Kandidatka s pravimi prsmi in hrbtenico

Kako mučne so takšne pohvale, ki mi dajejo vedeti, da so ljudje omejeni na že vnaprej določeno in dano realnost. Omejeni so z realnostjo, ki jim govori, kaj je možno in mogoče ter kaj ni. Na realnost, ki jih s tem drži prikovane in kjer se nič zares ne spremeni. Takšni stavki me spravijo na realna tla, tja, kjer naj bi bili vsi, tja, kjer sem le pogumna invalidka, ki se je izkazala s svojim intelektom. Kaj drugega pa sem pričakovala in upala? Da bom dejansko lahko v ljudeh kaj premaknila, jim vlila kanček svoje odločnosti in želje po pravičnosti ter enakopravnosti v družbi? Da bom v njih vzbudila voljo do dejavne soudeležbe in soodločanja? Da bodo prek mene spregledali iluzije, v katere so vpeti, ki jih onesposabljajo, pasivizirajo ter jim dajejo občutek nemoči? Da se bodo upirali in bojevali za nekaj boljšega, za nekaj drugega, zase in hkrati za druge? Bodimo realni, daleč preveč ambiciozno. Kaj si sploh domišljam?

"Ste se izjemno izkazala, dobro govorila in odgovarjala, se odločno odzivala."

Marsikoga sem očitno presenetila in navdušila, saj od mene niso pričakovali, da bom tako suvereno obvladovala teme "visoke" politike, ki niso blizu mojemu vsakdanjemu življenju. Presenetila sem s tem, da sem določene stvari videla drugače, da so bile moje misli dostikrat iskrive, in predvsem, da se nisem trudila ter se naprezala, da bi bila vsem všečna in dopadljiva za ceno zavzemanja jasnih političnih stališč. Presenečenje je bilo še večje za vse, ki so me dojemali kot invalidko, ki stopa v politični prostor, da bi izkoristila medijsko pozornost za pereče težave vseh njej podobnih. "Vaše težave," sem pogosto slišala. A čeprav sem presenetila in presenečala, navdušila in vzbujala občudovanje, očitno s tistim, kar je bil moj namen, nisem uspela. Nisem uspela premakniti logike razmišljanja, da je možno in mogoče gledati z drugačne perspektive, od koder lahko vidimo, da nas realnost drži priklenjene v prostovoljnem suženjstvu in jo je zato treba čimprej realno spremeniti. Gospodarji so lahko gospodarji le zato, ker jim to dopustimo, vse dokler se do njih tako vedemo in obnašamo. Dialektična logika gospodarja in hlapca, ki seveda ni moja, ampak je o njej pisal Hegel in pozneje drugi. Zdi se, da so neoliberalni slovenski intelektualci nanjo povsem pozabili in sprejeli tisto, ki jim prinaša največ neposrednih koristi, voliti ali biti na strani tistega, ki bo zmagal. Zato svoje intelektualne napore in kritike usmerjajo na abstrakten kapital, globalizacijo in seveda vedno popularno politiko ZDA. Daleč stran od refleksije na dogajanja v slovenski družbi in politiki. Ne nazadnje so si ljudje od vseh mojih političnih izjav zapomnili bolj malo ali nič in največji vtis je nanje naredil prav stavek, izrečen na zadnjem "soočenju" Mariu: "Ne, nimam umetnih prsi." Mnogim sem se prav s tem stavkom prikupila.

"Čestitke za vaš izjemen pogum. Res ste se dobro držala, vsaka čast."

Koliko čestitk, pohval in spodbudnih besed je bilo med kampanjo, in še več jih dobivam sedaj, te dni, ko so rezultati že znani. Da sem se izkazala, da sem dobro govorila, da sem opozarjala na pomembne stvari, da sem naredila nekaj izjemnega, da sem bila edina na strani dobrega in da sem celo moralna zmagovalka te predsedniške kampanje. Vse te besede so izrečene iz ust preprostih ljudi, ki jih srečujem na cesti. Čestitke in pohvale prejemam od prijateljev, znancev in podpornikov. Izjemna priznanja ter ganljive besede mi izrekajo ugledni, poznani in priznani ljudje slovenske družbe. Tudi mimoidoči mi namenjajo poglede občudovanja in me spoštljivo pozdravljajo. Vse to mi veliko pomeni, je dragoceno, me veseli in sem na neki način tudi hvaležna. Vse to bi mi moralo biti v ponos, bi mi moralo biti dovolj, zadosti ali vsaj v tolažbo ob mojem nizkem volilnem rezultatu. Pa mi ni! Niti malo in niti približno mi ni, samo še bolj boli. Boli zato, ker vem, česa sem sposobna in kaj sem dejansko naredila. Koliko energije in napora sem vložila, da sem se sploh lahko povzpela in uveljavila kot enakovredna sogovorka, ki vsaj na ravni razmišljanj, besed in dejanj nima česa zavidati ali se bati sokandidatov. Vem, da sem naredila nekaj izjemnega, čeprav hkrati tako preprostega in enostavnega; zavezana sem etičnemu delovanju, ki mi narekuje, da delam, kar lahko in moram delati v skupno dobro. Mogoče sem presegla celo samo sebe in lastna pričakovanja ob napovedi kandidature. Pokazala sem veliko več vsebine, jasnosti in odločnosti kot drugi kandidati, to si še vedno upam trditi, saj je preverljivo in dokazljivo. A seveda, bodimo realni, koga to briga, komu to mar?

"Lepo, da si upate, a ne preveč,"

bi lahko parafrazirali logiko, ki stoji za številnimi pohvalami. Logiko pohval, ki sicer želi biti dobronamerna, morda dejansko izrečena iz srca, a žal veliko prekratka. Rezultati govorijo in povedo vse, le ti so pomembni, le ti so merodajni. 8000 glasov le ni tako malo, če samo pomislim, da smo 1700 podpisov za kandidaturo zbirali dva tedna. Nekateri so mi celo zaupali, da sem nedvomno bila najboljša, vendar so glasovali za drugega, saj je bilo jasno, da bi bil glas zame vnaprej izgubljen. Kot da bi se morala z njihovo dobro namero, pihanjem na dušo in strategijo razmišljanja zadovoljiti in sprijazniti. Ne razumem in se tudi ne trudim, da bi razumela, kaj je pravi namen takih izjav. Da si operejo vest ali da mi poskušajo dvigniti moralo, s tem ko mi namenijo nekaj lepih besed kot tolažilno nagrado? Tako kot naj bi bila tolažilna nagrada ponudba, ki sem jo prejela te dni, za kandidaturo za Slovenko leta. Seveda sem jo zavrnila. Kako bedno, ali res niste nič razumeli? Nisem se pretvarjala, nisem igrala in ni mi šlo za samopromocijo. Tega preprosto ne rabim, ker imam že vse, kar potrebujem; misli, besede in dejanja. Pa seveda, da ne pozabimo na moje orožje: jezik. In kot vidite iz tega pisanja mi tudi samozavesti ne manjka.Gospa Štefka Kučan je po mojem neposrednem intervjuju telefonirala na RTV Slovenija in mi izrekla čestitke in priznanje; hvala za telefonski klic, a zanima me, ali je gospa Kučan tudi glasovala zame in zakaj ni tega priznanja javno izrazila. Prav tako je ganljivo pismo gospoda Janeza Stanovnika, ki mi je izvabilo solze v oči, prispelo po volitvah. Upala in pričakovala sem ga že prej. Pred več kot dvema mesecema sem namreč poslušala njegov govor, ko je opisoval lastnosti kandidata, ki bi ga podprl. Razen spola mi je bil opis pisan na kožo in sem se v njem prepoznala. Predvsem mi je bila všeč metafora o hrbtenici, ki mora biti pokončna. Ironija je popolna, pokončna hrbtenica s skoliozo. Prav gotovo se bodo našli tudi tisti, ki bodo rekli, da sem zdaj že prav nesramna, predrzna in nehvaležna. Tudi to ne bo prvič, saj takšne očitke dobivam vsakokrat, ko se ne pustim ujeti v polje predvidenega in pričakovanega, ko se ne vživim in ne sprejmem vloge pogumne invalidke.Realnost je pač takšna, da sem ženska na vozičku. In že to se zdi napredek: priznanje, da sem ženska (spolno bitje) in ne zgolj stoodstotna invalidka. Zato nimam realnih možnosti, da bi kljub argumentom, pronicljivemu razmišljanju in vsebini premagala gostilniški diskurz gospoda Zmaga Jelinčiča. Prav on je po mojem mnenju pravi zmagovalec teh volitev. Njegov rezultat je posledica tega, na kar sem sama opozarjala; tega, da ljudje ne verjamejo več v besede politikov, so razočarani in siti obljub, pričakujejo odločnost in jasnost ter hočejo konkretna dejanja. Zato mu uspe toliko ljudi prepričati z ostrimi in ekstremnimi stališči, z načrtnimi provokacijami in namerno nestrpnostjo. Skratka, s svojim predvidljivim teatrom. Govori tisto, kar si drugi mislijo, a si tega ne upajo glasno izreči. Zelo spretno, kot zna samo on, veteran med kandidati. Je dovolj inteligenten in pretkan, da mu to uspeva. Celo tisti, ki pravijo, da ga ne marajo, se smejejo njegovim nebulozam. Daje vtis drznega, močnega, tistega, "ki zna", čeprav gre le za šopirjenje in taktiziranje. Ko le pomislim na številna soočenja, kjer je gospod Jelinčič moje odgovore še popopral in jim dodal nekaj sočnih poudarkov ter jih tako lansiral kot izvirne izdelke, je moj rezultat, v primerjavi z njegovim, videti še bolj beden. O drugih treh ni kaj veliko reči in povedati, saj so tako prilagodljivi in gledljivi, za vsako rabo in vabo, kakor vam ljubo in drago.Zakaj pišem o tem? Ker nočem biti moralna junakinja in niti izpasti svetnica. Preprosto, počnem stvari, za katerimi stojim, in mislim, da jih je vredno braniti. V skladu s tem, za kar sem se zavzemala in kar sem zastopala v svoji kampanji, sem tudi vložila pobudo za oceno ustavnosti zakona o volitvah v državni zbor. Mnogi niso razumeli razlogov mojega dejanja, saj je bila zadeva v medijih predstavljena bolj kot nekakšna pritožba, povezana z volilnimi rezultati. Kar bi bilo seveda povsem absurdno in nesmiselno, če bi temu res bilo tako. Gre za to, da poskušam tudi s temi dejanji braniti temelje demokracije, spoštovanje volilne zakonodaje in korektno izpeljavo postopkov volitev. Gre za to, da poskušam opozoriti na pogosto prakso oziroma jo ustaviti: dopustno je namreč kršiti zakonodajo brez posledic, ob vsesplošnem sprenevedanju in zavajanju javnosti. Seveda si to lahko privoščijo le nekateri, tisti, ki zasedajo mesta moči in oblasti, prav tisti, ki bi morali biti za zgled in vzor.Zato se moj boj s koncem predsedniške kandidature nikakor ne bo končal, kakor se z njo tudi ni začel. Pozivam vas, da se mi v njem pridružite. Vsem tistim, ki ste zame oddali glas, pa obljubljam, da ne bo zaman, saj bom ostala zvesta načelom, ki sem jih v kampanji zastopala.