Mrtve črke na papirju

Pred dobrimi desetimi dnevi je tajska policija aretirala pedofila, ki ga je Interpol zasledoval več kot tri leta. Takrat je nemška policija na internetu odkrila približno dvesto fotografij, na katerih moški z digitalno popačenim obrazom zlorablja dvanajst dečkov iz Vietnama in Kambodže v starosti od šestih let do štirinajstih let. Ko je nemškim računalniškim strokovnjakom uspela rekonstrukcija identitete moškega, ki na posnetkih povečini prakticira različne oblike oralnega seksa z mladoletnimi fanti, je Interpol njegovo fotografijo objavil v medijih in kakopak tudi na svetovnem spletu. Za ta korak so se odločili zato, ker obsežna operacija iskanja, v kateri je bilo udeleženih 186 članic Interpola, ni obrodila pričakovanih sadov. Na Interpolovo tiralico se je z različnih koncev sveta nemudoma odzvalo več kot tristo ljudi, ki so s svojimi namigi izdatno pripomogli k aretaciji kanadskega državljana Christopherja Paula Neila, 32-letnega učitelja, ki je od leta 2000 poučeval angleščino v šolah na Tajskem, v Južni Koreji in Vietnamu. Ob aretaciji naj bi Neil izjavil, da je vedel, da bo ta dan prej ko slej prišel, kar konec koncev ne preseneča. Človek, ki svoje fafaške podvige s šestletnimi dečki objavlja na spletu, si podzavestno želi, da bi ga pri tem zavrženem početju čimprej zasačili. Tisto, kar preseneča, je dejstvo, da Christopher Paul Neil tehnično gledano nobene od žrtev svojih deviantnih spolnih nagnjenj ni zlorabil. Svojih žrtev v spolni akt dejansko ni prisilil, med samim spolnim aktom pa razen kriminaliziranega akta samega, vsaj glede na razpoložljiv fotografski material, ni bilo zaznati očitnih znakov fizičnega nasilja. Christopher Paul Neil je spolne usluge `pošteno' kupil na prostem trgu spolnih storitev, ki še zmeraj zakrpajo marsikatero luknjo v tajskem državnem proračunu. To pa, drugače povedano, pomeni, da bo imela skrbno koordinirana akcija Interpola in tajske policije grenak priokus, vse dokler se za rešetkami ne bo znašla tudi oseba, ki je Neilu omogočila spolne stike z mladoletnimi žrtvami.

Prav v času lova na Christopherja Paula Neila se je s temperaturo in razpoloženjem slovenskega volilnega telesa koordiniralo tudi ministrstvo za pravosodje. Na ministrstvu so do sedaj bržčas že zaznali, da se sodstvo na lestvici institucij, ki jim Slovenci najmanj zaupajo, rapidno vzpenja najvišji stopnički naproti, zato je minister za pravosodje Lovro Šturm sklenil zaustaviti ta pogubni trend s predlogom novega kazenskega zakonika, ki naj bi nam med drugim prinesel dosmrtno kazen za najtežje zločine, predvidena pa naj bi bila tudi posebna evidenca posameznikov, obsojenih za spolno zlorabo mladoletnih oseb, in možnost dajanja podatkov o izbrisanih sodbah za ta kazniva dejanja tistim ustanovam, društvom ali združenjem ljudi, ki se ukvarjajo z učenjem, vzgojo, varstvom ali oskrbo otrok in mladoletnikov. Tem upravičencem naj bi bili podatki o teh sodbah dostopni, kar z drugimi besedami pomeni, da se nam obetajo registri pedofilov, za katere je do sedaj - kakopak skupaj z vžiganjem črke P v čelo, kastriranjem, mučenjem, pohabljanjem in sorodnimi metodami demokratične skupnosti 21. stoletja - najbolj radikalno navijala SNS s poslanko Barbaro Žgajner Tavš v prvih bojnih vrstah.

Obdobje ranjenega otroštva

“Kot veste, v Poslanski skupini SNS postavljamo človekovo življenje in njegovo dostojanstvo kot prioriteto našega delovanja. Prepričani smo, da je v okviru človekovega življenja obdobje otroštva tisto, ki zahteva posebno pozornost v obdobju razvoja in je ključnega pomena za njegovo nadaljnje življenje,” je v uvodu pisma varuhnji človekovih pravic zapisala gospa Žgajner Tavševa. Verjetno ga ni, ki se z zapisanim ne bi strinjal, ampak prav zato, ker obdobje otroštva - kaj šele obdobje ranjenega otroštva - zahteva posebno pozornost v obdobju razvoja, je pri takih populističnih iniciativah potreben tehtnejši in predvsem strokovnejši vpogled v dejansko stanje. V relativno zaostreni debati, ki je na spletnih forumih stekla na to temo, je nekdo navrgel: “Pedofili škodujejo fizično, družbena klima pa je tista, ki škoduje psihično. Če zaznamuješ posilstvo in posiljevalca, si s tem implicitno zaznamoval tudi posiljenega. Zaznamovanje pa je zadnja stvar, ki jo posiljeni rabijo ... S tem škodujemo predvsem žrtvam posilstev.”

S stališča stroke, ki mu je navkljub čustvenemu potencialu problematike težko oporekati, lahko takšni prenagljeni ukrepi vodijo v razmere, ko namesto države in njenih organov pravico jemljejo v roke nerazsodni državljani, ki ne bi linčali samo domnevnega pedofila, marveč bi s tem posredno ali neposredno usodno stigmatizirali tudi njegovo žrtev in njene najbližje. To pa je stanje, kjer pravna država neha funkcionirati. Nobena skrivnost ni, da se ministrstvo za pravosodje pri snovanju novega kazenskega zakonika bolj kot po evropskih državah zgleduje po ZDA, ki slovijo po najbolj rigorozni in represivni zakonodaji (da smrtne kazni niti ne omenjamo), število najhujših kaznivih dejanj pa tam ne glede na višine kazni narašča. Prav v ZDA na primer beležijo največ žrtev zlorab katoliških duhovnikov, ameriška katoliška cerkev pa je po letu 1950 žrtvam spolnega nadlegovanja izplačala že več kot dve milijardi dolarjev odškodnin, četrtino tega samo nadškofija v Los Angelesu. Od leta 1994, ko je že obsojeni morilec Jesse Timmendequas v New Jerseyju brutalno posilil in zadavil sedemletno sosedo Megan Kanka, v vseh ameriških zveznih državah velja tako imenovani Meganin zakon (Megan's Law), ki zapoveduje alarmiranje prebivalstva, če se v njihovo sosesko priseli oseba, ki je prestajala kazen zaradi spolne zlorabe mladoletne osebe. Z Meganinim zakonom so bili vzpostavljeni javni registri storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kar pa je do sedaj že večkrat pripeljalo do linča popolnoma nedolžnih žrtev, s katerimi je vigilantska zainteresirana javnost po svoje obračunala zato, ker jih je na podlagi enakih imen in priimkov zamenjala z registriranimi storilci. Tudi v ZDA, ki se med razvitimi zahodnimi državami `ponašajo' z najvišjim številom obsojencev na 100.000 prebivalcev (600, v primerjavi z Evropsko unijo, ki jih ima med 100 in 140, ali Slovenijo, ki jih beleži okoli 60), stroka zadnja leta ugotavlja, da registri niso posebej učinkoviti pri preprečevanju najhujših kaznivih dejanj s področja spolne nedotakljivosti, to pa zato, ker njihovih storilcev ni mogoče preprosto zmetati v en koš.

Mimogrede, pravosodni minister Šturm, ki se po novem zavzema za uvedbo širše dostopnega registra obtožencev pedofilskih kaznivih dejanj, je pred kratkim po hitrem postopku z mesta stalnega sodnega izvedenca razrešil psihiatra dr. Gorazda Mrevljeta, ki je med drugim izdelal strokovno mnenje o oškodovanki na prvem sojenju župniku Franciju Frantarju, obtoženemu pedofilije, s čimer se je težko pričakovani sodni epilog tega najbolj razvpitega procesa pomaknil še globlje v nedoločeno prihodnost.

Zločin in izrekanje kazni

Prejšnji teden so medijem z mariborske policijske uprave posredovali sporočilo za javnost, v katerem izvemo, da so kriminalisti Policijske uprave Maribor v ponedeljek odvzeli prostost 52-letnemu moškemu iz okolice Maribora in ga nato pridržali zaradi suma storitve več kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, ter prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva. Osumljenec je bil prejšnjo sredo priveden k preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je zanj odredil pripor. Kot običajno je sledilo še pojasnilo, da zaradi obsega preiskave in zaščite žrtev trenutno ne morejo posredovati več informacij.

Neuradno naj bi aretirali amaterskega slikarja z Dravskega polja, ki naj bi likovnih osnov poučeval tudi tamkajšnje otroke in jih pri tem večkrat spolno nadlegoval tako, da je na njihova gola telesa nanašal barve, ki jih je nato odstranjeval tudi na rahlo nenavaden način: z lizanjem. O eksotičnem pristopu do likovnega pouka naj bi govorice krožile že dlje časa, verjetno tudi zato, ker je slikar pred leti dobil pogojno kazen za nadlegovanje ene od svojih mladoletnih učenk. Policijo so obvestili starši, ki so jim otroci poročali o bizarnih likovnih lekcijah in fotografiranju, v javnost pa je pricurljalo še, da obtoženi slikar menda nikoli ni bil nasilen do otrok, pa tudi do spolnih stikov oziroma posilstev naj ne bi prihajalo. Kazenski zakonik je v takih primerih jasen. Tretji odstavek 183. člena pravi, da se “učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, kaznuje z zaporom od enega leta do desetih let.” In potem je tu še drugi odstavek 187. člena: “Kdor zlorabi mladoletno osebo za izdelavo slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske vsebine, ali jo uporabi za pornografsko predstavo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.”

Stroka je mnenja, da imamo v Sloveniji na tem področju razmeroma strogo predpisane kazni, ki zaradi povečane občutljivosti ljudi postajajo še strožje. Problem pa je izrekanje kazni ter njihovo izvrševanje v izrečeni višini. In prav to je tisto, kar želi pravosodno ministrstvo preglasiti z novim, populistično naravnanim zviševanjem zagroženih kazni. Dejansko pa je lahko kazen še desetkrat višja, če je ne znaš, nočeš ali ne moreš izreči in nato izvršiti, je njen preventivni potencial enak nič. Za nameček otrok v Sloveniji načelno ne ogrožajo spletni predatorji, pretkani pornografi in deviantni umetniki, kakršen je omenjeni slikar z Dravskega polja, otroke v Sloveniji najbolj ogrožajo njihove družine. Pri nas se kar 80 odstotkov napadov na spolno nedotakljivost otrok zgodi v družinskem krogu, kjer so razmerja moči med storilcem in žrtvijo neprimerno kompleksnejša. Za njihovo razreševanje bi prej kot registre pedofilov potrebovali bolj usposobljene socialne službe in kompetentnejše tožilstvo, ki ga ne užene v kozji krog vsak priučeni odvetniški pripravnik.

Pred leti je slovensko javnost razburjal podoben primer nenasilnega pedofilskega umetnika, ki je fotografiral gole dečke v spotakljivih pozah. Kot je povedal sam, pri tem menda ni zlorabljal njihovega zaupanja. Ko so podrobnosti prišle na dan, je bila reakcija staršev fotografiranih dečkov in okolja pričakovana. “Postal sem izloček družbe, psihopat in zločinec. Nekateri moji sorodniki so se me odrekli. Ampak to me ni prizadelo. Prizadel me je odnos preiskovalnih organov do mojih `žrtev', od katerih so med mučnimi zasliševanji z grožnjami - v smislu, pojma nimate, kaj vse vam ta degeneriranec lahko stori, če nam ga ne boste pomagali spraviti na hladno - dobesedno izsilili lažna priznanja. Pritisk so vršili nanje, ne name, kar se mi zdi nedopustno,” je takrat povedal omenjeni umetnik. “Slišal sem pripombe, da bi morali za take, kot sem jaz, zgraditi koncentracijska taborišča. Soprogo je bolj kot moje fotografiranje prizadel surov odnos kriminalistov, ki so iz mene naredili pošast, nekakšno tempirano bombo, s katero je nevarno živeti.”

Med preverjanjem razpoloženja zainteresirane javnosti na spletnih forumih, ki so završali takoj po objavi novice o aretaciji slikarja z Dravskega polja, se je izkazalo, da je presenetljivo velika večina komentatorjev učitelja nekonvencionalnega likovnega pouka vzela v bran, med zanimivejše komentarje pa se nedvomno uvršča tale, ki ga je podpisal kriss714: “Pedofilom je res treba soditi po zakonu in z razumom. Klat je treba pa tiste, ki zlorabljajo družbeno občutljivost v zvezi s to problematiko, obtožujejo nedolžne in jim uničujejo življenja in s svojo histerijo pehajo naše otroke v socialno izolacijo.”