomestek morebitnega proračunskega pokrivanja pokojninske blagajne. Težava je drugje. KAD je državni sklad in zadnjih deset let pomeni torišče političnega vpletanja v gospodarstvo. In prav zato je "umik države" pri lastninjenju Triglava dejansko predmet nove politizacije in političnih sporov.

Tretja možnost predstavlja neposreden prenos delnic na Spiz. Če so tekoče generacije upokojencev nekakšni skupni vzajemni dediči Triglava, potem bi bila takšna oblika lastninjenja najbolj logična. Interesi bi bili zavarovani v državnem skladu in v načelu niso del nobenih privatizacijskih in političnih špekulacij. Toda tudi tukaj ne gre brez zank. Spiz načeloma ni kapitalski vlagatelj, in čeprav danes deluje bolj interesno kot politično, lahko jutri tudi sam postane predmet novega političnega prevzema. V tem primeru bi lahko bile njegove odločitve glede zagotavljanja sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje podobne tistim v KAD. Sestavni del te alternative so pokojninski boni, ki bi neposredno zajemali zavarovance Spiza, vendar gre pri prednostih in slabostih tega pristopa zgolj za kombinacijo prve in tretje alternative.

Kdo ima sedaj prav in kje tiči jedro problema? Dejansko je skrbništvo nad nenominiranim kapitalom Triglava že zdaj opravljal KAD in tako dobiva zgolj formalno pravico, da s tem deležem tudi razpolaga ter ga morebiti tudi proda. In tu je temelj spora. Vlada želi koncentrirano lastništvo, da bi z njim lahko, najverjetneje, manipulirala, opozicija zdaj prisega na razpršeno lastništvo, da bi zgodbo najlaže prodajala volivcem. Toda fizična delitev je zaradi visokih transakcijskih stroškov nesmiselna, politična manipulacija s Triglavom, na primer prodaja tujcem, pa bi bila v naslednjem letu za to vlado samomorilska. Oboji so se torej ujeli v lastno past. Izvirni greh vlade je, da ni pripravila modela privatizacije Triglava in da ne želi posebej zaščititi lastniškega deleža te zavarovalnice kot nekakšne skupne lastnine upokojenskih generacij. Greh opozicije, poleg stare oblastne hipokrizije, pa je pomanjkanje uresničljivih alternativnih rešitev.

In tu tiči drugi politični paradoks. Neznosna lahkotnost argumentov je namreč samo druga stran nenavadne suicidnosti naših političnih elit. SDS podobno kot nekdaj LDS panično premika stole na Titaniku. Ponuja slabe rešitve, ki politično niso legitimne. Volivci na referendumu ne bodo odločali o nerazumljivem vprašanju, temveč predvsem o sedanji politiki Janševe vlade. In konec bo kot v pravljici. Politiki bodo razbili volilno ogledalo in začeli javno prebirati pravljice o lepih cesarjevih oblačilih. Oh, kako prisrčno je živeti v tej deželi!