Po pedagoškem inštitutu na udaru še andragoški center

Minuli teden so se z odprtim pismom, naslovljenim na ministrstvo za šolstvo in šport, oglasili zaposleni na oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete. Ministrstvo naj bi jih nedavno namreč seznanilo z načrtovanimi spremembami sestave sveta Andragoškega centra Slovenije, osrednje raziskovalno-razvojne inštitucije na tem področju pri nas. "Vse kaže, da hoče ministrstvo tudi pri tem javnem zavodu - podobno kot se dogaja že pri upravljanju Pedagoškega inštituta - povečati svoj nadzor in vpliv na delovanje ustanove, da bi spremenili njeno temeljno poslanstvo, to pa je raziskovanje v funkciji celovitega razvijanja in pospeševanja razvoja izobraževanja odraslih v Sloveniji," so zapisali v pismu. Vse kaže, da se je vlada dela lotila res temeljito.

Minevata namreč dve leti od spremembe zakona o raziskovalni dejavnosti, po kateri lahko vlada imenuje večino članov upravnih odborov raziskovalnih inštitutov; prej je imenovala zgolj tretjino. Posegi vlade v raziskovalne in izobraževalne inštitucije niso ostali neopaženi. Najbolj je zbodlo v oči izdatno financiranje projektov do pred leti povsem neznanega Frančiškanskega družinskega inštituta, med drugim pa tudi odstop direktorice javne agencije za tehnološki razvoj Marte Svetina in nedavna sprememba statuta Pedagoškega inštituta, po katerem so lahko za direktorja imenovali Dejana Hozjana, ki po prejšnjem statutu sploh ni izpolnjeval pogojev za to mesto.

Povod za javni protest andragoške stroke je bilo obvestilo, ki sta ga konec avgusta letos prejeli Univerzi v Ljubljani in v Mariboru. V njem minister za šolstvo in šport, Milan Zver, zapiše, da je sedanja sestava sveta "nekoliko nefunkcionalna", saj so v svetu zavoda poleg treh predstavnikov zaposlenih in treh predstavnikov ustanovitelja še en predstavnik iz javne mreže organizacij za izobraževanje odraslih ter predstavnika Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru. Nefunkcionalnost bi kakopak odpravili tako, da bi namesto predstavnikov univerz v svet imenovali predstavnike s področja srednješolskega in višješolskega izobraževanja. Ti naj bi bili po mnenju ministrstva najpogostejši uporabniki tega področja, kar pa strokovnjaki zanikajo. Za omenjeni področji naj bi bila namreč pristojna Center za poklicno izobraževanje in Zavod za šolstvo.

Na ministrstvu za šolstvo in šport odgovarjajo, da so po 28. členu ZOFVI uporabniki Centra predvsem izvajalci formalnega izobraževanja, in sicer na osnovnošolski, srednješolski in višješolski ravni, hkrati pa je bila vmes ustanovljena Univerza na Primorskem, ki nima možnosti do svojega predstavnika v svetu. Poleg tega naj bi se predstavnika omenjenih univerz zelo redko udeleževala sej sveta ACS. Ministrovega predloga za spremembo sestave sveta univerzi nista sprejeli.

Prav izpostavljanje formalnega izobraževanja pa je zmotilo strokovnjake na Filozofski fakulteti. Andragoški center je namreč že dobrih deset let v nemilosti pri vladni politiki in poskusih reorganizacije; ena od izrazitih teženj je bila tudi ta, da bi Andragoški center pripojili Centru za poklicno izobraževanje in ga tako dokončno 'razbremenili' raziskovalne funkcije. S tem naj bi po mnenju predstavnice strokovnjakov Sabine Jelenc Krašovec s Filozofske fakultete minister jasno pokazal željo, da bi se Center ukvarjal predvsem z zviševanjem stopnje formalne izobrazbe in usposabljanjem za potrebe trga, kar je bilo jasno navedeno tudi v resoluciji o nacionalnem programu izobraževanja odraslih, sprejeti leta 2004, vendar pa ne kot edina in osrednja naloga Centra. „Vlada želi, da bi razvijali programe, v katerih bi odrasli nadgrajevali svojo stopnjo izobrazbe, kar pa ni ključni namen Andragoškega centra. Takšne naloge lahko sama opravljata Zavod za šolstvo in Center za poklicno izobraževanje, kjer pa jim očitno primanjkuje ustrezno usposobljenih ljudi.“ Idejo o pripojitvi ACS Centru za poklicno izobraževanje so na ministrstvu sicer opustili; teh načrtov „za enkrat ministrstvo nima“, so nam odgovorili. A strah pred reorganizacijo in ukinitvijo raziskovalne dejavnosti je med strokovnjaki močno zasidran. Slovenija bi tako namreč izgubila osrednji raziskovalni center s tega področja, ki je v šestnajstih letih svojega delovanja služil kot pomemben strokovni sodelavec oddelka za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti in bil na nek način tudi učna baza za študente andragogike.

Težnje, da bi Center uporabljali za usposabljanje glede na potrebe trga in višanje stopnje izobrazbe prebivalstva, so bile očitne že ob sami ustanovitvi leta 1991. Na videz sicer pohvalni težnji pa naj bi po mnenju strokovnjakov zavirali poglavitno vizijo Centra: razvoj kulture učenja. Kot pravi Jelenc Krašovčeva, "center poudarja kulturo učenja, splošno, neformalno izobraževanje, in vsi projekti, kot so na primer študijski krožki, središča za samosotjno učenje, borza znanja, projektno učenje za mlajše odrasle in Teden vseživljenjskega učenja, so bili naravnani tako. Tu ne gre za neposredno uresničevanje ekonomistične funkcije zaposlovanja, ampak za humanistični vidik učenja, ki ljudem daje večjo moč za osebno in družbeno delovanje." Instrumentalizacija nalog Centra naj bi bila tako skladna z neoliberalno politiko vlade. Jelenc Krašovčeva zaskrbljeno ugotavlja: „Pri nas se spodbuja predvsem formalno izobraževanje, s pomočjo katerega lahko višamo stopnjo izobrazbe v državi. Pozablja pa se, da takšne oblike ljudi ne navajajo na to, da bi se vračali k nadaljnjemu izobraževanju, ko dosežejo neko stopnjo izobrazbe.“

Pritiski ministrstva, da bi se Center osredotočal predvsem na poklicno izobraževanje, so usposobljene raziskovalce prisilili, da so odšli. Danes so preostali raziskovalci na centru z novo pogodbo o zaposlitvi ostali tudi brez statusa raziskovalca in so po aktu o sistemizaciji izenačeni z javnimi uslužbenci. Prav tako so nam na ministrstvu povedali, da Center pogojev za temeljne raziskave, ki so jih sicer izvajali predvsem v prvih letih od ustanovitve, zdaj nima, „zato bo lahko izvajal le aplikativne in razvojne naloge, kajti le za to ima ustrezne pogoje“. Torej ravno tisto, česar se strokovnjaki najbolj bojijo: postali bodo izvajalci nalog, namenjenih izobraževanju za doseganje gospodarskih ciljev na račun opuščanja razvijanja kulture učenja v Sloveniji.