"Odhod celotne revmatološke ekipe je neizbežen"

Odločitev za ustanovitev zasebnega neprofitnega zavoda je posledica neustreznih razmer znotraj UKC. Čeprav smo vrsto let opozarjali na razmere, ki onemogočajo skrbno in predano delo z revmatičnimi bolniki, nismo dosegli ničesar. UKC se kot gigantska zdravstvena organizacija, ki je ujeta v mrežo togih predpisov, ne zna in ne zmore hitro in učinkovito prilagajati sodobni razvojnim trendom, ki jih v zadnjih letih narekuje hiter razvoj posameznih medicinskih strok v svetu. S tem ustvarja razmere, ki bodo v nekaj letih povečale zaostanek slovenske revmatološke stroke v primerjavi z drugimi članicami EU. Posamezni zdravniki in drugi zdravstveni delavci vse resneje razmišljajo o odhodu iz UKC. Tega ne more zaustaviti niti omejitev podeljevanja koncesij v zdravstvu, saj obstaja tudi možnost odhoda v tujino ali možnost zaposlitve v farmacevtskih in drugih podjetjih. Ker bosta prihodnje leto naš oddelek zapustili dve revmatologinji, ki sta že pred leti izpolnili pogoje za starostno upokojitev, bi z odhodom še enega ali več specialistov začel izgubljati potrebno število ljudi za izvajanje vseh aktivnosti. Ob takem scenariju bi v kratkem postali tretjerazredni klinični oddelek, Slovenija pa bi bila bolnike z bolj zapletenimi primeri prisiljena pošiljati na zdravljenje v tujino. Odhod celotne revmatološke ekipe je neizbežen, če se želimo izogniti nazadovanju stroke in poslabšanju možnosti zdravljenja bolnikov.

Odcepitev revmatologije dejansko pomeni njeno privatizacijo.

Če smo ustanovili zasebni zdravstveni zavod, je to seveda nekakšna privatizacija. Vendar poudarjam, da ostajamo v mreži javnega zdravstva. Res gre za zasebni zdravstveni zavod, ki pa bo hkrati neprofiten, kar pomeni, da ustanovitelji ne bomo soudeleženi pri delitvi dobička. Po ustanovnem aktu se bo dobiček lahko uporabil samo za izvajanje dejavnosti zavoda. Po načinu poslovanja bomo torej bolj podobni javnim zavodom kot zasebnikom, a bomo po drugi strani bolj prožni in prilagodljivi, saj ne bomo talci toge javne zakonodaje oziroma modela upravljanja UKC. Trenutno smo verjetno edini potencialni koncesionarji, ki želimo izvajati vrhunske klinične storitve, povečati obseg raziskovalnega dela, okrepiti pedagoško delo in ostati terciarna zdravstvena ustanova.

Koliko so razlog za odhod prenizke plače?

Poglavitni razlog zagotovo niso prenizke plače, pač pa delovne razmere znotraj UKC ter odnos vodstva do zaposlenih. Moti nas, da se vodstvo UKC ni odzivalo na opozorila o nemogočih razmerah v delu ambulantnih prostorov in da so našemu oddelku odmerjali pičla sredstva amortizacije v višini 9800 evrov na leto, kar onemogoča nakup prepotrebne opreme in izboljšanje bivalnih razmer bolnikov, zdravljenih na oddelku. Zaradi nenehnih pritožb ponudnikov na izbiro dobavitelja, ki jih omogoča zakonodaja o javnem naročanju, prihaja do velikih časovnih zamikov pri dobavi medicinske opreme. Skromno odmerjena sredstva za izobraževanje v višini 8000 evrov na leto ne zagotavljajo niti temeljnih možnosti, da bi lahko aktivno sodelovali na mednarodnih strokovnih srečanjih in tako obdržali stik z razvojnimi trendi sodobne revmatologije v svetu. Nepreglednost prihodkov in odhodkov posameznih organizacijskih enot zaposlenih ne motivira k bolj racionalni porabi materiala, racionalnejšemu delu in odgovornosti na vseh ravneh. Da bi bila situacija še slabša, so v preteklih letih predstojnikom kliničnih oddelkov in drugih strokovnih enot sistematično odvzemali vsa pooblastila in vzvode pri organizaciji dela in vodenju. Tako se najpomembnejše strokovne odločitve v UKC sprejemajo mimo volje predstojnikov. Sistem se je izrodil do te mere, da so posamezniki iz upravno-administrativnih služb začeli nalagati delo predstojnikom in ostalim vodilnim delavcem na kliničnih oddelkih.

Lahko navedete konkreten primer?

Nujna zaposlitev administratorke za določen čas, ki bi nadomestila administratorko, ki odhaja na porodniški dopust, je očitno tako zahtevna naloga, da se z njo ukvarjajo upravno-administrativna služba, vrh Interne klinike in generalna direktorica UKC. Najprej je treba izpolniti obrazec, ki ga podpiše in obrazloži predstojnik, nato mora to pomembno vlogo podpisati direktor Interne klinike, sledi obravnava predloga na kadrovski komisiji, in čeprav se vsi strinjajo, generalna direktorica na koncu odloči, da moramo administratorko, ki dnevno napiše petdeset ali več izvidov, nadomestiti s študentskim servisom. Drug banalni primer je vodenje evidence navzočnosti na delu. To že več let vodimo s pomočjo računalnika, novo vodstvo pa zahteva tudi A3-obrazce, ki morajo viseti v tajništvu. Ta ukrep me spominja na čase, ko k nam še ni prišla informacijska tehnologija. Dvojno vodenje pomeni dvojno delo. Da bi bila zadeva še hujša, morata nepregledne kupe A3-listov o prisotnosti na delu podpisati direktor in tudi glavna medicinska sestra Interne klinike.

Ko se vam je pred dvema letoma pokvaril EKG-aparat, od vodstva UKC niste dobili sredstev za nakup nove aparature. Zakaj?

Preprosto zato, ker ni bilo načrtovano, da se aparat lahko pokvari. Če ne bi pridobili donatorskih sredstev, bi Klinični oddelek za revmatologijo s 1350 hospitaliziranimi bolniki na leto in 14.000 ambulantnimi bolniki moral nekaj let delovati brez obvezne opreme. Z denarjem pa se zapleta tudi na drugih področjih. Pred tremi leti nam je uspelo pridobiti dr. Snežno Sodin Šemrl, ki se je po petnajstih letih dela na Univerzi v Chicagu zaposlila na našem kliničnem oddelku in začela povsem nov raziskovalni projekt. Da bi ji olajšal vrnitev iz ZDA, sem se dogovoril z javnim skladom Ad futura za sredstva v višini 10.000 evrov, ki naj bi jih dr. Sodinova prejela v prvih dvanajstih mesecih zaposlitve. UKC in Ad futura sta podpisala pogodbo, sredstva so bila nakazana na UKC, žal pa niso našli pravne podlage za izplačilo tega denarja vrhunski raziskovalki in znanstvenici. UKC je tako po letu dni denar Ad futuri vrnil. Lani smo zaradi dolgih čakalnih dob za pregled pri revmatologu opravili enkratni dodatni program. Pregledali smo 1700 dodatnih bolnikov. Za to je UKC prejel 192.000 evrov. Ekipi 21 ljudi, ki je to delo opravila, so šele po intenzivnem prepričevanju namenili borih 4170 evrov bruto nagrade, ves preostali denar pa je poniknil v 'črno luknjo' UKC. Nagrajevanje po delu je za UKC očitno velika neznanka. Vodstva UKC ne vznemirja dejstvo, da ekipa desetih zdravnikov lahko ambulantno pregleda 14.000, druga enako številčna ekipa pa samo 5000 bolnikov. Niti je ne vznemirja dejstvo, da ima ekipa, ki pregleda 5000 bolnikov, več ambulantnih prostorov za svoje delo, enako število administratork in večje število sester. To so stvari, ki jih vodstvo UKC preprosto ne opazi. Plače pa so seveda za vse enake, ne glede na obseg in kakovost dela. Teorija enakih želodcev je v UKC, kot mastodontu, ki ga je oblikoval realni socializem, še kako živa.

Lahko poveste, koliko ste plačani specialisti revmatologi in ali je plačilo primerljivo s tujino?

Zdravnik specialist revmatolog z več kot petnajstletnim specialističnim stažem, ki je sposoben reševati najtežje klinične primere in vsaj deloma sodeluje v raziskovalnem in pedagoškem delu, ob tem pa še vodi in organizira delo na nekem segmentu Kliničnega oddelka za revmatologijo, prejme 1950 evrov neto mesečne plače, ki vključuje tudi dodatek za prehrano, prevoz na delo in mentorski dodatek. Dodatno lahko nekaj zasluži tudi v samoplačniški ambulanti in s sodelovanjem pri kliničnem preskušanju novih zdravilnih učinkovin. Predstojniku pa pripada še približno sto evrov neto mesečnega dodatka. Uradnih podatkov o plačah v drugih državah EU nimam, iz pogovorov s kolegi pa vem, da ima profesor revmatolog v Parizu 10.000 evrov mesečne plače, vodja revmatološkega oddelka na Finskem 6000 evrov mesečne plače, revmatologinja na Danskem pa 200.000 dolarjev plače na leto.

Je v takšnem mastodontu, kot je UKC, mogoče uvesti pravičnejši sistem nagrajevanja?

Na žalost v UKC volje za to ni. Številni izgovori o togosti sistema bi odpadli, če bi se UKC preoblikoval v javno podjetje. Zasebniki koncesionarji imajo večje plače, ker niso v sistemu javnih uslužbencev, ker imajo malo, morda premalo zaposlenih ostalih zdravstvenih delavcev, ker varčujejo pri diagnostičnih postopkih in se na splošno obnašajo bolj racionalno. V UKC pa je ravno obratno. Po zadnjih podatkih je v UKC zaposlenih 7445 ljudi. Od tega je 1240 zdravnikov, pa še tu je treba biti pozoren, saj je redno zaposlenih le 780 zdravnikov, ostali pa so mladi raziskovalci, sekundariji in specializanti. To pomeni, da je delež redno zaposlenih zdravnikov glede na celotno število zaposlenega osebja samo desetodstoten. Skrb zbuja tudi podatek, da je v upravno-administrativnih in tehnično vzdrževalnih službah ter oskrbovalnih službah zdravstvene nege in kuhinji zaposlenih kar 1330 zaposlenih.

Kako bo odhod revmatologov v zasebni zavod vplival na bolnike? Bodo deležni enake oskrbe kot doslej? Bodo morali zdravstvene storitve revmatologa po novem doplačati iz žepa?

Kratkoročno bistvenih sprememb za bolnike ni pričakovati. Tako kot doslej bodo na pregled prihajali z napotnico izbranega zdravnika, brez doplačila. Deležni bodo enake ali celo boljše oskrbe. Računamo, da bomo zaradi večje prilagodljivosti potrebam zavarovancev letno sposobni pregledati približno deset odstotkov več bolnikov kot doslej, seveda če bo ZZZS pripravljen zagotoviti dodatna finančna sredstva. V nekem razumnem obdobju bomo izboljšali in razširili obseg in kakovost dela na vseh najpomembnejših področjih: kliničnem, diagnostičnem, raziskovalnem in pedagoškem.

Kako so se na odločitev o ustanovitvi zasebnega zavoda odzvali na ministrstvu za zdravje?

Projekt se jim zdi legitimen in zanimiv, zato so nam obljubili, da ga bodo preučili. Prepričan sem, da nam bodo po končani analizi podelili koncesijo.

Vodstvo UKC je v izjavi za javnost zapisalo, da ustanovitve zasebnega zavoda ne more podpreti, dokler ne bo izdelana strategija razmejitve med javnim in zasebnim, kar bo opredeljeno v izhodiščih nacionalnega plana zdravstvenega varstva ...

Ustanavljanje komisij in čakanje na nacionalni plan zdravstvenega varstva verjetno ni pot, ki bi jo ustanovitelji inštituta sprejeli z veseljem. Morda nas bo celo prisilila v bolj odločne ukrepe, ki si jih ne želimo niti sami, še manj pa vodstvo UKC in ministrstvo za zdravje.

Nezadovoljni so tudi zdravniki v drugih oddelkih Interne klinike. O odcepitvi od UKC razmišljajo tudi na nefrologiji in hipertenziji. Vaša odločitev lahko sproži plaz ...

Nezadovoljstvo v UKC je v zadnjih letih vsesplošen pojav. Pri meni se je oglasilo več zdravnikov, ki razmišljajo o spremembi statusa svojih oddelkov, a šlo je samo za izmenjavo mnenj in za nič konkretnega. Rešitev je morda v tem, da bi UKC postal holding, ki bi združeval številne, tudi finančno samostojne klinične oddelke, odnosi med njimi pa bi bili urejeni pregledno.

UKC so v zadnjih dveh letih zapustili številni vrhunski strokovnjaki, na primer dr. Arnež, dr. Dovšak, dr. Hawlina in drugi. Kaj to pomeni za razvoj stroke?

Na prehode vrhunskih strokovnjakov iz ene v drugo institucijo se bomo morali navaditi. Tudi na odhode v tujino. Seveda pa je perspektiva odhodov povsem drugačna, če več strokovnjakov hkrati zapušča vrhunsko zdravstveno ustanovo, še posebej, če se bo ta trend nadaljeval. Vodstvo UKC bi moralo natančno analizirati vzroke in jih nemudoma odpraviti, o svojih ukrepih pa obvestiti vse zaposlene, javnost in ministrstvo za zdravje. Pasivni pristop sedanjega in prejšnjih vodstev UKC k reševanju tega problema zbuja skrb. Revmatologi nameravamo z ustanovitvijo inštituta reševati že sedaj kritične razmere pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe bolnikov z revmatičnimi boleznimi, ki se lahko z neorganiziranim odhodom posamičnih revmatologov povsem sesuje. Če ostanemo skupaj, bomo še naprej enotna, homogena klinična, raziskovalna in pedagoška skupina, ki se bo tako kot doslej trudila za odličnost, primerljivo s centri v drugih razvitih državah EU. V našem primeru torej ne bo prišlo do drobljenja stroke in s tem do upada kritične mase skupine, ki bi lahko privedla do postopnega zniževanja kakovosti in obsega dela.