Razgradnja javnega zdravstva

Novica, da namerava Univerzitetni klinični center v Ljubljani (UKC) zapustiti celotna ekipa Kliničnega oddelka za revmatologijo in da so v ta namen že ustanovili zasebni neprofitni zdravstveni zavod Inštitut za revmatologijo, ki naj bi s koncesijo deloval v sedanjih prostorih kliničnega oddelka, je v medijih doživela presenetljivo medel odziv. Zaslediti ni bilo mogoče nobene resne polemike, in to kljub dejstvu, da gre za privatizacijo javnega zdravstva, kakršne v Sloveniji še nismo doživeli.

Res je sicer, da je UKC v zadnjih dveh letih zapustila množica uglednih zdravnikov. Tako so na primer med zasebnike odšli plastični kirurg in nekdanji strokovni direktor Kliničnega centra prof. dr. Zoran Arnež, ki poleg zasebne ambulante v Novi Gorici vodi tudi kliniko za plastično kirurgijo v tržaški bolnišnici Cattinara, pa maksilofacialni kirurg asist. dr. David Dovšak, očesni kirurg prof. dr. Marko Hawlina in dolgoletni predstojnik Inštituta za radiologijo prof. dr. Vladimir Jevtič. Toda v vseh teh primerih je šlo za posamične odhode iz javnega v zasebni sektor. Tokrat pa imamo opravka z odhodom celotnega kliničnega oddelka, v katerem je zaposlenih 64 ljudi, od zdravnikov do medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov, strežnic, bolničarja in upravno-administrativnega osebja. Vodstvo UKC bi se moralo nad dogajanjem resno zamisliti in ugotoviti, kaj v sistemu je tako hudo narobe, da kar 64 ljudi svoje perspektive ne vidi več v največji javni zdravstveni ustanovi v državi.

Revmatologi niso edini, ki se želijo odcepiti od UKC. O ustanovitvi zasebnega zdravstvenega zavoda naj bi namreč že nekaj časa razmišljali tudi na Kliničnem oddelku za nefrologijo in Kliničnem oddelku za hipertenzijo. Da je največje nezadovoljstvo prisotno prav na treh oddelkih, ki spadajo pod Interno kliniko, ni naključje. V zadnjih letih so se namreč prav na Interni kliniki razmere bistveno poslabšale. Zaradi staranja prebivalstva jim izredno hitro narašča število bolnikov (samo na nefrologiji se delež bolnikov letno poveča za štiri do sedem odstotkov), hkrati pa jim drastično upada število zdravnikov, saj so jih samo v zadnjem letu dni izgubili desetino. To seveda pomeni, da morajo z manjšo ekipo opraviti bistveno več dela. Osebje je zgarano, naveličano in - tako pravijo sami - za odgovorno delo tudi preslabo plačano. Za primerjavo povejmo, da zdravnik specialist s petnajstletnim stažem v tujini prejme vsaj še enkrat višji osebni dohodek kot enako kvalificiran zdravnik UKC. Zdravnik v UKC za dežurstvo na intenzivni prvi pomoči na uro v povprečju zasluži le pet do šest evrov neto. Urna postavka se seveda razlikuje glede na delovno dobo, tako da mladi zdravniki prejmejo nekaj manj, ostali več. Toda nihče se s plačilom ne more pohvaliti. "Naj za primerjavo povem, da moj sin, ki kot študent streže v lokalu, na uro zasluži 4,5 evra," je ogorčen predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo dr. Matija Tomšič.

A vse to bi zdravniki še preživeli, če ne bi iz dneva v dan nemočno opazovali, kako denar zdravstvene zavarovalnice ponika v črno luknjo UKC, stanje na kliničnih oddelkih pa se drastično poslabšuje. Tomšič navaja, da so ambulantni prostori Kliničnega oddelka za revmatologijo v katastrofalnem stanju, da na dobavo opreme, tudi ko se stara pokvari, čakajo po več let, da jim preobsežen birokratski aparat uprave UKC nalaga odvečna administrativna opravila, zaradi česar se strokovni kader duši v popolnoma nepotrebnem delu, povrh vsega pa imajo še izredno skromno odmerjena sredstva za izobraževanje, saj za celotno ekipo zdravnikov, med katerimi jih je deset v rednem delovnem razmerju, dobijo le 8000 evrov letno, kar onemogoča stike z razvojnimi trendi sodobne revmatologije v svetu. Moti jih tudi, da so prihodki in odhodki posameznih organizacijskih enot v UKC povsem nepregledni, kar zaposlenih zagotovo ne spodbuja k racionalnosti pri delu in porabi materiala. Nezadovoljni pa so tudi z nestimulativnimi osebnimi dohodki, saj, kot pravi Tomšič, "zavzeto delo ni nagrajeno, o trinajsti plači pa lahko zaposleni samo sanjamo".

Ker znotraj togega sistema UKC ne vidijo več možnosti za napredek stroke ter za sodobno in uspešno zdravljenje bolnikov, so se odločili za ustanovitev zasebnega zdravstvenega zavoda, ki naj bi deloval v sedanjih prostorih Kliničnega oddelka za revmatologijo v Bolnici dr. Petra Držaja v Šiški, za katere bi Kliničnemu centru sicer plačevali najemnino. Tomšič poudarja, da nameravajo kot zasebni zavod še naprej ostati v mreži javnega zdravstva. "Res je sicer, da gre za zasebni zavod, a gre hkrati tudi za neprofitni zavod, kar pomeni, da ustanovitelji ne bomo soudeleženi pri dobičku. Po ustanovnem aktu se bo dobiček lahko uporabil samo za izvajanje dejavnosti zavoda." Po načinu poslovanja naj bi bili torej bolj podobni javnim zavodom kot zasebnikom, bodo pa bistveno bolj prožni in prilagodljivi, ker ne bodo ujeti v tog sistem UKC. Ustanovitelji zasebnega zavoda, med katerimi sta tudi revmatolog svetovnega slovesa, akademik prof. dr. Blaž Rozman, in namestnik predstojnika Kliničnega oddelka za revmatologijo, prim. dr. Dušan Logar, napovedujejo, da bi s sedanjimi sredstvi pregledali za deset odstotkov več bolnikov, s čimer bi skrajšali čakalno dobo, ki za ambulantni pregled na revmatologiji trenutno znaša devet mesecev. "Poskrbeti nameravamo za boljše in prijaznejše zdravljenje, hkrati pa nadaljevati z dosedanjimi raziskovalnimi in pedagoškimi dejavnostmi. Radi bi še naprej ostali učni center za mlade revmatologe, poleg tega pa si želimo pridobiti tudi naziv univerzitetnega inštituta," navaja Tomšič. Toda čeprav so prošnjo za pridobitev univerzitetnega naziva na vodstvo ljubljanske univerze naslovili že pred tremi meseci, za zdaj odgovora še niso dobili.

Drobljenje Kliničnega centra

V tem trenutku je seveda ključno, kako se bo na zamisel o odcepitvi odzvala zdravstvena politika. Dejstvo je, da bi UKC z odhodom revmatologov izgubil celotno vejo medicine, česar si kot terciarni zavod verjetno ne more privoščiti. Poleg tega se je treba zavedati, da sedanji Klinični oddelek za revmatologijo z desetimi redno zaposlenimi zdravniki pomeni vrh revmatološke stroke v državi. V zadnjih desetih letih so se razvili v eno od vodilnih raziskovalnih skupin ne le v UKC, pač pa tudi na področju medicinskih raziskav na sploh. Plod dela pri lastnih raziskovalnih projektih in sodelovanja v mednarodnih raziskavah je vedno večje število objav v tujih strokovnih revijah, ki je do letošnjega leta naraslo na več kot 450 znanstvenih in strokovnih člankov z več kot 2600 citati. To dosega le malo kliničnih oddelkov znotraj UKC. Nič čudnega torej, da vodstvo UKC odcepitvi nasprotuje. V izjavi za javnost so zapisali, da ustanovitve zasebnega inštituta za revmatologijo ne morejo podpreti, dokler ne bo izdelana jasna strategija razmejitve med javnim in zasebnim, ki jo bodo opredelila izhodišča nacionalnega plana zdravstvenega varstva. Priprava tega plana se začenja v drugi polovici novembra z razvojno konferenco ministrstva za zdravje. Takrat bo tudi bolj jasno, ali ima zasebni inštitut za revmatologijo sploh kakšno možnost, da pridobi koncesijo, brez katere ne bi mogel preživeti, saj njegovi ustanovitelji pravijo, da sponzorskih sredstev za kakšno rezervno varianto, na primer za čisto zasebništvo, nimajo.

Ključno besedo pri odločitvi o tem, ali bodo koncesijo sploh dobili, seveda ne bo imelo vodstvo UKC, pač pa ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič. Podelitev koncesije je namreč v izključni pristojnosti ministra. Res je sicer, da bo moral svoje mnenje povedati tudi svet UKC, toda v njem imajo večino predstavniki vlade. A tudi če bi se zgodilo, da bi večina članov sveta podelitvi koncesije nasprotovala, to še ne pomeni, da do podelitve ne bi moglo priti. Končna odločitev je namreč na ramenih ministra, torej Kukovičeve ali pa njenega naslednika. Ker bodo že čez leto dni parlamentarne volitve, je seveda zelo vprašljivo, ali si bo sedanja vlada Janeza Janše sploh upala ugrizniti v to jabolko.

Revmatologi z odhodom mislijo skrajno resno. Če bi torej ministrstvo kategorično zavrnilo podelitev koncesije, se lahko zgodi, da bi vseh deset redno zaposlenih revmatologov poseglo po najbolj drastičnem ukrepu - odpovedi delovnega razmerja. Klinični oddelek za revmatologijo letno zdravi do 1350 bolnikov, v revmatoloških ambulantah pa se letno opravi več kot 14 tisoč pregledov, zato bi takšen kolektiven odstop krepko prizadel bolnike. Njihovih potreb zagotovo ne bi mogla zadovoljiti peščica preostalih slovenskih revmatologov, ki so zaposleni v mariborski bolnišnici.

Ker je zadeva skrajno občutljiva, so na ministrstvu za zdravje glede končne odločitve skrivnostni. Državni sekretar Darko Žiberna se je z ustanovitelji zasebnega zavoda prvič sestal pred tednom dni, a le za dvajset minut. Po srečanju je izjavil, da se mu zdi ideja revmatologov zanimiva, pa tudi legitimna, saj ustanovitev tovrstnega zasebnega zavoda omogoča že sedanja zakonodaja. Nato pa je hitro dodal, da se na ministrstvu glede podelitve koncesije še niso odločili, ker morajo najprej pretehtati prednosti in slabosti takšne novosti za javno zdravstvo. "Potencialne slabosti so lahko tudi prikrite. Ena od nevarnosti je na primer prečrpavanje javnih sredstev na škodo zavarovancev," je izjavil Žiberna in dodal, da je do odločitve še dolga pot, saj je Klinični oddelek za revmatologijo sestavni del UKC in brez soudeležbe revmatologov v njem odcepitve ni mogoče izvesti. Zadržan je tudi prim. dr. Janez Remškar, direktor direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje. Kot predsednik sveta UKC o nameravani odcepitvi revmatologov uradno še ni bil obveščen, sprašuje pa se, ali je takšna odcepitev pravno gledano sploh mogoča. "Če bi revmatologom sledili tudi drugi klinični oddelki, bi to lahko pomenilo razpad UKC." Še bolj zadržan v izjavah je predstojnik Interne klinike prof. dr. Peter Černelč. Pravi le, da bodo o tej zadevi prihodnji teden razpravljali na redni seji strokovnega sveta Interne klinike, do takrat pa uradnih izjav ne bo dajal. Bolj zgovoren je nekdanji strokovni direktor Kliničnega centra, prof. dr. Zoran Arnež: "Ministrica zasebnemu zavodu lahko podeli koncesijo, vendar dvomim, da bo to res storila, saj bi s tem povzročila razpad javnega zavoda. Stisko revmatologov sicer razumem, ker so razmere v UKC res nemogoče, toda rešitev ni v drobljenju." Podobno razmišlja tudi nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber: "Ministrica za zdravje jim ne bi smela podeliti koncesije, saj bi s tem priznala, da je treba UKC razbiti na prafaktorje, kar pa zagotovo ni prava rešitev. Z odhodom revmatologov med zasebnike bi se vzpostavil precedens, ki bi za seboj potegnil plaz odhodov drugih kliničnih oddelkov." Po Kebrovem mnenju do teženj po osamosvojitvi ne bi prišlo, če bi se v UKC dosledno izvajalo plačevanje po pacientih in ne po nekem zgodovinskem budžetu, saj bi bilo tako financiranje kliničnih oddelkov bistveno bolj pregledno. "Tak sistem smo že v času mojega mandata predvideli z zdravstveno reformo, na žalost pa ga v UKC še do danes niso uvedli dosledno, zato me ne preseneča, da prihaja do teženj po osamosvojitvi."